119. člen ZFPPIPP

Če predlog ni dovoljen, je odveč vsaka vsebinska presoja, še zlasti v sklepu, s katerim sodišče predlog kot nedovoljen zavrže. Nepravilno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru uradne presoje, ali obstojijo razlogi za razrešitev upravitelja, pritožničine navedbe obravnavati in se do njih opredeliti. Tudi, če bi sodišče prve stopnje samo (ali na dolžničino obvestilo o kršitvah) ugotovilo nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo potrebno upravitelja razrešiti, bi bila odločitev izpodbijanega sklepa, s katerim je bil dolžničin predlog za razrešitev upravitelja kot nedovoljen zavržen, še vedno pravilna.

Upravitelj je tisti, ki je dolžan pripraviti popolno poročilo o poplačilih, sodišče prve stopnje pa je tisto, ki nato preveri, katero stališče je pravilno, torej ali je upnik poplačan v skladu s pravili stečajnega postopka ali ne. Sodišče ne more odločiti na podlagi nekonkretiziranih navedb upravitelja, da so zavarovane terjatve poplačane v celoti, ko na drugi strani upnik zatrjuje, da to ne drži. Upravitelj se razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan, kar nespoštovanje navodil sodišča prav gotovo je. Pritožbeno sodišče opozarja, da ne glede na to, da je bila zahteva upnika za razrešitev upravitelja pravnomočno zavrnjena, to ne pomeni, da njegova razrešitev ni mogoča tudi po uradni dolžnosti (119. člen ZFPPIPP).

Zgolj nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upravitelja ne morejo biti razlog za njegovo razrešitev, njihovo pravilnost oziroma zakonitost pa lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev, o utemeljenosti katerih odloči sodišče, ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja. Da so stroški nepotrebni, bi moral upnik zatrjevati ob izdaji sklepov za soglasje k stroškom postopka, ne šele v fazi, ko se ti sodni postopki zaključujejo in so bili stroški pravdanja že plačani. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi pritožnik ali katerikoli drugi upnik uspešno izpodbijal sklepe sodišča prve stopnje, ki je podalo soglasje k stroškom.

Skladno z določbo 1. točke 118. člena ZFPPIPP se upravitelj razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan. Vendar je pri tem treba upoštevati namen (ratio) pravnega instituta razrešitve upravitelja, to je zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za poplačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu; zato manjša posamezna kršitev upraviteljih obveznosti sama po sebi ni razlog za razrešitev upravitelja, razen če se ponavlja. Pri tem je namreč treba upoštevati, da zamenjava upravitelja sama po sebi nujno povzroči zastoj v postopku. Podana mora biti sorazmernost med težo kršitve in razrešitvijo upravitelja kot njeno posledico.

Ker ZFPPIPP posebne pritožbe na potek javne dražbe ne predvideva, je bila dolžničina pritožba pravilno zavržena in njena nadaljnja procesna ter vsebinska presoja ni bila potrebna. Po prvem odstavku 119. člena ZFPPIPP lahko razrešitev stečajnega upravitelja predlaga upravitelj sam, upniški odbor ali pa vsak upnik. Zakon daje torej pravico zahtevati razrešitev upravitelja le zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi ni stečajnega dolžnika.

Po izrecni določbi šestega odstavka 119. člena ZFPPIPP ima pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim je sodišče razrešilo upravitelja, le upravitelj, ne pa tudi upniki. Celo v primeru zavrnitve upnikove zahteve za razrešitev upravitelja ali zahteve upniškega odbora, se lahko pritoži le vlagatelj zahteve, ne pa tudi drugi upniki.

Odločilna je samo nesmotrnost in posledična neutemeljenost pritožnikove razrešitve glede na trajanje stečaja od leta 2015 in njegovo trenutno fazo, v kateri je že bilo unovčeno vse unovčljivo premoženje in razdeljena praktično vsa razdelitvena masa ter je treba samo še opraviti prenos neunovčljivih terjatev po 374. členu ZFPPIPP in počakati na morebitno stroškovno sankcijo za dolžnico v zgoraj navedeni pravdi P 133/2021. Razrešitev upravitelja tako ni več primerno sredstvo za zagotovitev nemotene izvedbe preostalih potrebnih opravil v tem postopku.

