68. člen ZFPPIPP

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek

Sodišče odloča o tem, katere pravočasno prerekane terjatve so verjetno izkazane, ne more pa spremeniti upraviteljeve izjave o priznanju terjatve tako, da bi priznano terjatev štelo kot prerekano.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnika svoje terjatve nista prijavila v smislu petega odstavka 20. člena ZFPPIPP in v prijavi terjatve nista niti omenila, da vrednost zavarovanja ne zagotavlja poplačila njune terjatve. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti presoje, do katere višine imata upnika terjatev zavarovano z ločitveno pravico.

Zakon sodišču v 1. točki šestega odstavka 69. člena nalaga, da v sklepu o preizkusu terjatev odloči tudi, katere prerekane terjatve so verjetno izkazane. Če tega ne stori tedaj (ker je to zakonsko obveznost očitno prezrlo) pa to še ne pomeni, da take odločitve sodišče ne bi moglo sprejeti kasneje. Striktna razlaga 1. točke šestega odstavka 69. člena ZFPPIPP, za katero se zavzema pritožnica, bi namreč blokirala možnost razrešitve že imenovanih članov upniškega odbora in izvolitev novih po volji upnikov, kar je njihova zakonska pravica. Da bi torej prvostopenjsko sodišče lahko presodilo, ali je upnik A. d. o. o., ki je dne 15. 7. 2020 vložil predlog za razrešitev in imenovanje (pravilno izvolitev) novih članov upniškega odbora, za vložitev predloga procesno legitimiran oziroma ali ima glasovalno pravico in s tem omogočilo pravico upnikom za oblikovanje upniškega odbora, je po presoji pritožbenega sodišča smiselna uporaba določbe 325. člena v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Ta omogoča izdajo dopolnilnega sklepa v primeru, da sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih oziroma v stečajnem postopku o pravno relevantnih vprašanjih, potrebnih za uspešno izvedbo

Zoper popravek osnovnega seznama upnik nima ugovora, ta popravek povzroči le, da z njegovo objavo znova začne teči rok za vložitev ugovora o prerekanju terjatev iz 63. člena ZFPPIPP v delu, v katerem je osnovni seznam preizkušenih terjatev popravljen. Tako sodišče kot upraviteljica navajata, da je bila terjatev prenesena na novega upnika – s prvega pritožnika na drugega pritožnika. To pa pomeni, da priznavata prenos terjatve in je s tem ta tudi dokazan. Čim pa je tako, sta pritožnika oba izpolnila, kar zahteva tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP ob prenosu terjatve. Zato bi ta prenos moral biti upoštevan tudi v sklepu o preizkusu terjatev in z njim povezanim končnim seznamom preizkušenih terjatev. Glede na navedeno bi tako sodišče prve stopnje kot upraviteljica, ko prenos terjatve ni sporen, morala upoštevati spremembo upnika, saj tako določa 57. člen ZFPPIPP, to pa pravilno vključiti tudi v končni seznam preizkušenih terjatev (pred tem pa seveda že v dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev) in v sklep o preizkusu terjatev. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje sicer navaja v izpodbijanem sklepu, da gre za prenos le zaradi pridobitve glasovalnih pravic, bodo pomembni še

Pogodbena kazen je lahko posledica kršitve kreditne pogodbe, nikakor pa ni "odplačevanje obveznosti po pogodbah". Bodoča kazen za morebitno kršitev pogodbe ni mogla biti del pristopa k dolgu, ki takrat sploh še ni obstajal, prav tako pa ta terjatev tudi glede na pogodbena določila ni bila del prevzema dolga.

