302. člen ZFPPIPP

Glede na to, da je upravitelj terjatev priznal in jo je prerekal drug upnik, ter da terjatev temelji na izvršilnem naslovu in se nanaša na plačilo prispevkov, je sodišče prve stopnje pravilno napotilo upnika, da mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve drugega upnika. Takšna odločitev je skladna z novim petim odstavkom 300. člena ZFPPIPP in drugim odstavkom 302. člena ZFPPIPP ter ni v nasprotju z določili 314. člena ZFPPIPP. Slednji sicer določa posebna pravila za terjatve iz naslova davkov in prispevkov, kljub temu pa je mogoče v pravdi uveljavljati trditve, ki bi jih bilo glede terjatve nasproti upniku mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe, torej ugovor, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ali zaradi morebitnega zastaranja judikatne terjatve.

Upnik, ki prijave ni podal tako, kot je treba, terjatve sicer ne bo izgubil, vendar je po nepotrebnem povzročil pravdo, da se ugotovi, da je resnični imetnik terjatve. Zato glede povrnitve stroškov ne more veljati pravilo, da je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, kdor v pravdi zmaga, temveč načelo krivde, katerega poseben izraz je določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V tej zadevi pa ta določba ne pride v poštev ne po njenem zapisu (po citiranem četrtem odstavku pravdni stroški bremenijo upnika v postopku za ugotovitev njegove terjatve) ne po njenem smislu. Na to pravdo je bil napoten stečajni upravitelj, ker toženkina terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Če iz toženkine prijave terjatve ne bi bilo spoznatno, kaj konkretno hoče, zakaj in zakaj ravno toliko, ne bi imelo nobenega smisla stečajnega upravitelja napotiti, da iztoži, da ne obstaja terjatev, za katero se po definiciji (tj. zaradi pomanjkljive prijave, gl. zg.) dobro ne ve, kaj sploh je. Če bi šlo res za slednjo situacijo, bi bila na pravdo napotena toženka, in če bi v njej zmagala, bi vseeno morala pokriti tožnikove pravdne stroške.

Družbeniki stečajnega dolžnika, ki jim je ta odsvojil svoj poslovni delež v drugi družbi na način, da ga nanje ni prenesel kot celoto (tako, da bi jim pripadal skupno), temveč po delih, ki so samostojno pripadli posameznemu od njih, so v pravdi zaradi izpodbijanja tega pravnega dejanja stečajnega dolžnika navadni sosporniki. V enakem položaju so glede denarnega zahtevka za vračilo prepovedanih plačil, ki jih je prejel vsak od njih posebej. Pravilo o samostojnosti navadnega sospornika (195. člen ZPP) velja tudi v zvezi s potekom in zaključkom postopka. Družbenik navadnega sospornika, na katerega se učinki izrednega pravnega sredstva ne raztezajo, nima pravnega interesa, da se mu pridruži v postopku, ki se nadaljuje zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva drugega navadnega sospornika.

Prijava izločitvene pravice na skupnem premoženju pa glede na določbo petega odstavka 83. člena DZ ni nikoli prepozna, zato četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljiv. Izločitvena pravica pa je s prodajo premoženja prenehala. S tem pa je postal zahtevek tožnice materialnopravno neutemeljen (342. člen ZFPPIPP). Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. Vendar pa tožnica za tovrstni tožbeni zahtevek na plačilo še ne izkazuje pravnega interesa. Slednjega bi pridobila šele s prerekanjem uveljavljene nadomestne terjatve in objavo sklepa o preizkusu terjatev, iz katerega bi izhajalo, da mora ugotovitev njenega obstoja uveljavljati s tožbo (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). S tem tožnici ni odvzeta pravica do pravnega varstva, le procesni pogoji za njeno obravnavanje še niso izpolnjeni. Nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, so nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nalog,

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) ali je v primeru tožb vloženih na podlagi določbe 302. člena ZFPPIPP ugovor litispendence lahko utemeljen, čeprav ni podana istovetnost strank oziroma subjektivna identiteta med tožbenimi zahtevki in (2) ali je v primeru tožb vloženih na podlagi določbe 302. člen ZFPPIPP ugovor litispendence lahko utemeljen, čeprav se terjatev prereka na različnih pravnih podlagah.

Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, o njem presoja na podlagi okoliščin oziroma po stanju na dan izdaje sodbe, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Ker je na dan izdaje sodbe tožena stranka obstajala, saj je po izničenju izbrisa po pravu države J. nastopila pravna fikcija, kot da do izbrisa sploh ni prišlo, terjatev in ločitvena pravica iz razloga neobstoja tožene stranke zato nista prenehali. Ne glede na dejstvo, da ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko in v času izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev tožena stranka ni obstajala, to ne pomeni, da je obveznost stečajnega dolžnika prenehala ali da je ni bilo mogoče izpolniti.

S sklepom o preizkusu terjatev v zvezi s končnim seznamom preizkušenih terjatev je bila tožnica napotena na pravdo, da v zakonsko določenem roku meseca dni po objavi sklepa o preizkusu terjatev vloži tožbo z zahtevkom za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve ter ločitvene pravice. Tožeča stranka bi lahko v tej pravdi tožbo spremenila tako, da bi, poleg obstoječega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe, uveljavljala še tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve in/oziroma zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, česar pa ni storila. Pri ugotavljanju, ali ima tožeča stranka pravno korist od vložene ugotovitvene tožbe, mora sodišče upoštevati dejansko in pravno stanje v času zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zato je pri presoji, ali je podana litispendenca v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, po mnenju pritožbenega sodišča najprimernejša čista procesna teorija, po kateri se upošteva samo tožbeni predlog.

