112. člen ZFPPIPP

Ni spora o tem, da je bila zoper tožnika pravnomočno uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in je bila ministrica dolžna izdati izpodbijano odločbo in začasno ustaviti imenovanja posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah.

Zmotno je pritožnikovo naziranje, da je njegov pravni interes za obravnavo izpodbojne tožbe podan, ker je bil ob vložitvi tožbe kazenski postopek I K 1758/2018 še v teku. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, mora biti pravni interes za odločanje o tožbi podan ves čas trajanja upravnega spora, ne le ob vložitvi tožbe (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi pa je bil po vložitvi tožbe kazenski postopek I K 1758/2018 pravnomočno ustavljen. S tem je izpodbijana odločba izgubila pravni učinek in kot taka pritožniku ni več preprečevala, da bi bil v novih zadevah imenovan za upravitelja v postopkih po ZFPPIPP. Ravno slednje pa je tista posledica, ki bi jo pritožnik dosegel v primeru eventualnega uspeha z izpodbojno tožbo. Vrhovno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal, da ima za predmetno tožbo (še vedno) pravni interes.

S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru pos

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali odločitev na podlagi 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP krši domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

Pritožbeno sodišče je že pri odločanju o pritožbi upravitelja zoper sklep o razrešitvi in imenovanju novega upravitelja menilo, da je protiustavna določba devetega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Zaradi tega je prekinilo postopek in na Ustavno sodišče RS že vložilo zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti (prvi odstavek 23. člena ZUstS). Ker je izpodbijani sklep sprejet na enaki dejanski in pravni podlagi kot sklep v zadevi Cst 329/2020, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi prvega odstavka 279.b člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP odločilo, da se v zvezi z zahtevo za oceno ustavnosti izvede vzorčni postopek, ostali postopki pa se prekinejo. Ocenilo je, da drugi in tretji odstavek 279.b člena ZPP v predmetni zadevi, ki se nanaša na razrešitev upravitelja v stečajnem postopku, nista smiselno uporabljiva. Stranke pa imajo možnost vložitve pritožbe na podlagi 211. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.

Pogojev po drugem odstavku 112. člena ZFPPIPP ne presoja stečajno sodišče, ampak minister za pravosodje. Po oceni višjega sodišča ne more biti neustavna ureditev, ki le določa (kot to določa deveti odstavek 112. člena ZFPPIPP), da se v takih primerih, ko torej oseba po oceni zakonodajalca in posledično ministra za pravosodje ni več primerna za upravitelja v novih postopkih, upravitelja razreši tudi v vseh postopkih, v katerih je bila ta oseba že imenovana za upravitelja; taka ureditev je lahko le odraz enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi proti prvostopenjskemu sklepu ne more ugoditi pritožnikovemu predlogu, naj pri Ustavnem sodišču RS sproži postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. To namreč ni določilo, ki ga mora uporabiti sodišče pri odločanju. Ne more pa v tem postopku presojati pravilnosti izdane Odločbe, saj jo je izdal pristojni organ, redno sodišče pa ni tisto, ki lahko preizkuša pravilnost Odločbe, vsaj ne v tem postopku.

Izpodbijani sklep je oprt na deveti odstavek 112. člena ZFPPIPP, ne pa na drugi odstavek istega člena, v katerem pritožnik vidi protiustavnost. V devetem odstavku se nahaja le navodilo sodišču, kako ukrepati v odprtem insolvenčnem postopku, kadar minister upravitelju izreče ukrep začasne ustavitve imenovanja za upravitelja v novih zadevah. Na določilo drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP je torej oprta Odločba, ki jo je izdala ministrica, ne pa izpodbijani sklep. Pritožnik je sicer navedel, da je posledično neustavno tudi določilo devetega odstavka 112. člena ZFPPIPP, vendar za tako stališče ni ponudil nobenih razlogov. Protiustavnosti tega določila pa pritožbeno sodišče ne zazna.

Tudi po presoji sodišča so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP za začasno ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije.

