VSL Sklep I Cpg 236/2016

I. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi, zamudna sodba se v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zoper njo zavrže, tožeči stranki pa se naloži, da v roku 15 dni povrne drugotoženi stranki njene pravdne in pritožbene stroške v znesku 954,17 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu tega sklepa dalje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških prvotožene stranke in tožeče stranke v zvezi s pritožbo prvotožene stranke se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženkama naložilo v roku 15-tih dni solidarno plačati tožeči stranki 43.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2015 do plačila (I. točka izreka), toženkama pa je naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v višini 1.395,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za plačilo, dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in zaradi kršitve Ustavnih pravic in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, priglasila pa je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena, pri čemer je pritožba drugotožene stranke utemeljena iz drugih razlogov, kot jih navaja drugotoženec.

O pritožbi drugotoženca:

5Pasivno legitimacijo drugotoženca tožeča stranka temelji na dejstvu, da je le-ta v marcu 2012 v svojem imenu in v imenu prve toženke tožniku predstavil projekt in dokumentacijo, poleg tega je kasneje začel govoriti, da bi nekaj denarja potreboval samo za kratek čas, in sicer za premostitev; nadalje navaja, da toženki nista uspeli izpolniti tega, k čemur sta se zavezali, 10. 7. 2012 pa je postalo dokončno jasno, da je celoten projekt padel v vodo. V nadaljevanju je še navedla, da je drugotoženec podal izjavo o plačilu z dne 13. 9. 2012, s katero je pod materialno in kazensko odgovornostjo prevzel zavezo, da bo tožniku vrnil znesek 43.000,00 SIT, izjava pa je veljavna pod pogojem, če tako tožnik kot AA umakneta svoje zahteve do BB za vračilo plačanih sredstev. Tožnik je zato 14. 9. 2012 banko obvestil, naj se njegov zahtevek po vračilu sredstev z dne 31. 5. 2012 šteje kot brezpredmeten.

6Glede na navedbe v tožbi naj bi se tako drugotoženec zavezal k plačilu vtoževanega dolga najkasneje z izjavo z dne 13. 9. 2012. To je tudi datum, ko naj bi terjatev do drugotoženca glede na trditve tožeče stranke nastala.

7Višje sodišče ugotavlja, da se je nad drugotožencem začel postopek osebnega stečaja s sklepom z dne 22. 4. 2014, in sicer pri Okrožnem sodišču v X. pod opr. št. St ... Istega dne je bil na portalu Ajpes objavljen oklic o začetku postopka. V skladu s četrtim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke v tem postopku ali drugega pravdnega dejanja s potekom osmih dni po objavi tega pravdnega dejanja. Zato je treba upoštevati, da je tožeča stranka najkasneje 30. 4. 2014 vedela, da se je nad drugotožencem začel postopek osebnega stečaja, saj gre za neizpodbojno domnevo. Obravnavana tožba je bila vložena 12. 5. 2015, torej po začetku postopka osebnega stečaja.

8V skladu s prvim odstavkom 227. člena ZFPPIPP lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno. Tudi za postopek osebnega stečaja se to pravilo smiselno uporablja (primerjaj prvi in drugi odstavek 383. člena ZFPPIPP).

9Glede na trditve tožeče stranke je obveznost drugotoženca nastala najkasneje z njegovo zavezo z dne 13. 9. 2012, torej pred začetkom postopka osebnega stečaja. Zato bi to terjatev morala tožeča stranka uveljavljati v postopku osebnega stečaja, šele po morebitnem prerekanju te terjatve v postopku preizkusa terjatev pa bi za njeno ugotovitev lahko vložila tožbo (primerjaj 300. člen ZFPPIPP). Vendar pa vtoževane terjatve tožeča stranka ni prijavila v postopku osebnega stečaja, zato ta ni bila preizkušena v postopku osebnega stečaja, kar izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je bil na Portalu Ajpes objavljen 4. 12. 2014 in glede katerega se v skladu s prej navedenim določilom četrtega odstavka 121. člena ZFPPIPP šteje, da sta z njim seznanjena tako tožeča stranka kot tudi sodišče. Ker tožeča stranka ni prijavila terjatve v postopku osebnega stečaja nad drugotožencem, ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo, čeprav iz drugih razlogov, kot pa so navedeni v pritožbi, izpodbijano sodbo je razveljavilo in tožbo zavrglo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

10Ker tako niso bile izpolnjene že procesne predpostavke za obravnavo tožbe, se navedbe drugotoženca glede vročitve tožbe izkažejo za nepomembne za odločitev, zato se višje sodišče s tem ni ukvarjalo.