Dolžnik ima v postopku osebnega stečaja v skladu s 1. točko 385. člena ZFPPIPP sicer položaj stranke postopka. Vendar ima po izrecni določbi šestega odstavka 119. člena ZFPPIPP pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim je sodišče razrešilo upravitelja, le upravitelj, ne pa tudi upniki, niti dolžnik v postopku osebnega stečaja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik v pritožbi ni podal nobenih konkretnih trditev, iz katerih bi bilo razvidno, da so bila v zakonu določena pravila imenovanja upravitelja o vrstnem redu kršena, čeprav bi podatke o dodelitvi zadev stečajnim upraviteljem lahko pridobil na vpisniku. Zgolj pritožnikov dvom v zakonitost izbire ne zadošča za uspešno utemeljitev tega pritožbenega razloga.

Po presoji pritožbenega sodišča je stališču, da obratovalni stroški v zvezi z nepremičnino, katere lastnik je dolžnik v osebnem stečaju, bremenijo lastnika, mogoče pritrditi le v primeru, če ti stroški nastanejo stečajnemu dolžniku v zvezi z njegovim prebivanjem v nepremičnini, ki je sicer del stečajne mase oziroma dokler ima nepremičnino v posesti. Te stroške mora dolžnik pokrivati iz sredstev, ki so izvzeta iz stečajne mase po drugem odstavku 389. člena ZFPPIPP v zvezi s 101. členom ZIZ. Gre za sredstva, ki dolžniku ostanejo za pokrivanje stroškov za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb in v zvezi s tem delom sredstev dolžnik v celoti ohranja tako poslovno kot procesno sposobnost. Namen ureditve, po kateri obratovalne stroške bivanja dolžnika tudi v postopku osebnega stečaja nosi dolžnik osebno, je v tem, da ne bremenijo stečajne mase in posledično dolžnikovih upnikov. Poenostavljeno povedano: dolžnik naj v teku postopka osebnega stečaja ne živi na račun upnikov. V obravnavani situaciji, ko je dolžnik nepremičnino, katere lastnik je, skladno s sklepom sodišča izpraznil in izročil upravitelju dne 25. 2. 2022, pa dolžnik nepremičnine nima več v posesti in je zato ne

Pritožnik je večji del pritožbenih trditev usmeril v očitek sodišču prve stopnje, da ni ustrezno upoštevalo dejstva, da upraviteljica ni izvršila pravnomočne sodne odločbe, ki jo je dosegel v sporu s stečajnim dolžnikom. Pritožbeno sodišče se strinja, da je z vidika pravice do sodnega varstva pomembno spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb. Vendar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo, da ne gre za samovoljo upraviteljice pri odločitvi, da ne izvrši pravnomočne sodbe. Pričakovanje sodišča in upraviteljice je, da bo pravnomočna sodba odpravljena, medtem ko je pritožnik prepričan, da mora obstati. Upraviteljica se kot zakonita zastopnica stečajnega dolžnika z raznimi dovoljenimi pravnimi sredstvi upira plačilu na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na očitek, da je upraviteljica neutemeljeno vložila nasprotno izvršbo, da ni utemeljen; sklicevalo se je na vloženo izredno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče RS, ki je postopek prekinilo in čaka na odločitev Ustavnega sodišča RS (Vrhovno sodišče je ob presoji vprašanja, ali se lahko upnik občasnih stroškov stečajnega postopka iz 1. točke 355. člena ZFPPIPP, ki so potrjeni v pr

Sodišče prve stopnje je pravilno povedalo, zakaj je prišlo do zamika s preizkusom terjatev. Poleg zdržanja rokov za prijavo terjatev zaradi ukrepov zaradi Covid-19 je sodišče s sklepom, na katerega se je upravitelj utemeljeno zanesel, odložilo preizkus terjatev. Če se je kasneje izkazalo, da sklep ni bil pravilen, to še ne pomeni, da je upravitelj s kasneje sestavljenim osnovnim seznamom preizkušenih terjatev kršil dolžno skrbnost.

Po oceni pritožbenega sodišča izplačila brez soglasja sodišča lahko v določenih okoliščinah predstavljajo le neznatno kršitev dolžnosti upravitelja, vendar se sodišče prve stopnje pred presojo, da ne gre za hujše kršitve dolžnosti, ni v zadostni meri opredelilo do teh kršitev v luči dejstva, da stečajna masa ne zadošča za plačilo vseh stroškov postopka. Ker je stečajna upraviteljica jasna pri svojem stališču, da to pomeni sorazmerno plačilo le za določeno vrsto občasnih stroškov postopka, je s tem stališčem nujno povezan tudi strožji nadzor načina izplačevanja ostalih stroškov, za katere je zagotovljeno izplačilo v celoti. Razumljivo je tudi pričakovanje upnikov prej navedenih občasnih stroškov, da jim bo sodišče zagotovilo, da stečajna upraviteljica z nobenim izplačilom brez soglasja sodišča ali mimo predračuna stroškov ne ogrozi višine poplačila njihovih terjatev. Že s posamezno kršitvijo pravil pri izplačevanju tistih stroškov, ki jih je upraviteljica plačala 100%, se namreč lahko pri upnikih, ki ne bodo prejeli 100% plačila stroškov, poruši zaupanje v delo stečajne upraviteljice, s tem pa nastane tudi konflikt, za odpravo katerega je predvidena možnost zamenjave upravitelja,

Upravitelju je po ZFPPIPP dana pravica do pritožbe le tedaj, kadar gre za odločitev sodišča, ki zadeva njega osebno in posega v njegove pravice in njegov pravni položaj. Izrecno mu daje pravico do pritožbe zoper sklepe o nagradi (deveti odstavek 104. člena ZFPPIPP) in o njegovih stroških (tretji odstavek 105. člena ZFPPIPP), ter zoper sklepe o njegovi razrešitvi (šesti odstavek 119. člena ZFPPIPP).

Višje sodišče ugotavlja, da listinska dokumentacija v spisu (na katero se, sicer le pavšalno, sklicuje pritožnik) ne potrjuje njegove trditve, da je upnik stečajnega dolžnika, saj iz nje ni razvidno, da bi v stečajnem postopku prijavil terjatev. Le na tak način bi lahko izkazal, da je upnik. Višje sodišče zato soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pritožnik ni stranka glavnega stečajnega postopka, ki se je začel z izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka in zato ni upravičen opravljati procesnih dejanj (56. člen ZFPPIPP).

Pritožnica ne more uspeti s stališčem, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njene navedbe, ki jih je dala v odgovoru na upraviteljev ugovor proti odpustu obveznosti. Sodišče prve stopnje je njene trditve upoštevalo, saj se je do njih opredelilo, vendar jih je v določenem delu štelo za neutemeljene (glede plače), v določenem delu pa za nedokazane (glede razkritja obstoja skupnega premoženja).

Upravitelj ne bi bil upravičen do nagrad, če bi bil razrešen zaradi kršitve obveznosti upravitelja.

Stečajni dolžnik nima procesne legitimacije za vložitev predloga za razrešitev stečajnega upravitelja.

Za pritožbeno sodišče je nesprejemljiva pritožnikova razlaga, da naj bi bilo zaradi ekonomskega interesa družbenika, ki je odgovoren za obveznosti družbe do upnikov, temu treba priznati tudi upravičenje, da predlaga razrešitev upravitelja. Tako upravičenje bi pridobil, če bi izkazal, da je terjatve do upnikov tudi poravnal in pridobil status upnika stečajnega dolžnika.

Dolžnik nima zahtevka za razrešitev upravitelja na podlagi prvega odstavka 119. člena ZFPPIPP. Zgolj nestrinjanje s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upravitelja tudi ne more biti razlog za njegovo razrešitev, saj je njihovo pravilnost oziroma zakonitost mogoče preizkusiti z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.

Upraviteljica v postopku osebnega stečaja ni stranka postopka, pač pa eden od organov stečajnega postopka. V tej funkciji pa ima po drugem odstavku 126. člena ZFPPIPP pravico vložiti pritožbo le proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. Zoper izpodbijani sklep zakon upraviteljici procesne legitimacije za pritožbo ne daje. To je tudi razumljivo, saj je izpodbijani sklep, kolikor se nanaša na dolžno ravnanje upraviteljice, po svoji pravni naravi navodilo sodišča upraviteljici, ki je zanjo obvezno.