Upnik je sicer v vlogi navedel, da je šele zdaj izvedel za nova dejstva v zvezi s terjatvijo G. d.d. Take navedbe sicer v civilnih postopkih lahko utemeljujejo predlog za vrnitev v prejšnje stanje ali pa obnovo postopka. Vendar pa v postopku zaradi insolventnosti taka pravna sredstva niso dopustna. Kdor je zamudil rok, v katerem bi moral vložiti ugovor ali drugo vlogo (to velja tudi za pritožbo), jih po poteku roka ne more več dati. Postopki zaradi insolventnosti so po svoji naravi nepravdni postopki, ki učinkujejo na širok krog oseb, ki lahko celo niso stranke postopka, zoper odločitve v postopku zaradi insolventnosti pa se smejo pritožiti vsi upniki, razen ko zakon to izključuje. Pritožbe glede odločitve sodišča o verjetnosti obstoja prerekanih terjatev, navedene sicer v končnem seznamu preizkušenih terjatev, pa niso izključene. Pri tem take odločitve vplivajo na položaj vseh udeleženih upnikov. Zakon ločitvenim upnikom pravice vložiti pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev ne odreka. V skladu z zakonskimi določili je pri preizkusu verjetnosti terjatve pomembno le navajanje dejstev v sami prijavi, dopolnjevanje po poteku roka za prijavo terjatev pa na odlo

V obravnavanem primeru se izkaže kot premisleka vredno stališče pritožnikov in teorije, da bi bila tudi v primeru, ko fizična oseba lastniško in vodstveno obvladuje več podjetij, analogna uporaba pravil koncernskega prava nujna za zagotovitev načela pravne enakosti. Ne glede na to, da insolvenčno pravo prepovedi zlorabe pravic ne ureja, ni dvoma, da ta prepoved velja tudi v insolvenčnem pravu. Prav zaradi tesnih (kapitalskih in osebnih vodstvenih) povezav med dolžnikom in upnikom F d. o. o., se ravnanje tako dolžnika kot tudi upnika F d. o. o. v obravnavanem primeru izkaže kot ravnanje z namenom, da s spretnim manevriranjem in ob sodelovanju še nekaterih drugih upnikov porokov, dosežeta potrditev prisilne poravnave nad dolžnikom na nedopusten način. Pri tem ne gre le za dejstvo, da je bila prisilna poravnava lahko izglasovana le tako, da so zanjo glasovali tudi z dolžnikom tesno povezani upniki. Gre predvsem za to, da ti upniki iz naslova terjatev, ki naj bi jih do dolžnika imeli na podlagi danega poroštva, niso plačali še ničesar, pa so kljub temu po izjavi upraviteljice, da so njihove terjatve pogojne, poskusili doseči, da se njihove terjatve v končnem seznamu prei

Če je prijava terjatve pomanjkljiva, se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je ta prerekana.

Če sodišče ugotovi, da je ugovoru proti oceni vrednosti zavarovanja priložena nova ocena vrednosti zavarovanja z jasno izjavo ocenjevalca, da je izdelana po merilih tržne vrednosti, je upravitelj tisti, ki je dolžan upoštevati novo oceno in na njeni podlagi v dopolnjenem seznamu preizkušenih terjatev spremeniti podatke na način oziroma z izračunom aritmetične vsebine obeh ocen. Glede na priložene ocene vrednosti ocenjevalca pa tega ne bi mogel storiti, ne da bi sodišče prej še odločilo, katero od treh ponujenih vrednosti naj uporabi. Neutemeljene so zato pritožbene trditve, s katerimi pritožniki poskušajo prepričati sodišče, da je ocena vrednosti ocenjevalca pravilno izdelana in katera od možnih treh vrednosti zalog naj bi bila izračunana po merilih tržne vrednosti. Če terjatev, na katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, ni bila niti delno plačana, lahko upnik v stečajnem postopku (ki je prav tako sodni postopek) uveljavlja celoten znesek svoje terjatve, torej ne glede na določbo 1. odstavka 214. člena ZFPPIPP, po kateri s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristo

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem, katere terjatve so verjetno izkazane, ravnalo po pravilih iz 68. člena ZFPPIPP, ki določajo, katere trditve in dokaze lahko ter katera dokazna pravila in domneve mora sodišče pri presoji upoštevati. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je, ob (dokaj skopih) pojasnilih upravitelja o razlogih za neobstoj prerekani terjatev, upravitelju v primerih, ko je trdil, da je bila terjatev plačana, kot nevtralni osebi v tem postopku, verjelo. Upnika sta vložila prijavi po odvetniku, priložila sta dokazila o obstoju terjatev, vendar so ta dokazila pomanjkljiva (v tujem jeziku). Ker so bila dokazila predložena, vendar niso bila v slovenskem jeziku, ne izkazujejo dolžniško upniškega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato napačno odločilo, da navedbe obeh upnikov v prijavi zadoščajo za podelitev verjetnosti terjatvam.