Element kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo je med drugim premoženjska korist, kar pa je tudi element kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, ki se očita tožnici, torej zasledovanje protipravne premoženjske koristi. Zato se tudi po mnenju sodišča za namen uporabe določb ZFPPIPP navedeno kaznivo dejanje presoja kot kaznivo dejanje zoper premoženje v smislu 2. točke drugega odstavka 112. člena navedenega zakona. Z izpodbijano določbo je zakonodajalec nastop pravne posledice v primeru začasnega suspenza vezal na pravnomočno obtožnico, če je ta vložena brez predhodne preiskave, oziroma na pravnomočno uvedeno preiskavo. Sporna določba se tako bistveno razlikuje od določbe, ki je bila predmet ustavne presoje, saj za ustavitev imenovanj stečajnega upravitelja v novih zadevah ne zadošča zgolj uvedba kazenskega postopka (kot je to urejala sporna določba, na katero se nanaša ustavna odločba), temveč zahteva višji dokazni standard, to je pravnomočnost obtožnice oziroma pravnomočnost sklepa o uvedbi preiskave. Prav tako se določba nanaša na začasen suspenz stečajnega upravitelja, ne pa na vprašanje pogojev za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije up

Stečajni upravitelj mora kot organ sodišča tudi navzven dajati videz, da je vreden pravnega zaupanja vseh udeležencev v postopku. Po oceni višjega sodišča zato zakonska določba, ki v točno določenih primerih posega v zagotovljeni položaj stečajnega upravitelja, ni v nasprotju s 15. in 27. členom Ustave. Obstoj suma, da je kakšna oseba storila kaznivo dejanje pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, predstavlja nedvomno okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakonitost dela v stečajnem postopku, v katerem je imenovana za to funkcijo.

Sodišče se postopka za oceno ustavnosti poslužil samo v primeru, ko na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zazna nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave, kot hierarhično najvišjim pravnim aktom v Republiki Sloveniji. Če sodišče takšnega neskladja ne zazna, mora zakonsko normo uporabiti, četudi se stranka sklicuje na njeno protiustavnost. V skladu z devetim odstavkom 112. člena ZFPPIPP mora sodišče upravitelja, katerega imenovanje je v novih postopkih začasno ustavljeno po drugem ali četrtem odstavku 112. člena ZFPPIPP, razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan za upravitelja, v treh delovnih dneh po prejemu obvestila o vpisu tega pravnega dejstva v evidenco upraviteljev; za to razrešitev se smiselno uporabljajo peti in šesti odstavek 119. člena ter prvi in drugi odstavek 120. člena ZFPPIPP. Tak ukrep pomeni za stečajnega upravitelja onemogočanje opravljanja funkcije stečajnega upravitelja, saj je z odločbo Ministra za pravosodje začasno ustavljeno imenovanje take osebe za upravitelja v novih zadevah in naložena obligatorna razrešitev takšnega upravitelja v vseh p

V kazenski zadevi zoper tožnico je postala obtožnica pravnomočna. Ob takem dejanskem stanju je minister imel v 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP pravno podlago za to, da je začasno ustavil imenovanje tožnice za upraviteljico v novih zadevah.

Ker je pritožnik uspel izpodbiti ugotovitev prvostopenjskega sodišča o nepredlaganju začasne ustavitve njegovega imenovanja v novih zadevah in porabi vseh razpoložljivih sredstev za kritje stroškov stečajnega postopka v predmetnem stečajnem postopku, s tem pa tudi očitek prvostopenjskega sodišča o neutemeljeni selektivni izbiri postopkov, v katerih bo upravitelj opravljal svojo funkcijo, je neutemeljeno izostala presoja prvostopenjskega sodišča o zatrjevanem zdravstvenem stanju upravitelja, ki ga je izkazoval s predloženim zdravniškim potrdilom in presoja (ne)zmožnosti upravitelja za opravljanje svoje funkcije v tem postopku, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Ni pomembno, ali je upravitelj z odločbo ministrstva za pravosodje o začasni ustavitvi imenovanja v novih zadevah sploh seznanjen. Izdaja take odločbe ima učinke tudi na prejšnja imenovanja upravitelja. Pogoj za opravljanje funkcije upravitelja je tudi to, da je oseba vredna javnega zaupanja za opravljanje te funkcije (7. točka drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP). Zakonodajalec je ocenil, da obstaja resen dvom v ta pogoj tudi v primerih iz drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Tudi po oceni višjega sodišča ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upravitelja, saj je javno zaupanje v osebo, ki opravlja funkcijo upravitelja, tako pomembno, da nastop pravnega dejstva iz drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP upravičuje razrešitev upravitelja tudi v prej dodeljenih zadevah. Če država proti upravitelju vodi kazenski postopek zaradi določenih kaznivih dejanj, ni niti videza javnega zaupanja v to osebo, kar pa bi lahko pomembno ogrozilo izvedbo postopka zaradi insolventnosti in njegovo verodostojnost onkraj vsakega dvoma glede upravitelja. Upravitelj je le organ postopka zaradi insolventnosti, ki mora predvsem poskrbeti za pravice upnikov, ki morajo v njegovo delo zaupati, pri tem pa