11Ker je višje sodišče dokončno odločilo o tožbi zoper drugotoženca, je odločilo tudi o njegovih stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Priznalo mu je povračilo stroškov v skladu s 151., 154. in 155. členom ZPP.

12Kot stroške postopka pred sodiščem prve stopnje je višje sodišče upoštevalo, da je priglašenih 600 točk za odgovor na tožbo, prav tako pa je priglašen pavšalni znesek za stroške 1% od vseh priglašenih stroškov, kar torej znaša 6 točk, skupaj torej 606 točk. Ker odvetnik zastopa dva toženca, na enega odpade 303 točke oziroma 139,08 EUR. K temu znesku je treba prišteti še 22 % DDV, tako da skupaj ti stroški drugotoženca, do katerih je upravičen, znašajo 169,68 EUR.

13Kot pritožbene stroške je višje sodišče upoštevalo, da nagrada za sestavo pritožbe za oba toženca znaša 1125 točk, kot je bilo priglašeno, na enega odpade 562,5 točk oziroma 258,19 EUR. K temu znesku je treba prišteti še 22 % DDV v znesku 56,80 EUR in polovico sodne takse za pritožbo v znesku 469,50 EUR (v celoti je znašala 939,00 EUR), skupaj torej 784,49 EUR.

14Skupen znesek je naložilo v plačilo tožeči stranki, za primer zamude s plačilom pa bo dolžna plačati tudi zamudne obresti od stroškov (378. člen Obligacijskega zakonika)

O pritožbi prvotoženca:

15Zamudno sodbo, torej sodbo, s katero sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, je dopustno izdati, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP, torej v 30-ih dneh od njene vročitve, ne odgovori na tožbo, pri tem pa mora biti (med drugim) izpolnjen tudi pogoj, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

16Sodišče prve stopnje je glede izpolnitve tega pogoja v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožbo vročalo v odgovor, vendar tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, čeprav ji je bila ta pravilno vročena v odgovor, pri čemer je še zapisalo, da je bila vložena en dan po poteku roka. Pri tem pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih dejstev glede same vročitve, v zvezi s tem vsebuje le zgornjo navedbo. Prvotožena stranka ima tako prav, ko v pritožbi navaja, da sodba v tem delu sploh ni obrazložena in je tako podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17Iz spisa je razvidno, da je bila tožba vročena s fikcijo vročitve, pravilnost le-te pa prvotožena stranka v pritožbi izpodbija. Navaja, da obvestila o poskusu vročitve nikoli ni prejela, temveč da je dejansko tožbo prejela šele 26. 6. 2015, ko ji jo je poštar vložil v nabiralnik. S tem izpodbija pravilnost vročilnice - javne listine, za to pa ponuja tudi dokaze. Če se navedene trditve izkažejo za resnične, bi to pomenilo, da vročitev ni bila opravljena v skladu s 142. členom ZPP, s tem pa bi odpadla tudi podlaga za izdajo zamudne sodbe. V zvezi s tem bo treba izvesti tudi dokazni postopek, ki ga višje sodišče ne more izvesti samo, saj bi s tem pravdnima strankama vzelo tudi možnost pritožbe. Zato je pritožbi prvotožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša nanjo, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

18V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje raziskati pravilnost vročitve tožbe prvotoženi stranki, nato pa tudi odločiti, ali je bil odgovor na tožbo vložen pravočasno ali prepozno in v zvezi s tem v morebitni novi zamudni sodbi tudi navesti vsa potrebna dejstva za odločitev.

19Odločitev o stroških prvotožene stranke in tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).