314. člen ZFPPIPP

Glede na to, da je upravitelj terjatev priznal in jo je prerekal drug upnik, ter da terjatev temelji na izvršilnem naslovu in se nanaša na plačilo prispevkov, je sodišče prve stopnje pravilno napotilo upnika, da mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve drugega upnika. Takšna odločitev je skladna z novim petim odstavkom 300. člena ZFPPIPP in drugim odstavkom 302. člena ZFPPIPP ter ni v nasprotju z določili 314. člena ZFPPIPP. Slednji sicer določa posebna pravila za terjatve iz naslova davkov in prispevkov, kljub temu pa je mogoče v pravdi uveljavljati trditve, ki bi jih bilo glede terjatve nasproti upniku mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe, torej ugovor, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ali zaradi morebitnega zastaranja judikatne terjatve.

Glede na takšne okoliščine obravnavane zadeve mora biti tožeči stranki, ki je v stečajnem postopku prijavila terjatev, temelječo na izvršilnem naslovu, in ki je bila s strani upravitelja prerekana, kar pomeni, da je obstoj terjatve sporen, omogočeno, da v sodnem postopku uveljavi svojo pravico, ki jo zasleduje v stečajnem postopku, to je, da doseže poplačilo svoje terjatve. V obravnavanem primeru gre za spor, ki izvira iz stečajnega postopka. V skladu z 8. točko drugega odstavka 32. člena ZPP so okrožna sodišča, ne glede na vrednost spora pristojna da sodijo v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom in to ne glede na to, da gre za terjatve iz 314. člena ZFPPIPP (prim. VSL sodba II Cp 933/2018).

Terjatev pravdnih stroškov, ki so bili upniku prisojeni v pravdnem postopku po tožbi dolžnika proti upniku (Republika Slovenija) zaradi plačila odškodnine na podlagi 26. člena Ustave, ni terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP. Pravilo iz drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP se uporablja tudi pri terjatvah iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP. Terjatev stroškov upravne izvršbe in glob, o katerih je organ odločal po uradni dolžnosti, kot izhaja iz priloženih izvršilnih naslovov, je terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP. Upravne odločbe MOP, ki jih upnik navaja, so izdane v postopku javnega naročanja izbiranja ponudnika za odstranitev odpadkov. Tako prijavljena terjatev predstavlja strošek odstranitve odpadkov in ni terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.

V skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZFPPIPP velja v primeru prerekanja terjatev iz prvega odstavka tega člena, napotitev za tistega, ki je terjatev prerekal, ne glede na določbo 300. in 302. člena ZFPPIPP, saj je uporaba teh pravil v takih primerih izrecno izključena.

Ne glede na tretji odstavek 314. člena ZFPPIPP izjava o prerekanju terjatev iz naslova neplačanih davčnih obveznosti nima pravnega učinka in terjatev velja za priznano, če v skladu s pravili postopka, v katerem pristojni državni organ odloča o tej terjatvi, ni več mogoče izpodbijati obstoja te terjatve niti s pravnim sredstvom niti s tožbo v upravnem sporu, ali če je dolžnik kot zavezanec za davek sam izračunal terjatev v obračunu davka. Sodna poravnava sklenjena med upnikom in glavnim dolžnikom v konkretnem primeru ne more imeti pravnega učinka tudi za stečajnega dolžnika, kar skuša s pritožbo uveljaviti upnik. Terjatev upnika do stečajnega dolžnikom ne temelji na izvršilnem naslovu, zato je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki je na vložitev tožbe napotila upnika, pravilna.

Terjatev tožene stranke predstavlja terjatev iz naslova davkov, prispevkov ali drugih terjatev, glede katerih odloča pristojni državni organ po uradni dolžnosti in torej spada med terjatve iz 314. člena ZFPPIPP. Zmotna je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ponovno presojati vsebino, temelj in višino te terjatve, saj terjatev temelji na izvršilnem naslovu in bi s ponovnim ugotavljanjem terjatve posegli v učinke pravnomočnosti. V pravdi za ugotovitev neobstoja take terjatve je mogoče uspešno uveljavljati samo trditve, ki bi jih bilo glede terjatve nasproti upniku mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe, torej ugovor, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ali zaradi morebitnega zastaranja judikatne terjatve.

