167. člen ZASP

Če sta pravdni stranki že poslovno sodelovali glede podobnega izkoriščanja pravic, je takrat dogovorjeno plačilo najboljše merilo za ovrednotenje prikrajšanja pri nedovoljenem izkoriščanju. Res je, da pravdni stranki nista sklenili avtorske pogodbe, vendar je tekom njunega poslovnega sodelovanja tožnik očitno dopuščal, da toženka svoje poslovalnice opremlja z elementi, nad katerimi ima avtorsko pravico tožnik. Za to (ter za svoje siceršnje projektantske, nadzorne in koordinacijske storitve) je prejemal tudi plačilo, in sicer za vse skupaj v višini 10 % od vrednosti investicije v posamezno poslovalnico. V taki situaciji se primerne odškodnine ne določi po eni izmed metod za ugotavljanje običajnega honorarja, ampak je potrebno ugotoviti, kolikšen del dogovorjenega honorarja je oziroma bi predstavljalo nadomestilo za zakonito uporabo. Eno izmed pomembnih meril pri določanju višine civilne kazni je tudi to, kako visok je avtorski honorar: če je ta manjši, bo utemeljeno višje povečanje, če je razmeroma velik, pa bo povišanje nižje. Ker je v obravnavani zadevi avtorski honorar za uporabo tožnikovih elementov v 12 poslovalnicah po vsej Sloveniji sorazmerno nizek, je ustrezno, da

V obravnavanem primeru ni bilo pogojev za takojšnjo zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Upnik je ob sklicevanju na posebno zakonsko ureditev o varstvu in zavarovanju avtorske pravice konkretno opredelil terjatev, ki jo želi zavarovati, konkretiziral pravno relevantna dejstva o obstoju te terjatve in predložil dokaze za svoje trditve.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus ali je v Sporni grafični podobi stopnja intenzivnosti posnemanja v prej naštetih podobnostih takšna, da je v njej zaznavno že obstoječe delo. Povsem identično so v obeh podobah oblikovani naslednji elementi, ki jim je pritožbeno sodišče dalo bistven pomen: cel obraz je prikazan frontalno, obe imata očala, pričeski sta si podobni, lase imata spete v bujno pričesko, zataknjeno kuhalnico, enak prifrknjen nos, enak nasmeh, ki je obrnjen v desno stran obraza, jamica v istem licu, enaka oblika brade, enaki okrogli uhani. Po prepričanju pritožbenega sodišča, ne more iti za naključje, da bi se toženec z oblikovanjem Sporne grafične podobe v navedenih podobnostih tako približal Grafični podobi, ne da bi šlo za njeno posnemanje. Po naravi stvari so proizvodi strank, torej slaščic namenjeni splošni, širši javnosti in je potrošnik, ki slaščice kupuje povprečni potrošnik. Potrošniki so bili dejansko zmedeni glede izvora blaga predvsem so izrazili razočaranje nad "izdelki tožnikov," ki sta oglaševala le 100% naravne izdelke,izdelki pa so bili manj kvalitetni. Ob primerjavi Grafične podobe in Sporne grafične podobe se je treba omejiti na prim

Sodišče je lahko samo presojalo, ali je ustvarjeno delo tožnice avtorsko delo in ali sta toženki in četrto toženec kršili avtorsko delo tožnice. Sodišče je, z izjemo dveh prstanov, kjer je tožnica v sporu uspela, celostno povzelo vsa pravno pomembna dejstva in zaključilo, da upoštevajoč vse okoliščine primera, tožnici ni mogoče nuditi avtorsko pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tuje avtorsko delo lahko drugega ustvarjalca navdihuje, pri tem pa ne gre za kvalitativen preskok, ko bi šlo za predelavo ali prevzem tujega dela, temveč gre za njegovo prosto uporabo. Prva toženka je kršila materialno avtorsko pravico tožnice do reproduciranja, distribuiranja in predelave s tem, ko je objavila in ponujala za prodajo sporna prstana (kite in kite set). Pri predelavi mora biti tako intenziven prevzem tujega avtorskega dela, da gre za kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je C. vprašanje postavila v povezavi s prstanom, ki ni predmet tega postopka in tudi ni podoben nobenemu od predstavljenih tožničinih izdelkov. Zgolj na podlagi enega poštnega sporočila ni mogoče sklepati, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence. Pogoji po 2.

Zgolj posnetek športnega dogodka v smislu statične postavitve kamer, ki snemajo sam potek igre, ki se odvija po vnaprej določenih pravilih, ne zadosti kriterijem avtorskega dela. Šele nadaljnja uporaba in obdelava posnetkov v kombinaciji z različnimi dodatki (kot so na primer komentarji, prispevki informativne, glasbene in reklamne narave) lahko vodi v stvaritev oddaje, katere ustvarjalci uživajo avtorskopravno zaščito. Sama okoliščina, da je imetnik pravic podelil izključno pravico radiodifuznega oddajanja varovane vsebine iz ene države članice le enemu imetniku licence in s tem prepovedal njeno oddajanje drugim v določenem obdobju, ne zadostuje za ugotovitev, da takšna pogodba omejuje temeljne pravice in svoboščine, zagotovljene s PEU in PDEU. V tem oziru je relevanten tudi pomen športnih dogodkov in v zvezi s tem določene omejitve izključnih pravic, ki jih je uzakonilo pravo EU zaradi zagotavljanja dostopa do informacij in obveščenosti prebivalstva. Med njimi dostop do televizijskega sprejemanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena in dostop do dogodkov velikega javnega interesa za namen kratkega poročanja (14. in 15. člen Direktive 201

Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe. Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine. Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetn

Tožbeni zahtevek za izločitev nosilcev podatkov (nosilcev avtorskih del) ni utemeljen na podlagi 92. člena SPZ, ker avtorsko delo kot intelektualna stvaritev (prvi odstavek 5. člena ZASP) ni stvar v pomenu 15. člena SPZ. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi 7. točke prvega odstavka 167. člena ZASP, zato je prvo sodišče pravilno ugodilo zahtevku za izročitev nosilcev podatkov.

V primeru kršitve avtorskih pravic lahko njihov imetnik zoper kršilca med drugim zahteva: 1) da se prepovejo kršenje in bodoče kršitve; 2) da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo; 3) da se uničijo predmeti kršitve; 4) da se uničijo sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo za kršitev in so v lasti kršilca (prvi odstavek 167. člena ZASP). Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je dopolnjen prepovedni zahtevek iz točke II izreka, ki zajema prepoved reproduciranja ali drugačne uporabe silhuete na pročelju stavb ali sicer v oglaševalske namene abstrakten in zato nedopusten ter bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti. Ne držijo pritožbene navedbe, da gre za zahtevek „na zalogo“ vseh mogočih kršitev, do katerih v določeni obliki niti še ni prišlo. Po presoji pritožbenega sodišča je navedeni zahtevek dovolj določen, da ga je dopustno vsebinsko obravnavati. Nanaša se na prepoved reprodukcije silhuete na pročelje stavb in v oglaševalske namene ter je zadostno povezan tudi z odstranitvenim zahtevkom iz točke I, ki se v obravnavanem primeru nanaša prav na odstranitev silhuete s pročelja poslovne stavbe, pri ostalih v tožbi oč

Toženec nima zakonske obveznosti tožniku posredovati podatke o bruto honorarjih izvajalcev.

Neredno posredovanje podatkov o prodaji učbeniškega gradiva ne pomeni takšne kršitve avtorske pogodbe, ki bi utemeljevalo odstop od pogodbe s trajajočim razmerjem, kot najhujše sankcije za kršitev pogodbe oziroma za poseg v upnikov interes. Sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialnem razmerju in o tem vprašanju ne sme ponovno niti drugače odločiti (res iudicata pro veritate accipitur - kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, se šteje za resnično). Za predmetni spor je torej zavezujoče pravnomočna zavrnitev ugotovitvenega zahtevka (13. in 319. člen ZPP), da založniška pogodba za učbenik ni razvezana, kar acontrario pomeni, da je pogodba razvezana.

