109. člen ZFPPIPP

Določba četrtega odstavka 104. člena ZFPPIPP se nanaša (le) na situacijo, ko je upravitelj razrešen na svojo (lastno) zahtevo. Namen takega znižanja nagrade za pavšalno nadomestilo za prevzem poslov razrešenega upravitelja je v tem, da razrešeni upravitelj sam nosi tiste stroške, ki so zaradi njegovega ravnanja nastali oziroma ki jih je s tem svojim ravnanjem povzročil, saj je do razrešitve upravitelja in posledično do imenovanja novega prišlo na podlagi ravnanja upravitelja samega.

Pričakovanja javnosti (splošne in strokovne), pri opravljanju funkcije stečajnega upravitelja so vezana na njegove določene lastnosti, ki jih ni mogoče v celoti ločiti na njegove lastnosti kot fizične osebe ali tiste, ki jih izkaže pri opravljanju funkcije. Pogoj javnega zaupanja je določen v javnem interesu, z namenom varstva interesov upnikov v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih bi sodeloval konkretni upravitelj kot organ tega postopka, na drugi strani pa je usmerjen v krepitev instituta upravitelja in s tem ugleda vseh, ki v posameznih postopkih opravljajo naloge posebnega procesnega organa sodišča. Presoja vrednostnega standarda ni vezana na način končanja postopkov (dokončnost), ampak na presojo (možnosti) vpliva teh postopkov na opravljanje funkcije stečajnega upravitelja.

S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru pos

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila tožeči stranki s tem, ko sodišče ni opravilo glavne obravnave in ni navedlo razlogov za to, kršena pravica iz 22. člena Ustave.

Pričakovanja javnosti (splošne in strokovne) pri opravljanju funkcije stečajnega upravitelja so vezana na njegove določene lastnosti, ki jih ni mogoče v celoti ločiti na njegove lastnosti kot fizične osebe ali tiste, ki jih izkaže pri opravljanju funkcije. Presoja vrednostnega standarda ni vezana na način končanja postopkov (dokončnost), ampak na presojo (možnosti) vpliva teh postopkov na opravljanje funkcije stečajnega upravitelja.

Določbe ZFPPIPP glede izbrisa iz seznama upraviteljev in dolžnosti obvestila ministrstva sodiščem, ki govorijo o roku treh dni po izbrisu iz seznama upraviteljev, so jasne. Glede na vse navedeno je pritožba upnika neutemeljena in odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Stečajni upravitelj mora kot organ sodišča tudi navzven dajati videz, da je vreden pravnega zaupanja vseh udeležencev v postopku. Po oceni višjega sodišča zato zakonska določba, ki v točno določenih primerih posega v zagotovljeni položaj stečajnega upravitelja, ni v nasprotju s 15. in 27. členom Ustave. Obstoj suma, da je kakšna oseba storila kaznivo dejanje pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, predstavlja nedvomno okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakonitost dela v stečajnem postopku, v katerem je imenovana za to funkcijo.

Sodba sodišča, s katero je bila tožnica obsojena zaradi kaznivega dejanja, je postala pravnomočna, kar pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek odvzema dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja.

Okoliščina, da upravitelj oziroma njegova družba, ne razpolagata z zadostnimi finančnimi sredstvi, s katerimi bi lahko poplačala stroške, povezane z opravljanjem dela upravitelja, ne more biti razlog za razrešitev upravitelja. Možnost nastanka okoliščin, da v nekaterih stečajnih postopkih ni dovolj sredstev niti za poplačilo stroškov stečajnega postopka, sodi v sfero rizika, ki ga pri svojem delu prevzame upravitelj. Če upravitelj teh tveganj ni sposoben nositi, se temu delu lahko kadarkoli odpove s pisno izjavo, da se izbriše iz seznama upraviteljev.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu. Revizija ni dovoljena glede pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. Iz določbe 497. člena ZFPPIPP jasno izhaja, da so dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja, ki so bila izdana pred veljavnostjo ZFPPIPP, izenačena z dovoljenji, izdanimi v času veljavnosti ZFPPIPP (razen izjem po tretjem odstavku tega člena), iz česar sledi, da se določbe tega zakona o odvzemu dovoljenja uporabljajo tudi za upravitelja, ki je bil v to funkcijo imenovan pred veljavnostjo ZFPPIPP. Presplošno sklicevanje na zelo hude posledice izpodbijane odločitve ne zadošča za sklep, da je revizija dovoljena v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Zakon je pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja oz. pogoje za odvzem in prenehanje dovoljenja uredil s polnim spoštovanjem domneve nedolžnosti, saj je neizpolnjevanje pogojev vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča.

Določili drugega in osmega odstavka 112. člena ZFPPIPP urejata začasen ukrep zoper stečajnega upravitelja, zoper katerega teče kazenski postopek, v katerem pa še ni bila izdana pravnomočna sodba. Takšen začasni ukrep predstavlja institut suspenza, ki je urejen tudi v drugih predpisih, ki vežejo izrek suspenza na različno dejansko podlago, med drugim tudi na procesni položaj takšne osebe v kazenskem postopku.

Sodišče se bo postopka za oceno ustavnosti poslužilo samo v primeru, ko bo na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zaznalo nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave, kot hierarhično najvišjim pravnim aktom v Republiki Sloveniji. V kolikor sodišče pri tej vrednostni oceni takšnega neskladja ne zazna, mora takšno zakonsko normo uporabiti, četudi se posamezna stranka v posameznih vlogah ali pravnih sredstvih sklicuje na njeno protiustavnost. Stečajni upravitelj, ki je od začetka stečajnega postopka zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika in hkrati eden od organov stečajnega postopka, mora zato tudi navzven dajati videz, da je vreden polnega zaupanja vseh udeležencev v postopku. Zakonska določba, ki v točno določenih primerih začasno posega v zagotovljeni položaj stečajnega upravitelja, zato v načelu ni v nasprotju s 15. čl. Ustave RS, če ti posegi niso nesorazmerni. Obstoj suma, da je takšna oseba storila kaznivo dejanje pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, nedvomno predstavlja okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakon