156. člen ZASP

Pri oceni primernega nadomestila je treba upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla. Pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska, saj se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank. Ker enostransko sprejeta tarifa (kolektivne organizacije z monopolnim položajem) predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B, potreben restriktiven pristop. Trditveno in dokazno breme, da del ustvarjenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.

Pritožbene navedbe tožene stranke ne omajajo pravilnosti stališča o deljivosti terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del in dopustnosti uveljavljanja plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih v ločenih postopkih. Pomembno je le, da tožeča stranka v primeru ločenega uveljavljanja terjatve ne more uspeti z zahtevkom, višjim kot bi ji pripadal v primeru, če bi plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih uveljavljala v enem (istem) postopku. Po presoji pritožbenega sodišča v nadaljevanju obrazložitve nanizani pravni argumenti utemeljujejo odstop od dosedanjega večinskega stališča v praksi višjega sodišča, da zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, poseg v sam izračun nadomestila po metodologiji Vrhovnega sodišča ni mogoč. Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih v višini 0,03 EUR. Cena, ki jo je glasbenim delom (z zneskom 0,198 EUR) določilo Vrhovno sodišče, ne predstavlja cene za obe obliki izkoriščanja glasbenih del (predvajanje v TV in RA prog

Pri določitvi primernega nadomestila je za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da tarifa ne velja, če katera od strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna (ker je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka). Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti in varnosti (predvidljivosti) ne sme postati podlaga za arbitrarnost.

Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZASP se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo SAP. Če namreč po štirih mesecih od začetka pogajanj kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov ne skleneta skupnega sporazuma, lahko kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov zahteva, da SAP določi primerno tarifo. Z odločbo SAP z dne 18. 6. 2008, je bila tarifa za uporabo glasbe oziroma višina avtorskega nadomestila v gostinskih lokalih članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije določena v deležu od izkazanega prihodka uporabnika (za lokale tipa bife, bar, višina avtorskega nadomestila znaša 0,80 % od prihodka uporabnika). Takšna tarifa pa ne velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja SAZAS. Odločba SAP namreč s pravnomočnostjo ni postala pravna podlaga za določitev višine avtorskega nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del v vseh gostinskih lokalih (ni nadomestila tarife Pravilnika 1998 kot skupnega sporazuma za vse istovrstne uporabnike - za vse uporabnike, ki se ukvarjajo z gostinsko dejavnostjo), temveč zgolj v go

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila. Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi

Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP. Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno. Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako

V času izvedbe prireditve je ZKUASP v 45. členu določal, da mora tarifa odražati ekonomsko vrednost pravic, ki so predmet skupnega sporazuma, naravo in obseg uporabe avtorskih del ter ekonomsko vrednost storitve, ki jo zagotavlja kolektivna organizacija, pri čemer se glede na okoliščine posameznega primera upošteva tudi razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena (peta alineja tretjega odstavka 45. člena ZKUASP). Pred sprejetjem ZKUASP je ZASP v tretjem odstavku 156. člena določal enako, in sicer, da se pri določanju primerne tarife upošteva razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena. Upoštevanje razmerja med varovanimi in nevarovanimi deli predstavlja osnovni standard WIPO. Pravilo pove, da je treba upoštevati delež varovanih in nevarovanih del ali predmetov sorodnih pravic in ga odbiti. Zanje se nadomestilo ne plačuje in če se pri neki prireditvi ali oddaji ali fonogramu uporabljajo varovana in nevarovana dela, se to upošteva ali pavšalno ali računsko (v odstotkih). Trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen ZPP), da je bilo razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli pri sprejetju Tarife 1998 že upoštevano

Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna. Po naravi gre za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih. Takšna je ustaljena sodna praksa. V postopkih po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije gre za vprašanja, ki zadevajo veljavnost in razlago prava EU, ne za vprašanja o (ne)skladnosti nacionalnega materialnega prava s pravom EU. Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče. Izbira metodologije za izračun tarife ne more biti odvisna od vsebine razpoložljivega procesnega gradiva. V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med SAZAS in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.

Čeprav tožnik nadomestilo obračunava na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje (avtorske pravice niso bile predmet pogodbenega prenosa, ob katerem bi bilo predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja). Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna. Obrazloženost izpodbijane sodbe je treba presojati v luči dejstva, da je bilo nadomestilo za uporabo avtorskega dela v času izdaje sodbe pravni standard, v zvezi s katerim je obstajala ustaljena sodna praksa, oziroma da je sodišče prve stopnje ta pravni standard napolnilo z vsebino, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse. Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče.