Za uveljavitev zahtevka za plačilo odškodnine bi moral upnik podati relevantna dejstva, iz katerih bi izhajalo, v čem je dolžnik prekršil in katero pogodbo, kaj predstavlja upnikovo škodo, ki je zaradi tega dolžniku nastala in vzročno zvezo, ter še morebiten postopek, ki ga je upnik sprožil za uveljavitev terjatve. Z računom odškodninska terjatev ni dokazana.

Če upnik ni uveljavljal ugovora zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev, ne more uveljavljati ugovora zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev, če ni uveljavljal ugovora zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev, pa ne more uveljavljati pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev, kajti z njim se odloča le o ugovorih zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev. Domet presoje upnikove prerekane terjatve se v postopku prisilne poravnave omeji zgolj na presojo verjetnosti le-te zaradi (ne)priznanja glasovalne pravice upniku o prisilni poravnavi.

Ker listin v tujem jeziku ni bilo možnosti presojati, saj jih do odločitve sodišča prve stopnje upnik ni priložil, se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da prerekane terjatve ne spozna za verjetno. Posledice, ki jo želi pritožnik doseči s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev, to pa je ugotovitev terjatve, z vsemi učinki priznane terjatve, glede na pravila postopka prisilne poravnave, ne more uveljaviti. Upnik, čigar terjatev je prerekana, v postopku prisilne poravnave, če je ta sprejeta in potrjena s pravnomočnim sklepom, za svojo terjatev ne pridobi izvršilnega naslova, pridobi pa v primeru, če jo sodišče spozna za verjetno, pravico do glasovanja o prisilni poravnavi. Ker ima upnik pravico sporno terjatev uveljaviti v pravdi, mu zaradi postopka prisilne poravnave ni odvzeta pravica do sodnega varstva, zato se neutemeljeno sklicuje na kršitev določbe 22. člena Ustave. Tisti upniki, na katerih terjatve prisilna poravnava ne učinkuje, nimajo pravice o prisilni poravnavi glasovati, zato takih terjatev tudi ne prijavijo v postopku prisilne poravnave. Posledično pa se take terjatve tudi ne ugotavljajo v postopku prisilne poravnave.

Sodišče ne odloča o verjetnosti terjatev ločitvenih upnikov. Smisel ugotavljanja, ali je terjatev verjetno izkazana, je namreč v tem, da se odloči, ali ima upnik pravico glasovati o sprejetju prisilne poravnave. Če prisilna poravnava na njegove pravice ne vpliva, torej upnik ne glasuje in sodišče v postopku prisilne poravnave ne odloča o verjetnosti njegove terjatve.

Namen 495. člena v povezavi s 496. členom ZGD-1, da se vzpostavi obveznost vračila prepovedanih plačil, vendar samo v razmerju proti družbeniku. S 495. členom ZGD-1 je prepovedano plačilo dolžnikovemu družbeniku in če je tako plačilo kljub temu opravljeno, ga je dolžan družbenik skladno s 496. členom ZGD-1 vrniti. To pomeni, da bi imel dolžnik v primeru plačila po poroštvu terjatev do družbenika iz dveh pravnih naslovov: iz naslova poroštva po 1028. členu OZ in iz naslova vračila prepovedanih plačil po 496. členu ZGD-1. Prepovedano je (gospodarsko gledano) neodplačno razpolaganje v korist družbenika.

Dolžnik je tudi upnikovo „bodočo pogojno terjatev“ vključil v seznam navadnih terjatev, zaradi česar glede na 2. tč. 4. odst. 68. čl. ZFPPIPP velja, in drugačna presoja ni dovoljena, da je upnikova terjatev verjetno izkazana.