VSL Sklep Cst 426/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom AA razrešilo funkcije upravitelja v tem postopku (1. točka izreka), za novega upravitelja imenovalo BB (2. točka izreka) ter ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, preko katere upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja (3. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep se upravitelj pritožuje zaradi zmotne uporabe ZFPPIPP in kršitve Ustave Republike Slovenije. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma da postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bilo o istem dejanskem in pravnem vprašanju že odločeno v zadevah Cst 381/2017 z dne 6.7.2017 in Cst 382/2017 z dne 11.7.2017, zaradi česar v tej odločbi do identičnih pritožbenih navedb upravitelja, kot so bila obravnavana v citiranih zadevah, zavzema enaka stališča.

5Upravitelj ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je od Ministrstva za pravosodje prejelo obvestilo, da je minister za pravosodje v skladu z 2. točko 6.odstavka v zvezi s 1. točko 2. odstavka 112. člena ZFPPIPP dne 30.5.2017 izdal odločbo, s katero je začasno ustavil imenovanje pritožnika za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti. Na podlagi 5. odstavka 112. člena ZFPPIPP se je z dnem izdaje odločbe v seznam upraviteljev vpisalo obdobje začasne ustavitve imenovanja za upravitelja v novih zadevah. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 9. odstavka 112. člena ZFPPIPP pritožnika razrešilo funkcije upravitelja v stečajnem postopku.

6Pritožnik opozarja, da mu je bilo z izpodbijanim sklepom in z odločbo Ministrstva za pravosodje št. 705-646/2012/11 z dne 30.5.2017 poseženo v ustavne pravice ter, da ni šlo za naklepno kaznivo dejanje, pač pa za dejanje, storjeno iz malomarnosti upravitelja, zaradi česar sploh ne gre za kaznivo dejanje. Meni še, da bi bilo potrebno v vsakem posameznem primeru preveriti, za kakšno kaznivo dejanje gre in upoštevati tudi okoliščine, zaradi kateri je prišlo do kaznivega dejanja. Šele, če bi minister za pravosodje in sodišče opravila tako oceno, bi ravnala v skladu z duhom in smislom 1. točke 2. odstavka 112. člena ZFPPIPP in 9. odstavkom 112. člena ZFPPIPP.

7Čeprav višje sodišče razume pomisleke upravitelja, pritožbenim navedbam ne more slediti. Jasnih (in zelo strogih) zakonskih določb s konkretnimi življenjskimi okoliščinami namreč ni mogoče spreminjati na način, kot to meni upravitelj. Sodišče ne more in ne sme mimo odločbe ministra za pravosodje, predvsem pa ne more in ne sme presojati pravilnosti in utemeljenosti izdane odločbe. Naloga sodišča pri razrešitvi upravitelja na podlagi 9. odstavka 112. člena ZFPPIPP ni presojanje okoliščin, zaradi katerih je do kaznivega dejanja prišlo, prav tako pa sodišče ne sme presojati in ugotavljati okoliščin, ki jih minister pri izdaji odločbe morebiti ni upošteval ali jih ni pravilno upošteval. Ugotavljanje dejstev in razlogov za začasno ustavitev imenovanja iz 2. odstavka 112. člena ZFPPIPP je v pristojnosti Ministrstva za pravosodje, teh dejstev pa niti sodišče prve stopnje niti višje sodišče ne more spremeniti.

8V skladu z 9. odstavkom 112. člena ZFPPIPP mora sodišče upravitelja, katerega imenovanje je v novih postopkih začasno ustavljeno po 2. ali 4. odstavku 112. člena ZFPPIPP, razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan za upravitelja, v treh delovnih dneh po prejemu obvestila o vpisu tega pravnega dejstva v evidenco upraviteljev; za to razrešitev se smiselno uporabljajo 5. in 6. odstavek 119. člena ter 1. in 2. odstavek 120. člena ZFPPIPP. Tak ukrep pomeni za stečajnega upravitelja (začasno) onemogočanje opravljanja funkcije stečajnega upravitelja, saj je z odločbo Ministra za pravosodje začasno ustavljeno imenovanje take osebe za upravitelja v novih zadevah in naložena obligatorna razrešitev upravitelja v vseh postopkih, v katerih je bil imenovan za upravitelja.

9Pritožnik se sklicuje na kršitev vrste človekovih pravic, med njimi pravice do svobode dela iz 49. člena Ustave RS, domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in 22. člena Ustave RS, ki določa enako varstvo pravic. Svoj pravni položaj primerja s položajem, ki ga je Ustavno sodišče RS obravnavalo v primeru odločbe U-I-344/94 z dne 1.6.1995. V citirani odločbi je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da je v nasprotju z domnevno nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic, če zakonodajalec odreče javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker s tem predpiše prepoved pridobitve poklica oziroma škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe.

