30. člen ZASP

Napačno je stališče, da bi bilo v odsotnosti trditev, katere konkretne ne-radijske dejavnosti opravlja tožena stranka in kakšne prihodke iz teh dejavnosti ustvari, treba šteti, da so bili vsi njeni prihodki v letu 2013, prikazani v evidenci AJPES, ustvarjeni z radijsko dejavnostjo. Z navedbami o skupnem znesku prihodkov iz radijske dejavnosti, o poročanju tožeči stranki o svojih mesečnih prihodkih iz radijske dejavnosti, o avansnih plačilih in o (s strani tožeče stranke) izdanih avansnih računih, je tožena stranka dovolj konkretizirano prerekala navedbe tožeče stranke o višini prihodkov. Drži, da bi si tožena stranka za zastopanje v tem sporu lahko izbrala pooblaščenca z območja sedeža sodišča, a njeno pravico do proste izbire odvetnika dodatno utemeljuje okoliščina, da jo isti pooblaščenec zastopa tudi v drugih podobnih sporih (proti SAZAS), zato mu je materialnopravna problematika dobro znana.

Nepravilno je pritožbeno stališče, da sme izvedenec kot pomočnik sodišča pregledovati le dokumentacijo, ki je del sodnega spisa, oziroma da sme svoje ugotovitve opreti le na dokumentacijo, ki je del sodnega spisa. Tožena stranka je podala dokazni predlog za vpogled dokumentacije s pomočjo izvedenca. Dokazovanje z izvedenci vodi sodišče (prvi odstavek 252. člena ZPP). Po drugem odstavku 252. člena ZPP se na zahtevo izvedenca in v mejah trditvene podlage strank lahko izvedejo dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Sodišče prve stopnje je imelo pravno, v trditvah tožene stranke pa tudi dejansko podlago za to, da je izvedencu dovolilo (dalo pooblastilo), da za potrebe izdelave izvedenskega mnenja pri toženi stranki pregleda ustrezno računovodsko dokumentacijo (torej dokumentacijo, ki ni del sodnega spisa). Pojasnilo izvedenca ob zaslišanju, da je pregledal 3.420 računov (114 strani po 30 računov), omogoča zaključek, da je bil predmet izvedenskega dela pregled obsežne dokumentacije. Obremenjevanje sodnega spisa s tako obsežno dokumentacijo ne sme biti samo sebi namen. S pritožbenimi navedbami, v okviru katerih pritožnica

V zahtevi za sodno varstvo zaradi nepooblaščene objave avtorskega dela v mediju je pasivno legitimiran izdajatelj medija in ne lastnik medija. Gre za dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti.

V vtoževanem obdobju med strankama ni bilo sklenjene pogodbe o uporabi avtorskih del ali gospodarske pogodbe, niti ni bilo dogovora o mesečni zapadlosti obveznosti tožene stranke. Ker obveznost nima občasne narave, ni podlage za uporabo triletnega zastaralnega roka. Ob odsotnosti kakršnihkoli podatkov o dejanskem dolgotrajnem pogodbenem razmerju je sodišče v konkretnih okoliščinah primera primorano zapolniti tarifno praznino z določitvijo višine avtorskega nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B.

Iz obrazloženega izhaja, da plačilo nadomestil za radiodifuzno oddajanje ob smiselni uporabi meril SS 2006 vključuje plačilo nadomestil za oddajanje radijskega programa po kateremkoli sredstvu oziroma tehničnem postopku. Iz zgoraj obrazložene računske metode za izračun nadomestil (tj. prihodki radiodifuzne organizacije x delež glasbe) je povsem jasno, da so v tako izračunanem nadomestilu zajeti vsi prihodki iz naslova morebitnega oddajanja več radijskih kanalov - ti se namreč "kumulirajo" v celotnem deležu prihodkov radiodifuzne organizacije.

Ob dejstvu, da je med pravdnima strankama v predhodnem obdobju obstajal dogovor, in glede na to, da je tožnik v tem postopku oprl višino svojega zahtevka na (višjo) Tarifo 2007, bi za uspeh v pravdi moral trditi (in dokazati), da so se okoliščine, ki so bile ob sklenitvi pogodbe podlaga za dogovor o nižjem nadomestilu, bistveno spremenile, do te mere, da utemeljujejo plačilo skoraj še enkrat višjega nadomestila, česar pa ni zmogel. Ker tožnik ni navedel prepričljivih razlogov, zakaj v pogodbi sprejeta merila ne odražajo več primernega nadomestila, je treba pri določitvi višine primernega nadomestila (oziroma običajnega nadomestila v smislu 81. člena ZASP) izhajati iz pogodbenega dogovora o odmernem odstotku v višini 3,85 % od toženčevih prihodkov.

Stranka lahko kadarkoli umakne dokazni predlog, saj glede tega ZPP nima nobenih omejitev. Enak dokazni predlog lahko poda nasprotna stranka, vendar mora upoštevati pravila 286. člena ZPP o pravočasnem in pravilnem (substanciranem) predlaganju dokazov, vključno s pogojem nekrivde. ZPP instituta "povzemanja" dokaznih predlogov, ko ena stranka umakne dokazni predlog, druga stranka pa nato sama predlaga izvedbo istega dokaza, ne pozna. Zato je takšno procesno postopanje podvrženo presoji po merilih nekrivde.

Tarifa 98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.

Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa-98 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma. Za odločitev v tej zadevi pa je ključno, ali Tarifa-98 določa nadomestilo za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke. Tudi glede tega je po mnenju višjega sodišča odgovor pritrdilen.

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je nadomestilo (cena) za radiodifuzno oddajanje glasbenih del urejeno s tarifo oziroma skupnim sporazumom in kateri akt predstavlja tarifo oziroma skupni sporazum. V tem obsegu se sodišče sme in mora ukvarjati z vprašanjem veljavnosti tarife. Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.

Tožnik je imel v skladu z ZASP-B v četrtem odstavku (takratnega) 157. člena ZASP (zakonsko) podlago za odpravo tarifne praznine, ki se nanaša na pogodbeno določitev nadomestila, in sicer z enostransko določitvijo nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka (takratnega) 156. člena ZASP. To pa je s sprejetjem Tarife 2007 tudi storil. Zato neupoštevanje omenjene tarife s strani sodišča prve stopnje iz razloga, ker bi morala biti višina nadomestila določena s skupnim sporazumom z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ni utemeljeno.

Tarifa 2007 ni bila sprejeta po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, zato ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Naravo takšnega sporazuma ima tako tarifa Pravilnika 1998, ki pa je bila s strani Ustavnega sodišča delno razveljavljena, v delu, ki se nanaša na komercialne radijske postaje pa se ne more uporabiti. V konkretnem primeru je namreč mogoče izračunati prihodke toženca. Za določitev višine avtorskega honorarja je zato potrebno izhajati iz določb ZASP.

V času uveljavitve ZASP-B se je v skladu s četrtim odstavkom 26. člena omenjenega zakona obravnavala kot veljaven skupni sporazum tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Vendar pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije, zaradi presplošne opredelitve meril za določitev nadomestila, razveljavilo navedeno tarifo v prvem odstavku poglavja II. Javno oddajanje. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da je navedena ustavna odločba povzročila "tarifno praznino" za (pogodbeno) določitev nadomestila. Tožeča stranka je imela v četrtem odstavku 157. člena ZASP zakonsko podlago za odpravo te tarifne praznine z enostransko določitvijo nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP. To je tudi storila s sprejetjem tarife Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov.

Nadomestilo po SS 2006 vključuje tudi nadomestilo za radijsko predvajanje glasbenih posnetkov na internetu.

Toženka, ki je nesporno uporabljala avtorska dela, se plačila svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na notranje razmerje med avtorji in kolektivno organizacijo, torej na razmerje, v katerem ni udeležena, in na morebitne (ne)predložitve računov avtorjem s strani kolektivne organizacije. Razmerje toženke s kolektivno organizacijo se odraža v plačevanju avtorskega honorarja, kar predvideva zakon.

182. člen ZASP ima namen urejanja oddaje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčujejo javnosti, za kar pa v danem primeru ne gre. Dejstvo, da dela, ki jih je tožena stranka predvajala, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, še ne pomeni, da so se avtorji uveljavljanju avtorske pravice odpovedali. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponentne avtorskega dela. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo Tarife 2006, saj ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon.

Avtor se uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove. Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, je podlaga za plačilo v določbi 81. člena ZASP. Repertoar sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev.

Če je bil posnetek zvokov (fonogram) izdan za komercialen namen, ali se njegov posnetek uporabi za javno priobčitev, je uporabnik dolžan vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo. Če radijska postaja javno priobči, to je: radiodifuzno oddaja komercialni fonogram, mora plačati nadomestilo. Tudi tisti, ki z radijskim sprejemnikom sprejema radijski program in ga potem predvaja javno, izpolni predpostavke po 1. odstavku 130. člena ZASP. Gre za t.i. sekundarno uporabo fonogramov. Zaradi tega je tudi takšna oseba dolžna plačati ustrezno nadomestilo proizvajalcu fonogramov. Ni pomembno, kje se nahaja sam radijski ali kakšen drug sprejemnik. Ta je lahko tudi v prostoru, ki ni namenjen javnosti. Odločilno je namreč, ali se fonogram predvaja tam, kjer je dostopen javnosti. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kole

Določba tretjega odstavka 153. člena ZASP pri uveljavljanju materialnih avtorskih pravic, poleg splošne tarife za eksploatacijo, dopušča drugačen dogovor in morebitno posebno tarifo.