Ne 22. člen ZKP ne določbe 1. in 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP same po sebi ne dajejo opore za stališče toženke, po katerem prehodna določba 70. člena ZFPPIPP-E ne bi bila pravno upoštevna, ker je obtožnica zoper tožnika postala pravnomočna po uveljavitvi ZFPPIPP-E. Besedilo določb ZFPPIPP jasno loči med trenutkom uvedbe kazenskega postopka in pravnomočnostjo obtožnice, iz obrazložitve predloga zakona k 70. členu pa je razvidno, da je bil namen zakonodajalca spremenjene določbe o začasni ustavitvi imenovanja vezati na uvedbo kazenskega postopka.

V skladu s 3. odstavkom 104. člena ZFPPIPP upravitelj nima pravice do nagrade le, če je razrešen zaradi kršitve svojih obveznosti, torej le v tistem stečajnem postopku, v katerem je kršil svoje obveznosti. V obravnavanem primeru ni šlo za tako situacijo, saj podlaga za razrešitev ni kršitev upraviteljevih obveznosti, temveč odločba Ministrstva za pravosodje. Zato odločitev, da upravitelj ni upravičen do nagrade, ni pravilna.

ZFPPIPP ne ureja situacije, ko je stečajni upravitelj tekom vodenja postopka imenovan za direktorja Javne agencije ali druge javne ustanove. To pa ne pomeni, da sodišču ni treba upoštevati določil drugih zakonov. Stečajni upravitelj A. je že imenovan za direktorja Javne agencije. Da je kot tak postal zastopnik javnega interesa, izhaja iz zakona. Da je njegovo delo v konfliktu z zasebnim interesom opravljati funkcijo stečajnega upravitelja, pa ne more biti dvoma.

Začasna ustavitev dodeljevanja zadev zaradi imenovanja na državno ali mednarodno funkcijo, ki zahteva poklicno opravljanje za obdobje trajanja te funkcije in v drugih primerih za obdobje, ki ne more biti krajše od treh mesecev, ne nalaga sodišču razrešitve upravitelja po uradni dolžnosti; daje le podlago upravitelju, da predlaga svojo predčasno razrešitev (z izjavo o odklonitvi), enako kot v primeru nastopa okoliščin, zaradi katerih nastanejo ovire za imenovanje za upravitelja.

Določili drugega in osmega odstavka 112. člena ZFPPIPP urejata začasen ukrep zoper stečajnega upravitelja, zoper katerega teče kazenski postopek, v katerem pa še ni bila izdana pravnomočna sodba. Takšen začasni ukrep predstavlja institut suspenza, ki je urejen tudi v drugih predpisih, ki vežejo izrek suspenza na različno dejansko podlago, med drugim tudi na procesni položaj takšne osebe v kazenskem postopku.

Sodišče se bo postopka za oceno ustavnosti poslužilo samo v primeru, ko bo na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zaznalo nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave, kot hierarhično najvišjim pravnim aktom v Republiki Sloveniji. V kolikor sodišče pri tej vrednostni oceni takšnega neskladja ne zazna, mora takšno zakonsko normo uporabiti, četudi se posamezna stranka v posameznih vlogah ali pravnih sredstvih sklicuje na njeno protiustavnost. Stečajni upravitelj, ki je od začetka stečajnega postopka zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika in hkrati eden od organov stečajnega postopka, mora zato tudi navzven dajati videz, da je vreden polnega zaupanja vseh udeležencev v postopku. Zakonska določba, ki v točno določenih primerih začasno posega v zagotovljeni položaj stečajnega upravitelja, zato v načelu ni v nasprotju s 15. čl. Ustave RS, če ti posegi niso nesorazmerni. Obstoj suma, da je takšna oseba storila kaznivo dejanje pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, nedvomno predstavlja okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakon