VSL Sodba II Cp 2723/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari (točka I. izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 202.358,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, v stroškovni odločitvi (točka IV. izreka izpodbijane sodbe) pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 4.815,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.915,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 234.388,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje (točka I izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna v roku 15-ih dni tožeči stranki posredovati sezname vseh uporabljenih avtorskih del s področja glasbe v poslovnih letih 2008 - 2009 (točka II izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (točka III izpodbijane sodbe) in še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 6.223,73 EUR.

2Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče zaključilo, da ne obstaja pravna podlaga za določitev nadomestila za uporabo avtorskega dela in da je zato uporabilo 81. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), vendar pa je sklicevanje na navedeno zakonsko določilo neutemeljeno, saj velja za razmerje med avtorjem in kolektivno organizacijo, ne pa za razmerje med avtorjem, ki ga tožeča stranka zastopa in toženo stranko. Če se je tožeča stranka odločila za odstop od pogodbe št. Pr-8854, potem je sama odgovorna v razmerju do avtorja za plačilo avtorskega honorarja. Sodišče ne more samo ustvarjati prava in ugotavljati hipotetične obveznosti tožene stranke. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo 198. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Korist ne more pomeniti tistega zneska, ki ga sodišče ugotavlja kot primeren avtorski honorar na podlagi metodologije, ki nima nobene pravne podlage, kar je sodišče tudi samo ugotovilo. Korist mora biti pravilno ugotovljena, ne pa hipotetična. Še več, korist mora biti tudi dokazana. Tožeča stranka je tista, ki bi morala izstavljati toženi stranki račune. Ker jih ni, je sama povzročila situacijo, na katero se sedaj sklicuje, zato se ne more sklicevati na neupravičeno obogatitev. DDV obračuna tisti, ki storitev zaračuna, torej tožeča stranka. Njena zakonska dolžnost je, da bi DDV odvedla. Ker ga ni, je oškodovala prejemnika DDV, to je državo. Svojega nedela ne more prenesti na toženo stranko, saj gre za znesek, ki pripada državi, ne pa njej. V postopku je bil angažiran sodni izvedenec zaradi ugotovitve prihodkov tožene stranke. Pri tem je ugotovil, da evidenc praktično ni, zato je nemogoče od tožene stranke zahtevati sezname vseh uporabljenih avtorskih del v letih 2008 in 2009. Ni jasno, ali gre za sezname dnevnih, mesečnih ali letnih uporabljenih avtorskih del, kolikokrat naj bi bilo kakšno delo objavljeno oziroma predvajano. Takšen zahtevek je zato neizvršljiv.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navedla je, da so neutemeljeni očitki tožene stranke, da ni poskrbela za zaračunavanje nadomestil. Zaradi tako imenovane "tarifne praznine", ki je nastala z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005 je na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZASP-B sprejela tarifo 2007.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Predmet tožbenega zahtevka je plačilo nadomestila za priobčitev javnosti glasbenih del iz repertoarja tožeče stranke kot kolektivne organizacije avtorjev, s pomočjo radijskih signalov (pravica radiodifuznega oddajanja - 30. člena ZASP) brez njenega dovoljenja oziroma brez pravne podlage. Avtorske pravice sodijo med pravice intelektualne lastnine, ki so absolutne pravice, ki učinkujejo nasproti vsem. Gre tudi za izključne pravice, ki imetnikom omogočajo, da samostojno odločajo o njihovi uporabi. Namen pravic intelektualne lastnine ni v omogočitvi uporabe njihovim imetnikom, temveč, da lahko izključijo tretje osebe iz uporabe varovane dobrine oziroma da njeno uporabo dovolijo v zameno za plačilo nadomestila.¹ Avtorske pravice se lahko po nalogu avtorja ali pa po zakonu prenesejo na kolektivno organizacijo, ki skrbi za skupinsko upravljanje določenih avtorskih in sorodnih pravic. Glede priobčitve neodrskih glasbenih del zakon določa obvezno kolektivno upravljanje (147. člen ZASP). Kolektivne organizacije ne uveljavljajo lastnih pravic, temveč upravljajo pravice avtorjev kot skrbnice na podlagi pogodbe ali zakonskega pooblastila (146. člen ZASP).²

6Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka kot komercialna radijska postaja v letih 2008 in 2009 izkoriščala pravico radiodifuznega oddajanja oziroma na ta način javno priobčevala neodrska glasbena dela iz repertoarja tožeče stranke. Prav tako ni sporno, da tožena stranka za izkoriščanje navedene pravice ni imela sklenjene pogodbe o prenosu pravic za uporabo avtorskih del. V pritožbi je neprerekan tudi zaključek sodbe, da tožena stranka v letih 2008 - 2009 tožeči stranki za uporabo navedenih avtorskih del ni plačala nikakršnega nadomestila. Za takšno izkoriščanje del bi tožena stranka morala imeti dovoljenje tožeče stranke. ZASP v 158. členu nalaga dolžnost sklepanja pogodb o prenosu pravic za uporabo teh del v skladu z veljavno tarifo (158. člen ZASP). S tarifo za uporabo avtorskih del se določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije (prvi odstavek 156. člena ZASP). V ZASP, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša tožba, je bilo določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij, skupne sporazume, predvsem o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V navedenih sporazumih dogovorjeno nadomestilo velja kot tarifa (drugi odstavek 157. člena ZASP). V prehodnih določbah novele ZASP-B (Uradni list Republike Slovenije, št. 42/04) je bilo v četrtem odstavku 26. člena določeno, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. To je pomenilo, da so se tarife kolektivnih organizacij, ki so veljale ob uveljavitvi ZASP-B v letu 2004 lahko spremenile samo v soglasju med kolektivnimi organizacijami in uporabniki, kolektivne organizacije pa niso smele enostransko določati novih tarif.

7Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa za kolektivno upravljanje v tem postopku uveljavljane avtorske pravice. Tožena stranka, ki je uporabila materialno avtorsko pravico radiodifuznega oddajanja del iz repertoarja tožeče stranke kot kolektivne organizacije avtorjev brez njenega dovoljenja, je kršila izključne avtorske pravice. V primeru uporabe brez dovoljenja oziroma v primeru kršitve avtorske pravice, imajo imetniki pravic pravno varstvo, ki obsega odškodninski zahtevek ali pa zahtevek za povračilo iz naslova neupravičene obogatitve.³ Po določbi prvega odstavka 168. člena ZASP veljajo za kršitve po navedenem zakonu splošna pravila o povzročitvi škode. Po določbi drugega odstavka 168. člena je kršitelj dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo. V sodni praksi pa se je uveljavilo tudi stališče, da ima tožeča stranka proti uporabnikom, ki javno predvajajo glasbena dela brez poprejšnje sklenitve pogodbe, zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Uporabnik namreč s predvajanjem glasbe uporabi pravice avtorjev glasbe do priobčitve glasbenih del javnosti v svojo korist. Zato je kolektivni organizaciji dolžan plačati nadomestilo za korist, ki jo je imel od uporabe, ta pa znaša toliko, kolikor bi za uporabo avtorskih pravic v spornem obdobju moral plačati avtorskega nadomestila⁴.

8Kolektivna organizacija lahko torej za pravno varstvo uporabi bodisi odškodninski, bodisi obogatitveni zahtevek. Oba zahtevka pogojuje isti element, in sicer prikrajšanje na strani avtorjev oziroma njihove kolektivne organizacije. Oba merita na odpravo prikrajšanja, bodisi s povrnitvijo škode, bodisi z odvzemom nastale koristi. Kot je bilo navedeno je škoda enaka nadomestilu, ki bi ga tožeča stranka prejela, če ne bi bilo nezakonitega ravnanja tožene stranke. Tudi nastala korist je enaka znesku nadomestila, ki bi ga morala tožena stranka plačati po pogodbi s tožečo stranko. Ker je uporabila avtorsko pravico brez (pogodbenega) dovoljenja, je prihranila svoje premoženje v znesku nadomestila, ki bi ga morala plačati v primeru sklenjene pogodbe, oziroma je za ta znesek obogatena. Pri tem torej ne gre za nikakršno hipotetično korist, kot navaja tožena stranka v svoji pritožbi, ampak za dejansko korist, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Običajno nadomestilo v smislu prvega odstavka 81. člena ZASP ali v smislu drugega odstavka 168. člena ZASP ali prvega odstavka 190. člena pa je enako tistemu, ki je določen v veljavni tarifi⁵.

9Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je bila v obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo nadomestila za nedovoljeno uporabo avtorskih pravic (leti 2008 in 2009) pravna oziroma "tarifna praznina". V času uveljavitve ZASP-B se je v skladu s četrtim odstavkom 26. člena omenjenega zakona obravnavala kot veljaven skupni sporazum tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list Republike Slovenije, št. 29/98, v nadaljevanju Tarifa-98⁶ ). Vendar pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije, zaradi presplošne opredelitve meril za določitev nadomestila, razveljavilo navedeno tarifo v prvem odstavku poglavja II. Javno oddajanje⁷. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da je navedena ustavna odločba povzročila "tarifno praznino" za (pogodbeno) določitev nadomestila. Tožeča stranka je imela v četrtem odstavku 157. člena ZASP zakonsko podlago za odpravo te tarifne praznine z enostransko določitvijo nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP. To je tudi storila s sprejetjem tarife Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov⁸. Napačen je torej zaključek sodišča prve stopnje o neupoštevanju navedene tarife iz razlogov, ker bi morala biti določena s skupnim sporazumom z reprezentativnimi združenji uporabnikov⁹. Ne glede na navedeno, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno določilo nadomestilo za nezakonito uporabo avtorskih pravic. Pri njegovi določitvi je uporabilo merila iz Tarife-98, ki so enaka tistim, določenim v Tarifi-2007, ki bi jo sicer moralo upoštevati. Po obeh tarifah se pri določitvi višine avtorskega nadomestila upoštevajo standardi Mednarodne konfederacije avtorskih združenj (CISAC) in priporočila Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), da je plačilo avtorskega nadomestila sorazmerno pomembnosti in obsegu uporabe avtorskih glasbenih del v dejavnosti uporabnika, s konkretnim izhodiščem oziroma pravilom, da v primeru, če uporabnik 100 % danega časa uporablja avtorska glasbena dela, nadomestilo znaša 10 % prihodkov, ustvarjenih z uporabo glasbe.¹⁰ Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodnega izvedenca ugotovilo, da je bila uporaba zaščitenih avtorskih del iz repertoarja tožeče stranke v oddajnem času tožene stranke v obeh obravnavanih letih povprečno 70 %¹¹. To pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati kot nadomestilo za uporabo avtorskih del 7 % od prihodkov za vsako od navedenih let. Sodni izvedenec, ki je pri ugotavljanju prihodkov izhajal iz Tarife-07 (2. člen) in ugotavljal prihodke od ekonomsko propagandnega programa, prihodke od dotacij, prihodke od posebej naročenih izvajanj glasbe in prihodke od naročnine, je ugotovil, da je imela tožena stranka v obeh letih prihodke zgolj od ekonomsko propagandnega programa, iz omenjenih preostalih treh predpostavk pa ne.

10Tožena stranka ugovarja samo metodi za določitev nadomestila, in sicer zgolj z navedbo, da nima pravne podlage, ne prereka pa posameznih vrednosti parametrov za določitev nadomestila, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da znaša višina nadomestila (brez upoštevanja DDV), ki bi ga morala za leto 2008 tožena stranka plačati tožeči stranki 89.513,83 EUR (7% od zneska 1.278.769,00, ki predstavlja sedemdeset odstotkov od prihodkov, ki so bili osnova za obračun v navedenem letu), temu znesku pa je treba prišteti še obračunane zakonske zamudne obresti za čas od 21. 12. 2009 do 20. 12. 2012 v znesku 23.936,00 EUR¹². Skupaj za leto 2008 torej znašajo glavnica in obresti 113.450,20 EUR¹³, od tega zneska pa tožeči stranki pripadajo tudi vtoževane procesne obresti od dneva vložitve tožbe dalje (381. člen OZ).

11Sedemdeset odstotkov za leto 2009 predstavlja znesek 1.149.474,00 EUR, 7 % tega zneska pa 80.463,18 EUR (to pomeni mesečni obrok 6.705,27 EUR). Omenjenemu znesku glavnice je treba prišteti še obračunane obresti, prav tako ob upoštevanju, da so te do 21. 12. 2009 zastarale. Obračunane obresti od zneska 73.757,91 EUR (11 mesečnih obrokov nadomestila) za čas od 21. 12. 2009 do 20. 12. 2012 predstavlja znesek 13.351,74 EUR. Za dvanajsti obrok začnejo obresti teči 1. 1. 2010 in obračunane do 20. 12. 2012 znašajo 1.799,08 EUR¹⁴. Tako skupaj glavnica in obresti za leto 2009 predstavljajo znesek 88.908,73 EUR.

12Vsota zneskov nadomestila za leti 2008 in 2009 tako znaša 202.358,93 EUR. Navedenemu znesku pritožbeno sodišče ni prištelo tudi davka na dodano vrednost (DDV). Utemeljen je namreč pritožbeni očitek tožene stranke, da tožeča stranka do plačila DDV ni upravičena.

13Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala plačilu omenjenega davka. Navajala je, da bi morala tožnica obračunati in plačati DDV za poslovni leti 2008 in 2009 in jo tudi pozvala, naj predloži dokumentacijo za omenjeni leti, iz katere bi bilo razvidno, koliko je bilo obračunanega in plačanega DDV. Navedla je še, da se tožeča stranka ne more obogatiti z "neodvedenim" davkom. Na takšne ugovore je tožena stranka v nadaljevanju pravde odgovorila zgolj z navedbami iz pojasnila DURS¹⁵, da predstavlja odstop avtorskih pravic opravljanje storitev in da je nadomestilo za opravljanje storitev predmet obdavčitve z DDV.

14Po določilu drugega odstavka 32. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) nastane obveznost plačila DDV, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati. Pri tem je davčni zavezanec vsaka oseba, ki je kjerkoli neodvisno opravljala ekonomsko dejavnost, kamor sodi tudi storitvena dejavnost. V primeru storitev nastane obveznost obračuna, ko je storitev opravljena (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1). Davčni zavezanec mora za opravljeno storitev izdati račun in DDV obračunati (81. člen ZDDV-1). Če račun ni izdan, storitev pa je opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek (šesti odstavek 33. člena ZDDV-1)¹⁶. Tožeča stranka je bila torej dolžna od nadomestila za opravljeno storitev obračunati davek konec leta 2008 oziroma 2009.

15Kot pravno podlago za izterjavo nadomestila in plačilo DDV državi, je tožeča stranka navajala neupravičeno obogatitev. Obseg prikrajšanja na strani tožeče stranke in s tem višina obogatitve na strani tožene, je tako odvisna od tega, ali je bil od (čeprav neplačanega) zneska nadomestila odveden DDV. To pomeni, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunala in ga državi tudi odvedla oziroma plačala. Šele v tem primeru bi ga lahko vtoževala od uporabnika, saj v nasprotnem primeru njen zahtevek nima ne obogatitvenega ne odškodninskega temelja. Tožena stranka je opozorila tožečo stranko na nesklepčnost njene tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo DDV. Vendar je tožeča stranka ni odpravila. V tem delu bi zato moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek.¹⁷

16Neutemeljen pa je tudi tožbeni zahtevek, po katerem je dolžna tožena stranka tožeči posredovati sezname vseh uporabljenih avtorskih del s področja glasbe v poslovnih letih 2008 in 2009. Dolžnost uporabnikov do obveščanja je določena v 159. členu ZASP. Navedena dolžnost je predpisana zaradi nadzora nad izkoriščanjem avtorskih del ter uresničevanjem avtorskih upravičenj. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da tožeča stranka ne more te dolžnosti uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. V 185. členu ZASP je opustitev te dolžnosti opredeljena kot prekršek, ki se sankcionira z denarno globo.¹⁸ Tožbeni zahtevek v tem delu je bilo zato treba zavrniti.

17Glede na navedeno je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato ji je bilo treba na podlagi določbe pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) delno ugoditi in zmanjšati prisojeni znesek za 32.029,83 EUR, v preostalem delu pa na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

18Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Uspeh tožeče stranke ni 77 %, kot je odločilo sodišče prve stopnje, ampak 67 %. V skladu z navedenim odstotkom pripada tožeči stranki od stroškov, ki ji jih je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 9.462,69 EUR znesek 6.340,00 EUR. Toženi stranki pa od odmerjenih stroškov v višini 4.620,75 EUR in v skladu z njenim 33 % uspehom pripada 1.524,85 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov pravdnih strank je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.815,15 EUR (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

19Pritožbeni uspeh tožene stranke je bil 14 %, tožeče stranke pa 86 %. V skladu z navedenim uspehom je pritožbeno sodišče toženi stranki od odmerjenih stroškov v znesku 2.637,15 EUR prisodilo 369,20 EUR, tožeči stranki pa od odmerjenih stroškov v višini 2.657,15 EUR znesek 2.285,15 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov, je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.915,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (drugi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

¹ Drobež Eneja, Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 56
² Z vsebinskega vidika jih je mogoče označiti kot kolektivne avtorje (Trampuž Miha, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 35.
³ Ob pogojih iz tretjega odstavka 168. člena ZASP imajo tudi zahtevek za plačilo civilne kazni.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 8/2000, tudi II Ips 160/2011.
⁵ Trampuž Miha, Kolektivno ... , str. 90.
⁶ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011.
⁷ Odločba Ustavnega sodišča U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.
⁸ Uradni list Republike Slovenije, št. 3/2007, Tarifa-2007.
⁹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017. Iz navedene odločbe ne izhaja možnost določitve nadomestila na podlagi drugega in tretjega odstavka II Poglavja Tarife-98, kljub temu, da ta v tem delu z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS ni bila razveljavljena, in kar v skladu z določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B pomeni, da se v tem delu obravnava kot skupni sporazum o tarifi.
¹⁰ "Pravilo 10 odstotkov" priporočajo (omenjene) vladne in nevladne organizacije, izvajajo ga kolektivne organizacije, priznava ga sodna praksa, praksa arbitražnih organov in potrjuje avtorsko-pravna doktrina (Tampuž Miha, Kolektivno ... , str 116).
¹¹ Preostali odstotek odpade na govorni del.
¹² Zakonske zamudne obresti, ki so zapadle do 21. 12. 2009 so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka zastarale.
¹³ Obračun obresti je priloga te sodbe.
¹⁴ Obračun obresti je priloga te sodbe.
¹⁵ Pojasnilo DURS, št. 4230-319/2008 z dne 19. 1. 2008.
¹⁶ ZDDV-1 imenuje "obdavčljivi dogodek" izpolnitev pravnih pogojev, potrebnih za nastanek obveznosti obračuna DDV (prvi odstavek 32. člena ZDDV-1).
¹⁷ Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1033/2016.
¹⁸ Odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 924/2011, I Cpg 231/2014, I Cpg 99/2014.