10Ker se sporne določbe 112. člena ZFPPIPP nanašajo le na začasen suspenz stečajnega upravitelja pri opravljanju njegove funkcije in ne na pridobitev ali odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja, po oceni višjega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za prekomeren poseg v ustavne pravice. ZFPPIPP je pogoje za pridobitev oziroma odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja v delu, ki so vezani na ugotavljanje javnega zaupanja, v povezavi s kazensko odgovornostjo kandidata uredil tako, da upošteva domnevno nedolžnosti v smislu utemeljitve odločbe U-I-344/94. Trajno neizpolnjevanje pogojev za opravljanje funkcije upravitelja je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča (prim. 3. odstavek 108. člena ZFPPIPP), 2. točka 1. odstavka 109. člena ZFPPIPP). Zaradi suspenza se upravitelju le začasno omejuje izvrševanje njegove funkcije. Izrek suspenza, vezan na procesni položaj v povezavi s tekom kazenskega postopka, poznajo tudi drugi predpisi, ki urejajo način izvajanja pooblastil delavcev ali nosilcev javnih funkcij (prim. primer Zakon o sodniški službi (95. člen), Zakon o državnem tožilstvu (93. člen), Zakon o odvetništvu (61.b člen), Zakon o notariatu (121. člen)).

11Pri presoji ustavne skladnosti navedenih določil, ki začasno posegajo v položaj upravitelja, je treba upoštevati položaj, ki ga ima upravitelj insolvenčnih postopkov po določbah ZFPPIPP. Stečajni postopek je sodni postopek, ki ga vodi sodišče z namenom zagotavljanja čim višjega poplačila terjatev upnikov do stečajnega dolžnika. Stečajnega upravitelja imenuje sodišče, ki njegovo delo tudi nadzira. Za zagotavljanje ciljev stečajnega postopka morajo organi vodenja postopka poleg formalne zakonitosti vodenja postopka tudi navzven zagotavljati javno zaupanje v odločitve sprejete znotraj postopka kot izraz načela pravne države (2. člen Ustave). Stečajni upravitelj mora kot organ sodišča tudi navzven dajati videz, da je vreden pravnega zaupanja vseh udeležencev v postopku. Po oceni višjega sodišča zato zakonska določba, ki v točno določenih primerih posega v zagotovljeni položaj stečajnega upravitelja, ni v nasprotju s 15. in 27. členom Ustave. Obstoj suma, da je kakšna oseba storila kaznivo dejanje pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, predstavlja nedvomno okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakonitost dela v stečajnem postopku, v katerem je imenovana za to funkcijo. Zakonska rešitev, ki uveljavlja začasen obligatoren suspenz stečajnega upravitelja po tem, ko je potrjen utemeljen sum na podlagi pravnomočne obtožnice za kaznivo dejanje storjeno pri upravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, zato po mnenju višjega sodišča ne posega nesorazmerno v položaj posameznika (prim. VSL III Cpg 1505/2010).

12Višje sodišče ocenjuje, da citirana zakonska določila ne pomenijo posega v pravico do zagotavljanja svobode dela iz 49. člena Ustave RS. Funkcija upravitelja ni poklic, postati in ostati stečajni upravitelj pa ni (upraviteljeva) pravica (prim. sklep Ustavnega sodišča RS, Up-104/97 z dne 15.07.1998). Prav tako sodišče ne more biti usmerjeno v varovanje upraviteljevega premoženjskega položaja. Zaradi začasnega suspenza upravitelj sicer ne more opravljati nalog v insolvenčnih postopkih; pritožnik, ki je s.p., pa se lahko ukvarja z opravljanjem katerekoli druge gospodarske dejavnosti. Zaradi tega je zmotno zatrjevanje pritožnika, da gre za prekomeren poseg v ustavno zagotovljeno pravico. Tudi s sklicevanjem na primerjavo s položajem sodnikov in tožilcev, pritožnik ne more uspeti. Dejanska podlaga za izrek suspenza po 112. členu ZFPPIPP je v primerjavi s položajem navedenih celo milejša, saj 95. člen Zakona o sodniški službi in 93. člen Zakona o državnem tožilstvu predvidevata dopustnost suspenza že na podlagi uvedbe kazenskega postopka.

13Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan poleg zakona tudi na ustavo (125. člen Ustave in 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Zato se je višje sodišče moralo opredeliti tudi do tistega dela pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik zatrjuje, da 9. odstavek 112. člena ZFPPIPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni v skladu z Ustavo. Ob upoštevanju 156. člena Ustave in 1. odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču mora sodišče, v kolikor pri odločanju oceni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno njegove ustavnosti. Sodišče se postopka za oceno ustavnosti posluži samo v primeru, ko na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zazna nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave, kot hierarhično najvišjim pravnim aktom v Republiki Sloveniji. Če sodišče takšnega neskladja ne zazna, mora zakonsko normo uporabiti, četudi se stranka sklicuje na njeno protiustavnost. Višje sodišče pri tovrstni presoji zakonske določbe, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, ni zaznalo nasprotja med določili zakona in v pritožbi navedenimi ustavnimi določili.

14Višje sodišče na podlagi do sedaj navedenega ocenjuje, da ni podano neskladje navedene zakonske določbe z ustavo zaradi morebitne kršitve domneve nedolžnosti, ki je urejena tudi v 27. členu Ustave. Vsebino te ustavne pravice je ustavno sodišče utemeljilo v smeri, da ta predpostavka velja glede kazenskopravne krivde in pomeni troje: da je dokazno breme na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu, da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje in da velja načelo in dubio pro reo (točka 67. odločbe št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996). Vendar je dejanski stan, ki je predpostavka ugotavljanja krivde v kazenskem postopku, lahko odločilen tudi v drugih postopkih. Domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave pa ni mogoče razlagati tako daleč, da sodišče (ali drugih pristojni organ) tega dejanskega stanu na noben način ne bi smelo upoštevati pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka.

15Ustavno sodišče je v odločbi U-I-344/94 z dne 01.6.1995 (na katero se sklicuje tudi pritožnik) zavzelo stališče, da je v nasprotju z domnevo nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic, če zakonodajalec odreče javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker s tem predpiše prepoved pridobitve poklica oz. škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe. Po mnenju višjega sodišča pa se določba 9. odstavka 112. člena ZFPPIPP v bistvenem delu razlikuje od zakonske določbe, ki je bila predmet ustavne presoje v navedeni odločbi. ZFPPIPP je namreč pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja (v delu, ki so vezani na ugotavljanje vrednosti javnega zaupanja v povezavi s kazensko odgovornostjo kandidata; prim. 3. odstavek 108. čl. ZFFIPP) in pogojev za odvzem in prenehanje dovoljenja (prim. 109. člen ZFPPIPP) uredil s polnim upoštevanjem domneve dolžnosti v smislu utemeljitve odločbe U-I-344/94, saj je neizpolnjevanje pogojev vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Sporne določbe 112. čl. ZFPPIPP pa se nanašajo na začasen sunspenz stečajnega upravitelja pri opravljanju svoje funkcije, za katero je pridobil dovoljenje v smislu 108. člena ZFPPIPP.

16Imenovanje stečajnega upravitelja je (le) ena izmed odločitev, ki jo mora sprejeti stečajno sodišče ob začetku stečajnega postopka. Sam stečajni postopek pa predstavlja sodni postopek, ki je namenjen predvsem zagotavljanju varstva upnikov stečajnega dolžnika in zagotavljanju čim višjega poplačila njihovih terjatev do stečajnega dolžnika. Vodenje tega postopka pod sodnim nadzorom mora že v principu vsem udeležencem postopka zagotavljati zakonitost samega postopka in s tem vladavino prava v teh postopkih. Za zagotavljanje teh ciljev pa morajo organi vodenja tega postopka poleg formalne zakonitosti vodenja postopka tudi navzven zagotavljati javno zaupanje v odločitve, sprejetje znotraj tega postopka kot izraz načela pravne države (2. člen Ustave). Stečajni upravitelj, ki je od začetka stečajnega postopka zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika in hkrati eden od organov stečajnega postopka, mora tudi navzven dajati videz, da je vreden polnega zaupanja vseh udeležencev v postopku. Zakonska določba, ki v točno določenih primerih začasno posega v zagotovljeni položaj stečajnega upravitelja, zato v načelu ni v nasprotju s 15. členom Ustave, če ti posegi niso nesorazmerni. Obstoj suma, da je takšna oseba storila kaznivo dejanje pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, nedvomno predstavlja okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakonitost dela v stečajnem postopku, v katerem je bila imenovana na to funkcijo.

17Pogoje, pod katerimi je dopustno poseči v položaj posameznika z začasnim suspenzom, je zato mogoče različno urediti predvsem v odvisnosti od položaja posameznika, v čigar položaj se posega s suspenzom. Tako je ustavno sodišče v odločbi U-I-193/01 z dne 02.10.2003 ocenilo, da je glede na objektivno drugačen položaj delavcev policije različnost urejanja pogojev za izrek fakultativnega suspenza utemeljena z različnim dejanskim stanjem oziroma posebnostmi položaja, pooblastil in odgovornosti zaposlenih v policiji (7. točka obrazložitve). Če je torej Ustavno sodišče štelo kot dopusten poseg v smislu začasnega suspenza delavca policije, ki je vezan tudi na dejanski stan uvedbe kazenskega postopka (1. odstavek 95. člena Zakona o policiji), ni videti razumnega razloga, da bi sklepali na nedopustnost takega posega v primeru, ko gre za stečajnega upravitelja, kot enega od ključnih organov stečajnega postopka. Z vidika sorazmernosti posega v položaj posameznika s suspenzom pa zakon v primerih, ko je suspenz povezan z dejanskim stanjem kaznivega dejanja, lahko pogoje opredeli tudi z dokaznim standardom, ki zadostuje za upoštevanje te okoliščine. Zakonska rešitev, ki uveljavlja obligatoren suspenz stečajnega upravitelja, potem ko je potrjen utemeljen sum na podlagi pravnomočne obtožnice za kaznivo dejanje, storjeno pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, po mnenju višjega sodišča ne posega nesorazmerno v položaj posameznika, v povezavi s ciljem, ki ga takšna zakonska rešitev zasleduje.

18Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.