VSL Sodba in sklep I Cp 2706/2016

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper vmesno sodbo (I. točka izreka sodbe) se delno ugodi, vmesna sodba se razveljavi v delu, ki se nanaša na odločitev, da je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 38.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 do plačila po podlagi utemeljen, ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V preostalem delu se pritožba zoper vmesno sodbo zavrne ter se potrdi vmesna sodba v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu, ki se glasi:

"Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 36.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.000,00 EUR od 1. 4. 2009 do plačila in od zneska 8.500,00 EUR od 1. 5. 2013 do plačila je po podlagi utemeljen."

IV. Pritožba zoper delno sodbo (II. točka izreka sodbe) se zavrne ter se izpodbijana delna sodba potrdi.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče dopustilo spremembo tožbe. Z vmesno sodbo je ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo zaradi kršitve dogovora o gradnji z dne 22. 2. 2006 (I. točka izreka). Z delno sodbo je ugotovilo, da obstoji denarna terjatev tožene stranke kot upnika do tožeče stranke kot dolžnika, zavarovana s hipoteko na nepremičnini tožeče stranke ID znak 2030-586/10-0, iz naslova glavnice in obresti v skupni višini 34.452,93 EUR (II. točka izreka). Odločitev o pravdnih stroških je prvo sodišče pridržalo za končno sodbo (III. točka izreka).

2Zoper odločbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločbo sodišča prve stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sklep in sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da niso bili podani razlogi za dopustitev spremembe tožbe. Spremenjena tožba ni bila vročena toženi stranki s pozivom na odgovor. Tožena stranka je nasprotovala spremembi tožbe, zato je prvo sodišče ne bi smelo dopustiti. Izrek vmesne sodbe je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Vsi elementi odškodninske odgovornosti niso izkazani. Tožena stranka ni kršila sklenjenega dogovora. Sporne nepremičnine ni imela v posesti in je ni izročila G. in Z. Prvo sodišče ni upoštevalo, da je bila v konkretnem primeru ključna vloga R. L. Aktivna legitimacija tožeče stranke je sporna. Škoda sploh ni nastala. Napačna je ugotovitev, da je tožena stranka bila izvajalec del. Dogovor o gradnji dvojčka z dne 22. 2. 2006 je antidatiran in je bil sklenjen le zaradi potrebe po plačilu čim manjšega davka. Ni šlo za klasično gradbeno pogodbo. Tožena stranka se ni zavezala, da bo tožniku zgradila in predala hišo. Dogovorjeno je bilo samo skupno financiranje. Napačen je zaključek, da je bila med strankama sklenjena gradbena pogodba. Ni bilo kontra dajatve tožeče stranke, ki v gradnjo hiše ni vložila niti centa. Priča G. je povedal, da se je glede uporabe hiše dogovarjal z L., ne pa s toženo stranko. Kako je G. prišel do posesti hiše, toženi stranki ni znano. Tožena stranka je aktivno prodajala hišo, vendar pa do prodaje ni prišlo, ker ni bilo kupcev in ker tožeča stranka ni želela prodati hiše G. Tožnik je bil seznanjen z vstopom G. in Z. v hišo ter se je s tem celo strinjal. Očitno je dal izrecno dovoljenje za njun vstop L. Prvo sodišče je vlogo L. povsem prezrlo. Glede delne sodbe tožena stranka navaja, da je napačna ugotovitev prvega sodišča, da ni možno dokazati višine financiranja gradbenih del s cenitvijo. Priznani znesek toženi stranki s strani sodišča v višini 34.452,93 EUR je prenizek. Prvo sodišče v zvezi z delno sodbo ne upošteva dogovora glede višine vrednosti gradnje hiše. Prvo sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi lahko dodatno obrazložil vrednost gradnje in s tem povezanega vložka tožene stranke.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep

5Če tožena stranka nasprotuje spremembi tožbe, jo sodišče lahko dovoli, če meni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Očitno je takšno (pravilno) stališče zavzelo tudi prvo sodišče, saj je v obravnavani zadevi nadaljevalo postopek na podlagi spremenjene tožbe, potem ko je po najavi pripravljalne vloge tožnika z delno spremembo tožbe (vložene 3. 9. 2015) preklicalo narok, določen 2. 9. 2015, in razpisalo nov pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 27. 11. 2015, s čimer je toženki v smislu petega odstavka 185. člena ZPP pustilo dovolj časa za pripravo za obravnavanje spremenjene tožbe (toženka je prejela pripravljalno vlogo tožnika s spremembo tožbe 11. 9. 2015). Prvo sodišče je sicer dopustilo spremembo tožbe šele s sklepom, izdanim skupaj z vmesno sodbo in delno sodbo, čeprav bi moralo o dovolitvi spremembe tožbe izdati poseben sklep (sedmi odstavek 185. člena ZPP). Ker pa je šlo zgolj za relativno bistveno kršitev določb postopka, bi jo tožena stranka morala v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče (najpozneje na naroku 27. 11. 2015), česar pa ni storila. Toženka ne obrazloži trditve, da ni bilo razlogov za dovolitev spremembe tožbe, zato pritožbenemu sodišču na to pritožbeno trditev ni treba odgovarjati. Pripravljalna vloga s spremembo tožbe je bila vročena toženki, ki se je lahko o njej izjavila, pri čemer prvo sodišče ni bilo dolžno pozivati toženke na odgovor na spremembo tožbe. Pritožba zoper sklep zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper vmesno sodbo

6Prvo sodišče je nepravilno oziroma nedosledno oblikovalo izrek vmesne sodbe, saj ga je pomešalo z izrekom ugotovitvene sodbe. V takšnem primeru je treba presojati učinek vmesne sodbe samo iz njenega naziva, ne pa iz vsebine njenega izreka. Presoja, vsebovana v vmesni sodbi, ni ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, od katerega bi bila odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, ampak ugotovitev obstoja oziroma utemeljenosti konkretnega tožbenega zahtevka (glej II Ips 355/2001). Pravilen izrek vmesne sodbe zato vsebuje zgolj ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba zoper vmesno sodbo deloma utemeljena, kar je narekovalo delno ugoditev pritožbi, je zaradi jasnosti (in ker vmesna sodba nima učinka materialne pravnomočnosti oziroma nima učinka zunaj konkretne pravde) pravilno oblikovalo izrek svoje odločbe tako v ugodilnem kot v zavrnilnem delu odločitve o pritožbi zoper vmesno sodbo.

7Pravdni stranki sta (še z drugimi pogodbeniki) sklenili dogovor o skupni gradnji dvojčka (z aneksi). Pogodba sicer res ni bila klasična gradbena pogodba, kar pa ni bistveno. Iz listin o pravnih poslih (priloge A2-A7) izhaja, da je šlo za mešano pogodbo, v kateri so se prepletali elementi gradbene pogodbe, pogodbe o delu in družbene pogodbe, pri čemer sta pravdni stranki prevzeli določene obveznosti. Skupen namen pogodbenikov je bil izgradnja objekta, njegova prodaja, iz kupnine pa poplačilo vložkov pogodbenikov in delitev dobička med pravdnima strankama. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da se je toženka zavezala zgraditi objekt do določene faze in ga izročiti tožniku. Toženka se je kot izvajalec zavezala, da bo (s podizvajalci) izvršila dela oziroma zgradila objekt - dvojček do 25. 12. 2008 in ga izročila tožniku kot naročniku (5. člen dogovora o gradnji dvojčka - priloga A6, dogovor v prilogi A7), te obveznosti pa ni izpolnila, čeprav je s svojim podizvajalcem (Z. K.) opravila primopredajo objekta. Svoje obveznosti izročitve objekta tožniku se je toženka jasno zavedala (dopis z dne 23. 1. 2009 v prilogi A88). Toženka je odgovorna tožniku, ker je eden od njenih podizvajalcev izročil ključe objekta K. G. in K. Z., saj za to ni imela tožnikovega soglasja. Tožnik je lastnik nepremičnine parc. št. 586/1 k.o. X, na kateri se je zgradil obravnavani objekt, po omenjenem dogovoru pa mu je bila toženka dolžna izročiti objekt po končanih delih, zato tožnikova aktivna legitimacija ni sporna.

8Trditve o fiktivnosti dogovora o gradnji dvojčka (priloga A6) in o njegovi sklenitvi za potrebe davčne uprave so kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Delitev dobička je bila opredeljena v aneksu z dne 22. 2. 2006 (priloga A3). Ob jasnih pogodbenih obveznostih toženke do tožnika je toženkino sklicevanje na zatrjevano vlogo R. L. brez vsake teže. Tožnik je že pred, nato pa tudi po poteku roka za izročitev objekta (25. 12. 2008) pozival toženko, da mu izroči objekt (dopisa v prilogah A86 in A87), zato je neutemeljena toženkina trditev, da se je tožnik strinjal z "vstopom" G. in Z. v objekt. Ostale pritožbene trditve glede vmesne sodbe (razen tega, kar je navedeno v nadaljevanju) so vsebinsko prazne in neargumetirane, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

9Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik izkazal izpad dobička iz skupnega posla zaradi nerealizirane prodaje nepremičnine po toženkini krivdi in škodo zaradi jemanja kreditov ter plačevanja davka in vode. V tem delu je izdana vmesna sodba pravilna (ker toženka ni prerekala trditev glede nastanka škode v višini 8.500,00 EUR, bi prvo sodišče v tem delu sicer lahko izdalo tudi delno sodbo). Glede zatrjevane škode v znesku 38.000,00 EUR (tožnikov vložek v skupni projekt zaradi nakupa zemljišča za gradnjo) pa je prvo sodišče ugotovilo, da ta škoda tožniku ni nastala, ker se tožnikovo premoženje zaradi nakupa zemljišča ni zmanjšalo. Ob takšni ugotovitvi (da ni izkazan nastanek te škode kot predpostavke odškodninske obveznosti) pa ta del zahtevka po podlagi ne more biti utemeljen, zato ni pogojev za izdajo vmesne sodbe v tem delu (315. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi ter razveljavilo ta del vmesne sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo vmesno sodbo, kot je to razvidno iz izreka (353. člen in prvi odstavek 354. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper delno sodbo

10Pravdni stranki sta se v zvezi z ustanovitvijo maksimalne hipoteke dogovorili, da je toženka dolžna izkazati stroške financiranja gradnje (svoj vložek) z računi (podizvajalcev) za izvedena dela (2. člen aneksa št. 2 z dne 19. 6. 2007 - priloga A5). Dokazovanje konkretno nastalih stroškov posameznih podizvajalcev s cenitvijo izvedenca glede na jasen dogovor pravdnih strank zato ni bilo možno. Že po naravi stvari cenilec ne more ugotoviti, koliko je posamezni podizvajalec dejansko zaračunal za svojo storitev, dokazovanje vrednosti gradnje s sodnim izvedencem, za kar se zavzema pritožba, pa za ugotavljanje stroškov gradnje (kot izdatkov) ne bi imelo nobenega pomena. Glede na že omenjen skupen namen pogodbenikov je navedba pogodbene vrednosti 280.000,00 EUR v 6. členu dogovora o gradnji dvojčka (priloga A6) brez pomena, razen tega pa je tudi v tej določbi navedeno, da se obračun del izvrši na podlagi dejansko izvršenih količin (torej po izdanih računih oziroma situacijah podizvajalcev za njihova dela). Toženka ni specificirala stroškov gradnje in jih utemeljevala z računi, zato je prvo sodišče utemeljeno sledilo tožnikovemu izračunu. Prvo sodišče je obrazložilo, koliko znašajo po tožniku priznani stroški gradnje z obrestmi (na podlagi računov, ki jih je predložila toženka, a brez vsake trditvene podlage), koliko je toženka že prejela in koliko še znaša njena nepoplačana terjatev, toženka pa teh ugotovitev prvega sodišča argumentirano ne prereka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper delno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo to sodbo (353. člen ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).