Pritožbeno izpodbijanje načina določitve običajnega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del ni utemeljeno, saj se je Vrhovno sodišče RS oprlo na Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil zaradi uporabe analogije pri urejanju podobnih primerov in v izogib arbitrarnosti, pri tem pa je upoštevalo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli v Memorandumu. Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče, da je licenčna analogija v primeru kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih uporabljiva, ker se v primeru radijskih programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo. V primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo je s prehodom koristi opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek. Čeprav je višina nadomestila obračunana na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.

Stališče Vrhovnega sodišča glede načina zapolnitve tarifne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno, je sodišče prve stopnje pravilno razumelo kot napotek (nižjim sodiščem) za uporabo (začasne) tarife, ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP, in sicer v vseh obstoječih in bodočih sporih, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena (kar z drugimi besedami pomeni: za vsa vtoževana obdobja, ne le za leto 2012, ki je bilo vtoževano obdobje v zadevi II Ips 43/2018 oziroma II Ips 219/2017), ter v primeru odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno previsoka ali prenizka. Vrhovno sodišče je, zavedajoč se variabilnosti v izračunu uporabljenih postavk, primerno nadomestilo določilo zato, ker je štelo, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih tožeče stranke s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih tožeče stranke s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Enotna (enaka) obravnava vseh uporabnikov, upoštevajoč standard začasnosti (vtoževano obdobje v tem sporu je leto 2013), utemeljuje uporabo tarife, kot jo je določilo Vrhovno sodišče. Obseg pravnomočnosti sodbe se lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka.

Vrhovno sodišče je glede pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del ugotovilo obstoj tarifne praznine. Pri oceni primernega nadomestila je treba upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla. Pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska, primernost tarife pa se najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank. Ker je razlikovanje med uporabniki na podlagi njihovega ravnanja nedopustno, je tudi uporaba »kaznovalne tarife« nedopustna. Zato je pritožba toženke pravilno opozorila, da je odločitev o določitvi odmernega odstotka v višini 7 % napačna.

Tožnik je torej že ob vložitvi tožbe predlagal določitev običajnega honorarja oziroma nadomestila na podlagi 81. člena ZASP, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo. Glede na navedeno kršitev pravice do izjave v smislu sodbe presenečenja ni podana. Zaradi preprečevanja negotovosti na strani uporabnikov je Vrhovno sodišče kot znesek običajnega honorarja oziroma nadomestila, ki naj se upošteva do sprejetja oziroma pravnomočne določitve veljavne tarife tudi za preostale spore, določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno.

Napačno je stališče, da bi bilo v odsotnosti trditev, katere konkretne ne-radijske dejavnosti opravlja tožena stranka in kakšne prihodke iz teh dejavnosti ustvari, treba šteti, da so bili vsi njeni prihodki v letu 2013, prikazani v evidenci AJPES, ustvarjeni z radijsko dejavnostjo. Z navedbami o skupnem znesku prihodkov iz radijske dejavnosti, o poročanju tožeči stranki o svojih mesečnih prihodkih iz radijske dejavnosti, o avansnih plačilih in o (s strani tožeče stranke) izdanih avansnih računih, je tožena stranka dovolj konkretizirano prerekala navedbe tožeče stranke o višini prihodkov. Drži, da bi si tožena stranka za zastopanje v tem sporu lahko izbrala pooblaščenca z območja sedeža sodišča, a njeno pravico do proste izbire odvetnika dodatno utemeljuje okoliščina, da jo isti pooblaščenec zastopa tudi v drugih podobnih sporih (proti SAZAS), zato mu je materialnopravna problematika dobro znana.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo uporabo Pravilnika 2006, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, ter se oprlo na tarifo Pravilnika 1998. Z uveljavitvijo novele ZASP-B je naravo skupnega sporazuma pridobila tarifa Pravilnika 1998, kasnejša tarifa iz Pravilnika 2006 pa ni bila sprejeta na način, predviden z zakonom (novelo ZASP-D), zato ne predstavlja tarife v smislu 156. člena ZASP (nima pravne veljave). Pravna podlaga, ki jo je v utemeljitev svojega tožbenega zahtevka navedla tožeča stranka, za sodišče prve stopnje ni zavezujoča. Sodišče namreč na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti.

Stališče Vrhovnega sodišča RS glede načina zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno v vseh obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, in v primeru odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno previsoka ali prenizka), je mogoče razumeti le na en način, in sicer kot napotek za uporabo (začasne) tarife (ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP), zaradi česar tudi ni moč reči, da je Vrhovno sodišče RS preseglo svoje pristojnosti oziroma da je poseglo v pristojnost Sveta za avtorsko pravo.

Toženec nima zakonske obveznosti tožniku posredovati podatke o bruto honorarjih izvajalcev.

Obveznost obračuna davka je vezana na obdavčljivi dogodek, zato ni bistveno, ali je bila za storitev – uporabo avtorskih pravic – sklenjena pogodba ali ne.

Predlog se zavrne.