371. člen ZKP-UPB8

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 stori stranka, ki pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpove, in sodišče ali drug pristojni organ na to izpovedbo opre svojo odločbo v postopku. Ker je bistvo tega kaznivega dejanja tedaj v izpovedbi, mora biti tedaj ta izpovedba jasna, nedvoumna in koncizna. Sklepanje na to, kaj je nekdo hotel povedati, razlage te njegove izpovedbe ali pa razumevanje posamezne izpovedbe, tudi upoštevaje pri tem predmet tožbe, ali pa sklicevanje na to, kar je obdolženec povedal pred nekim drugim organom, pri čemer je v konkretni kazenski zadevi tudi to zanikal, za obstoj kaznivega dejanja krive izpovedbe ne zadošča.

Z obravnavanim dogodkom je obdolženi z lopato poravnaval kup kamenja. S tem se oškodovanka ni strinjala, zato je med njima najprej prišlo do verbalnega konflikta, nato pa je obdolženi v njeni smeri metal kamenje, kar mu je oškodovanka skušala preprečiti in ga pri tem tudi fotografirala. V teh okoliščinah je nastal sporni posnetek konflikta, pred tem pa še posnetek obdolženca, na katerem ta poravnava kamenje s kupa. Glede na takšno dejansko stanje obdolženi na dvorišču, ki so ga vsi uporabljali, in v konfliktu z oškodovanko, ki ga je obenem fotografirala s telefonom, ni mogel pričakovati popolne zasebnosti, poleg tega pa je oškodovanka snemala (so)lastnino družinskih članov in tudi svojo mater. Zato ne drži, da bi posnetek nastal s kršitvijo obdolženčevih ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to je pravice do zasebnosti, in zato ne pomeni nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, katerega uporaba v postopku bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavani zadevi obdolžencu, sicer v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, očitajo drugačna ravnanja kot v predhodnem post

Dejansko stanje glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi odgovorna oseba za vodenje gradbenih del na kraju, kjer je prišlo do nesreče ter glede očitka, da obtoženec ni poskrbel za zavarovanje gradbišča, varnostno opremo in da je dovolil delavcem, da mečejo tramove na prostor, ki ni bil zavarovan.

Sodišče ne prekorači obtožbe, če v razlogih sodbe, ob odločilnih dejstvih, ugotovi še druga dejstva, ki obdolženca v splošnem prav tako obremenjujejo, temveč le tedaj, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen. Obtožba je torej lahko prekoračena le z izrekom in ne z razlogi. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 27. 5. 2019 zaključilo glavno obravnavo in napovedalo razglasitev sodbe dne 29. 5. 2019. Ker pa je med odločanjem o obtožbi spoznalo, da je treba dokazni postopek dopolniti še s strokovnim mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke, ki bi po pregledu dokumentacije pojasnil, ali je za plačila, ki se navajajo v izreku obtožbe, obstajala kaka dejanska oziroma pravna podlaga ali ne, brez izvedenca pa tega ni mogoče ugotoviti, saj sodišče nima tovrstnega strokovnega znanja, je dne 29. 5. 2019 na podlagi prvega odstavka 353. člena ZKP sprejelo sklep, da se glavna obravnava znova začne in se dokazni postopek dopolni s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Takšno postopanje sodišča je bilo v skladu z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki

Sporna odredba je bila izdana za osebni pregled pripornika na podlagi 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki se na podlagi 213.č člena ZKP smiselno uporablja tudi za pripornike in osebnega pregleda pripornika ni mogoče enačiti z osebnim pregledom na podlagi ZKP, saj je obravnavani ukrep namenjen zagotavljanju varnosti, reda in discipline v zavodu za prestajanje kazni zapora (pripora) ter ga opravijo pravosodni policisti. V izpodbijani odredbi je kot razlog za izdajo odredbe naveden sum, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti. Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je obtoženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Tej pravici pa se lahko odpove izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi izostanek iz glavne obravnave. Obtoženka je vedela, da bo na glavni obravnavi vpogledan tudi videoposnetek njenega obiska v ZPKZ, saj je prejela obtožbo, v kateri državno tožilstvo sodišču predlaga izvedbo tega dokaza, pa kljub temu na glavno obravnavo ni pristopila. Tej pravici se je obtoženka torej odpovedala s