Če je terjatev za plačilo davkov priznana, po določbah sedmega odstavka 314. člena ZFPPIPP preneha pravna korist dolžnika za tožbo v upravnem sporu proti odločbi, s katero je pristojni organ odločil o tej terjatvi. Pravna korist tožeče stranke za tožbo zoper izpodbijano odločbo je torej v obravnavanem primeru prenehala. To pa pomeni, da ni več podana procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka.

Tožeča stranka ne vlaga tožbe zoper upravni akt, ampak od sodišča zahteva ugotovitev neobstoja prednostne terjatve, ki jo je v stečajni postopek priglasila tožena stranka. Sodna pristojnost nastopi šele po tem, ko je o terjatvi dokončno odločeno s strani pristojnega davčnega organa. Kar za konkretni primer pomeni, da mora biti s strani pristojnih davčnih organov najprej dokončno odločeno o spornem upoštevanju pravil vrstnega reda pri poplačilu odprtih davčnih obveznosti, od katerega je odvisno, ali ima prijavljena terjatev položaj (odprte) prednostne terjatve, kot se ugotavlja v tožbi, ali ne.

Neutemeljeno pritožba navaja, da vabilo k dajanju ponudb ni vsebovalo pogojev plačila are (4. točka drugega odstavka 335. člena in 338. člen ZFPPIPP). Res je, da prodajna pogodba ne vsebuje določila (338. člen ZFPPIPP), da mora kupec v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro v roku, določenem v pogodbi, ki ne sme biti daljši od pet delovnih dni po sklenitvi pogodbe, in določila, da je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da kupec plača aro, in razveznim pogojem, ki se uresniči, če ara ni plačana. Vendar pritožnik spregleda, da je iz četrtega člena prodajne pogodbe razvidno, da sta pogodbeni stranki varščino, plačano v postopku zbiranja ponudb, upoštevali kot aro in sta jo všteli v znesek kupnine. To pa je v skladu s šestim odstavkom 333. člena ZFPPIPP, ki določa, da če ponudnik v postopku zbiranja ponudb uspe in sklene prodajno pogodbo, plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve prodajne pogodbe.

Na določbe ZPP o odgovoru na tožbo in izdaji zamudne sodbe se v upravnem sporu ni mogoče sklicevati. Če je terjatev za plačilo davkov ali prispevkov v stečajnem postopku priznana, po določbi sedmega odstavka 314. člena ZFPPIPP preneha pravna korist dolžnika za vodenje postopka, v katerem pristojni organ odloča o terjatvi, za vložitev pritožbe ali drugega pravnega sredstva v tem postopku in za tožbo v upravnem sporu proti odločbi, s katero je pristojni organ odločil o tej terjatvi. Tudi če bi izpodbijani sklep v delu, v katerem se ugotavlja obstoj tožnikove obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, šteli za odločitev pristojnega organa o obstoju terjatve iz tega naslova, torej tožnik po izrecni določbi zakona pravne koristi za tožbo v upravnem sporu zoper takšno odločitev ne izkazuje, ker je bila terjatev v stečajnem postopku priznana. Zato je sodišče tožbo zavrglo.

Vodno povračilo je okoljska dajatev. Gre za posebno obliko obdavčenja obremenjevanja okolja, ki je posledica onesnaževanja okolja ali rabe naravnih dobrin. Okoljske dajatve so javne dajatve, ki niso davek, temveč sodijo med tako imenovana prednostna bremena. ZV-1 določa dve vrsti okoljskih dajatev: za onesnaževanje okolja in za rabo naravnih dobrin. Vodno povračilo je okoljska dajatev za rabo naravnih dobrin in je zato javna dajatev, ki je namenjena pokrivanju določenih stroškov.

Če je terjatev za plačilo davkov priznana, po določbah sedmega odstavka 314. člena ZFPPIPP preneha pravna korist dolžnika za tožbo v upravnem sporu zoper odločbo, s kateri je pristojni organ odločil o tej terjatvi. To pomeni, da ni več podana procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka, ter je zato treba tožbo zavreči na podlagi določb 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.