Če sta kršena bodisi avtorska pravica bodisi znamka, lahko imetnik ene ali druge pravice zahteva odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov (4. točka prvega odstavka 167. člena ZASP in črka č) prvega odstavka 121. člena ZIL-1). Nobena od navedenih določb, niti katera druga določba materialnega prava, pa imetniku ne daje pravice, zahtevati odstranitve po kršitelju na njegove (kršiteljeve) stroške, pravice do nadomestne odstranitve po imetniku, in do povrnitve stroškov odstranitve. Ti, dodatni zahtevki se nanašajo na izvrševanje odstranitvenega zahtevka. Presoja glede podobnosti je materialnopravne narave.

Odločitev sodišča prve in druge stopnje glede tožbenega zahtevka na sklenitev dogovora med pravdnima strankama, na podlagi katerega mora tožena stranka od tožeče stranke odkupiti materialne avtorske pravice na avtorskih delih, navedenih v tožbenem zahtevku, temelji na stališču, da toženke v sklenitev takšnega pravnega posla ni mogoče prisiliti, ker ji materialno pravo takšne obveznosti ne nalaga. Povedano z drugimi besedami: tožnik po materialnem pravu nima pravice od toženke zahtevati, da z njim sklene dogovor s takšno vsebino, kot izhaja iz tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je kljub temu, da je bilo predlagano le zaslišanje tožnika, zaslišalo obe pravdni stranki. V 257. členu ZPP je predviden dokaz z zaslišanjem strank. Tudi načelo enakopravnega obravnavanja strank zahteva zaslišanje obeh strank.

Iz določbe 4. odstavka 168. člena OZ jasno izhaja, da lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca, le v primeru, če je bila stvar namenoma uničena ali poškodovana. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj tožeča stranka ni (niti) zatrjevala, da bi tožena stranka tožniku uničila ali poškodovala kakšno njegovo stvar, temveč je zatrjevala, da je tožena stranka s tem, ko je brez tožnikovega dovoljenja objavila fotografije njegove poroke na spletnem portalu, nezakonito posegla v njegovo materialno avtorsko pravico.

Za presojo vrednosti neke naložbe ni pomemben pravni temelj, na podlagi katerega je upravičenec prišel do naložbe, pač pa vrednost naložbe same. Zmotno je pritožbeno stališče, da izdelava podatkovne baze tožeče stranke ne predstavlja znatne naložbe v smislu samo zato, ker jo je prejela neodplačno. V tem pritožbenem stališču je konsumirana trditev, da predmet neprecenljive vrednosti nima v resnici nobene vrednosti, čim je pridobljen na podlagi darilne pogodbe. To pa ne drži.

Temelj za odmero primernega nadomestila je zakonski, v smislu, da že zakon določa obseg veljavnosti skupnih sporazumov (šesti odstavek 157. člena ZASP), zakonske ovire predmeta sporazumne ureditve (četrti odstavek 157. člena ZASP), zapovedujejo enotnost tarif v neodvisnosti od dejstva (ne)sklenjenosti pogodbe (drugi odstavek 158. člena ZASP), ne nazadnje tudi prek ohranjanja monopola nad sankcijami, ki lahko zadenejo kršitelja (168. člen ZASP). Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanja med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.

V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je tožeča stranka s tem, ko je svoj zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve smiselno utemeljevala na svojo tarifo, zatrjevala (s strani tožene stranke neprerekano) višino koristi, ki bi jo sodišče moralo upoštevati kot nesporno, pritožbeno sodišče odgovarja, da v tem delu ne gre za dejansko, marveč pravno vprašanje, ki ni stvar afirmativne litiskontestacije. Tožeča stranka je svoj zahtevek vtoževala na podlagi neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo 1. odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, in gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Ne more biti sporno, da standardu primernosti veliko bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.Z izvajanjem dokaza, ki je bil predlagan z namenom "pojasnjevanja, kako je potekalo zaznavanje javnega priobčevanj

Pojem "primerno nadomestilo" je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.

Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk ne more biti pravilna pravna podlaga za odmero nadomestila za javno priobčitev fonogramov za takšen poslovni prostor, kot ga je uporabljala tožena stranka, to je gostinski lokal.

Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma neplačevanjem. Skupni sporazum posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma. Če uporabnik ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.