Iztrganje pomeni način odvzema tuje stvari, medtem ko je pojem prilastitve sam po sebi tako jasen, da dodatna konkretizacija ni potrebna, obdolžencu pa tudi omogoča učinkovito obrambo. Zaradi opisanega načina odvzema premičnin in njihove prilastitve tudi ne drži, da je izrek sam s sabo v nasprotju (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Povzeti razlogi sodbe, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so si med seboj popolnoma v nasprotju, razlogi pa tudi nasprotujejo njenemu izreku. Najprej je pojasnilo, da je obdolženca oprostilo obtožbe, ker očitano dejanje ni kaznivo dejanje, saj v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja (1. točka 358. člena ZKP), pri čemer je tudi v izreku sodbe navedena 1. točka 358. člena kot razlog oprostitve, hkrati pa je navedlo, da obdolžencu ni dokazano, da bi storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen (3. točka 358. člena ZKP). Razlogi izpodbijane sodbe tako nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe, zato je takšna obrazložitev sodbe popolnoma nejasna in tudi v nasprotju z njenim izrekom, sodišče prve stopnje pa je s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), kar ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Sicer drži, da je zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji kot veljajo za obremenilne priče, ena izmed pravic do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), vendar je treba v obravnavanem primeru izhajati iz predhodnega soglasja strank, po katerem je bila izpovedba priče D.V. prebrana in zlasti iz njene vsebine, po kateri je priča zaznala zgolj tisto, kar je odločilnim dejstvom sledilo, medtem ko so bila po izpovedbi priče U.D. odločilna dejstva neposredno zaznana. V takšnem položaju, ko sta se razbremenitev in obremenitev po vrsti zaznanih dejstev razlikovala ter ob drugih dokazih, kot so oškodovančeva izpovedba in izvid ter mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bi glede na pritožnikov zagovor objektivno morala biti drugačna, naknadno predlagano, vendar neizvedeno soočenje med zgornjima pričama ni vplivalo na pravilnost in ne na zakonitost sodbe. Izdaja sodbe o kaznovalnem nalogu ni obvezni razlog za sodnikovo izločitev, ki ima nato za posledico bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Lahko pa je neobvezni (fakultativni) razlog za izločitev

Zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama zase še ne dokazuje storilčeve privolitve v nastalo posledico, ampak morajo biti podana tudi dejstva, ki dokazujejo, da je storilec v nastanek poškodbe privolil. V kolikor takih dejstev ni, ne more biti podan eventualni naklep, ampak je mogoče govoriti le o milejši obliki krivde (zavestni ali nezavestni malomarnosti). Dejstev ali okoliščin, ki bi kazale, da je obtoženec v tako posledico privolil, sodišče prve stopnje ni navedlo, saj je v izpodbijani sodbi zapisan le zaključek (trditev): „Ker je v prepovedano posledico privolil, je ravnal z eventualnim naklepom.“ (točka 19 izpodbijane sodbe). To pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je obtoženec v prepovedano posledico privolil. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ne more odgovoriti na pritožbene navedbe v tej smeri, ki bi, glede na zgoraj navedeno (ob dodatni okoliščini, ki naj bi kazala tudi na opitost obtoženca in njenemu prispevku k padcu na tla), lahko bile utemeljene.

Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je identiteta obtoženega De. S., ki naj bi se razjasnjevala z izvedenčevo strokovno obdelavo videoposnetkov kamere, v celoti ugotovljena in pojasnjena z zaslišanjem obeh varnostnikov, njuni izpovedbi pa sta bili po oceni sodišča prve stopnje konsistentni in skladni z dogajanjem na pregledanih videoposnetkih, na katerih samih obrazov ni bilo mogoče razlikovati do stopnje prepoznavnosti, so pa omogočili ugotovitve o dinamiki dogajanja v ključnih trenutkih. Zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog po postavitvi izvedenca za videoposnetke kamere pravilno zavrnilo kot nepotreben. Po oceni pritožnika naj bi podatki o baznih postajah potrdili, da obtoženec v kritičnem času ni bil na kraju kaznivega dejanja, ampak doma. Pritožnik spregleda, da obtoženčevo prebivališče in kraj kaznivega dejanja pokriva ista bazna postaja. S predlaganim dokazom torej ne bi bilo mogoče vnesti dvoma v ugotovljena obremenilna dejstva. Predmet kaznivega dejanja roparske tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta roparske tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznive

Samo razlogovanje senata, s katerim je utemeljil obstoj utemeljenega suma, potrebnega za uvedbo preiskave, pa četudi se nanaša na ocenjevanje zakonitosti posameznega dokaza, še ne pomeni, da se je sodišče do te zakonitosti dokončno odločilo oziroma v zvezi s tem zavzelo kakršnokoli stališče. Sodišče je obtožencu to korist odvzelo, sklicevaje se pri tem na določbo prvega odstavka 74. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Iz opisa krivdoreka, vsebovanega v točki I. grajane sodbe je videti, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje očitka, da naj bi si obtoženec s tem kaznivim dejanjem pridobil za 24.000 EUR premoženjske koristi, zlasti upoštevaje tudi dejstvo, da državno tožilstvo na obtoženca naslavlja zgolj očitek, da je konopljo zaradi nadaljnje prodaje proizvajal, jo hranil, ne pa tudi že prodajal oziroma prodal. Tudi dokazna podlaga, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev o odvzemu premoženjske koristi, gre pa za listek, zasežen obtožencu ob preiskavi njegovega vozila in na katerem so bile navedene le številke 7500, 2500, 4000, 3000, 4000 in 3000, ne da bi bilo iz

Denarne verige so na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o igrah na srečo prepovedane in zanje na območju Slovenije ni mogoče pridobiti dovoljenja, v obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo tudi, da so vplačila potekala gotovinsko brez izdaje potrdil o prejemu denarja, netransparetno z vidika sheme, kamor so se po vplačilu še drugih oseb uvrstili posamezni oškodovanci, ter na podlagi darilnih pogodb oziroma izjav, s podpisom katerih so darovalci denar za obdarjence izplačali obdolžencu in se uvrstili v shemo pod vrh obdarjenca, s podpisom izjave pa se zavezali, da iz tega naslova ne bodo uveljavljali civilnih ali kazenskih zahtevkov. Premoženjske razmere obdolženca in njegova obveznost, da preživlja otroka, sodišču prve stopnje niso dajale podlage za zaključek, da bo s plačilom stroškov kazenskega postopka njegovo preživljanje in preživljanje otroka ogroženo, zato mu jih je utemeljeno naložilo v plačilo.

Preizkus obstoja uveljavljene kršitve, to je kršitve pravice do obrambe v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov, je mogoč le, če je očitek določen in jasno utemeljen oz. konkretiziran z navedbo vsebine utemeljitve konkretno navedenega dokaznega predloga.

Bistvena in ključna za sprejem pravilne odločitve o pritožbi zagovornika je presoja, ali je postopek na podlagi obtožnice državnega tožilca tekel na podlagi zahteve upravičenega tožilca. Glede na nedvomno ugotovljeno dejstvo, da se državni tožilec zoper sklep o ustavitvi preiskave ni pritožil (kar dejansko pomeni opustitev procesne pravice do pritožbe), je pravilno stališče zagovornika, da državni tožilec, skladno z jasno določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP, z ugoditvijo pritožbi oškodovanke zoper sklep o ustavitvi preiskave ni bil več upravičeni tožilec v postopku, temveč je z vložitvijo pritožbe to postala oškodovanka. Povedano drugače, državni tožilec je s tem izgubil položaj upravičenega tožilca v postopku. Ker pa se je postopek, kljub navedenim okoliščinam, nadaljeval na podlagi vložene obtožnice državnega tožilca in je bila na tej podlagi izdana izpodbijana sodba, je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, kar pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Po odhodu zagovornika, potem ko mu je bilo obrazloženo, da njegovemu predlogu za preložitev ni bilo ugodeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno tudi, ko je po izjavi obdolženke, da ne soglaša, da bi se glavna obravnava nadaljevala v nenavzočnosti zagovornika, obdolženko pozvalo, naj si takoj vzame drugega zagovornika, kar je slednja zavrnila, nato pa je pravilno glavno obravnavo, potem ko jo je zapustila še obdolženka, nadaljevalo. Pritožbeni očitek, da se sodišče v obrazložitvi sodbe z zastaranjem ne ukvarja, je neutemeljen, saj je iz odločitve, ko je obdolženko spoznalo za krivo, razvidno, da je ocenilo, da kazenski pregon ni zastaral, in dejstva, da kazenski pregon ni zastaral, v sodbi ni potrebno pojasnjevati. Zastaranje kazenskega pregona bi za obravnavano kaznivo dejanje glede na čas storitve, in ker gre za kolektivno kaznivo dejanje, nastopilo 1. 11. 2018, glede na tretji odstavek 91. člena KZ-1 pa bi nastopilo šele v aprilu 2019, saj zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.

Storilec obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev je tisti, ki dejansko vodi posle družbe, ne glede na njegov status v družbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima opis dejanja v obtožnem predlogu, ki vključuje očitek, da prispevki za obvezno zavarovanje niso bili obračunani, s čimer je bila delavcem odvzeta pravica, da bi se jim na podlagi 192. člena ZPIZ-1 (ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, za katera je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje, vendar jih ni vplačal) navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo, vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi podala dokazni predlog za zaslišanje vseh oškodovanih delavcev, s čimer se je obramba strinjala in tudi sama podala predlog za zaslišanje navedenih delavcev. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in za to podalo razloge. Navedeni razlogi so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS,

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre pri očitkih v opisu o grožnji z napadom na oškodovančevo premoženje za okoliščine, ki ne sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, vendar njihova vključenost v opis kaznivih dejanj nikakor ne pomeni, da je izpodbijana sodba zaradi tega obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Pomembno je, da je v izreku izpodbijane sodbe jasno opisano ravnanje obdolženca, ki predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Iz opisa kaznivih dejanj izhaja, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo na način, da mu je po telefonu zagrozil z besedami, da ga bo razbil in pretepel do smrti, s čimer je pri oškodovancu povzročil močan občutek osebne ogroženosti in vznemirjenosti, saj se je groženj resno ustrašil in v strahu za svoje življenje in telo dejanji naznanil policiji, ti očitki so jasni, temu ustrezna pa je tudi obrazložitev. Glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe pritožnik navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je obdolženec grožnje izrekel v srbskem in ne v

Res je, da se sodišče prve stopnje v sklepu ni izrecno opredelilo do obdolženčevega zdravstvenega in psihofizičnega stanja, na katerega je obramba predhodno opozarjala, vendar zaradi tega zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Navedene okoliščine, katere zagovornik ponavlja v pritožbi, namreč nimajo takšne teže, da bi vplivale na pravilnost izpodbijane odločitve, temveč celo nasprotno, jo pri obstoju ponovitvene nevarnosti utrjujejo. Dejstvo, da naj bi obdolženec imel določene psihične in duševne motnje namreč v povezavi z njegovo odvisnostjo od prepovedanih drog le še utrjujejo nevarnost ponavljanja tovrstnih nasilnih dejanj.

Pritožnik pa ima prav in pritožbeno sodišče pritrjuje njegovim razlogom, da določena ravnanja, ki jih je pritožbeno sodišče izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, ne predstavljajo spolnih dejanj v smislu prvega odstavka 174. člena KZ-1 (siljenje gledati spletne strani s spolno vsebino, razkazovanje spolnega uda, nagovarjanje k spolnim uslugam, pošiljanje slike spolnega uda na mobilni telefon oškodovanke, izsiljevanje objemov in poljubov). Pravica do zasebnosti oziroma do lastnega glasu se konča samo takrat in tam, ko se sreča z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je pravica do zasebnosti omejena z drugo ustavno varovano pravico, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti, pri čemer je bil poseg prikritega zvočnega snemanja vsekakor v razumnem sorazmerju s ciljem, zato taka kršitev ni bila protipravna. Posnetek je nastal z namenom, da oškodovankin mož preveri oziroma ugotovi, kaj se z ženo dogaja, posledično pa, da jo zaščiti, saj kot je pojasnil sam, je snemalno napravo vstavil v ženino torbico zato, ker je zaradi njenega dlje trajajočega neobičajnega obnašanja sumil, da je nekaj narobe i

Zagovornica očita, da je opis očitanega dejanja v izreku izpodbijane sodbe povsem drugačen od tistega v obtožbi, saj sodišče prve stopnje iz sodbenega izreka ni izpustilo zgolj očitka, da je bila pri izdaji vozniškega dovoljenja vpisana dodatna kategorija, ampak je v sodbenem izreku izostal tudi očitek, da je obtoženec predložil veljavno vozniško dovoljenje, ki ga je vsebovala obtožba. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi take spremembe obtožbenega opisa objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP) v ničemer ni bila porušena, saj gre zgolj za izpustitev okoliščin, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obtoženca. Bistvo očitka je, da je šlo za vpis lažnih podatkov v vozniško dovoljenje, ta očitek je vseskozi ostal nespremenjen. Iz zapisnika o zaslišanju priče M. Š. izven glavne obravnave izhaja, da je M. Š. povedala, da ji je brat J. K. povedal, da je vozniško dovoljenje kupil od obtoženega F. R.. Nadalje je M. Š. povedala, da se navedeno ujema s tem, kar je njen brat izjavil policiji in pred preiskovalnim sodnikom in izhaja iz sklepa o preiskavi I Kpr 22862/2012 z dne 9.4.2013, ki ga je prebrala. Iz navedenega tako izhaja, da