Dedni dogovor (sporazum o delitvi zapuščine iz tretjega odstavka 214. člena ZD), vnesen v sklep o dedovanju, ima učinek sodne poravnave. Zaradi učinka pravnomočnosti ničnost dednega dogovora zato ne more biti presojana kot predhodno vprašanje pri odločanju o utemeljenosti obravnavanega zahtevka. Mogoče ga je izpodbijati zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP, vloženo v rokih iz 393. člena ZPP.

Sodišče s sklepom o preizkusu terjatev zgolj ugotovi, katere terjatve so priznane ali prerekane, ne opravi pa preizkusa utemeljenosti razlogov prerekanja. Ker se sodišče v stečajnem postopku ne more spuščati v presojo utemeljenosti razlogov prerekanja, terjatve, pa čeprav je bila ta morda neutemeljeno prerekana, iz tega razloga ne more šteti kot priznane.

Razlog za prerekanje ločitvene pravice je lahko tudi, da je ta sicer veljavno nastala, vendar je pozneje prenehala zaradi plačila terjatve, v zavarovanje katere je bila ustanovljena, ali drugega pravnega dejstva, ki povzroči prenehanje terjatve. Če gre za ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, se na pravdo napoti tistega, ki je prerekal ločitveno pravico.

V 314.a členu ZFPPIPP je določeno posebno pravilo o začetku teka rokov v primeru, če je proti sklepu o preizkusu terjatev vložena pritožba. V takem primeru začne teči enomesečni rok za procesno dejanje glede te terjatve oziroma ločitvene ali izločitvene pravice, ki je določen v četrtem odstavku 300. člena ZFPPIPP, od objave sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi. Tudi v insolvenčnih postopkih velja, da je strankam naloženo trditveno breme. Opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje terjatev mora biti zato razviden iz prijave terjatev. Čeprav je v spis predložena listina, iz katere izhaja določeno dejstvo, na katerem pa stranka ne utemeljuje svojega zahtevka, vsebina te listine ne predstavlja trditvene podlage, na kateri stranka uveljavlja svoj zahtevek. Upnik tako v prijavi terjatev ni navedel dejstev, iz katerih bi izhajala podlaga za uporabo pravila iz 302. člena ZFPPIPP, torej za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim nadomestnim sklepom pritožbi upnika Banka A. d. d. delno ugodilo in delno spremenilo 2. točko sklepa o preizkusu terjatev te

Upnik je v prijavi terjatve navedel in dokazoval, da temelji prijavljena terjatev na pravnomočnem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Upnikova terjatev torej temelji na izvršilnem naslovu, zato se zanjo uporablja pravilo iz 302. člena ZFPPIPP.

Seznam izvršilnih naslovov je zbir posamičnih izvršilnih naslov, ki so, kot izhaja iz seznama le-teh, vsi postali izvršljivi že pred začetkom stečajnega postopka. Zato ni nobenih ovir za prijavo terjatev iz teh izvršilnih naslovov na podlagi seznama, izdelanega po začetku stečajnega postopka. Iz seznama izvršilnih naslovov z dne 16. 6. 2017 pa izhaja, da so posebej specificirani posamični izvršilni naslovi tako za stroške prisilne izterjave davkov in prispevkov (sklepi o prisilni izterjavi) kot tudi izvršilni naslovi za izterjavo glob za prekrške za kršitev predpisov države (odločbe o prekršku in plačilni nalogi) z vsemi podatki iz 9. točke drugega odstavka 145. člena oziroma prvega in drugega odstavka 146. člena ZDavP-2. Posamezni izvršilni naslovi so v seznamu izvršilnih naslovov, ki je sam zase izvršilni naslov, dovolj specificirani, da jih je mogoča identificirati, zato ne gre za nepopolno prijavo upničine terjatve oziroma za njeno formalno pomanjkljivost. Da bi upravitelj lahko korektno opravil svojo dolžnost preizkusa terjatev, mu mora na njegovo zahtevo potrebne podatke in dokumentacijo posredovati sam dolžnik. Njegovo sodelovanje pri tem je ključno zlas

V skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZFPPIPP velja v primeru prerekanja terjatev iz prvega odstavka tega člena, napotitev za tistega, ki je terjatev prerekal, ne glede na določbo 300. in 302. člena ZFPPIPP, saj je uporaba teh pravil v takih primerih izrecno izključena.

Tožnik je bil po pravnomočnem sklepu sodišča napoten na pravdo zoper toženke, ki so njegove upnice, ker so bile njihove terjatve v stečajnem postopku nad njim s strani njegove stečajne upraviteljice delno prerekane. To pomeni, da se je že v postopku, brez katerega ne bi bilo te pravde, ugotavljala spornost razmerja med pravdnima strankama, zato bi bila ponovna obveznost predloga tožnika za mirno rešitev spora med njima nesmiselna.

Določba drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP v primeru, da sta prerekani tako terjatev kot ločitvena pravica, na pravdo napotuje upnika, in sicer ne glede na to, ali njegova terjatev temelji na izvršilnem naslovu ali ne. Omenjena določba je specialna določba glede na 302. in 308. člen ZFPPIPP.

Ne glede na tretji odstavek 314. člena ZFPPIPP izjava o prerekanju terjatev iz naslova neplačanih davčnih obveznosti nima pravnega učinka in terjatev velja za priznano, če v skladu s pravili postopka, v katerem pristojni državni organ odloča o tej terjatvi, ni več mogoče izpodbijati obstoja te terjatve niti s pravnim sredstvom niti s tožbo v upravnem sporu, ali če je dolžnik kot zavezanec za davek sam izračunal terjatev v obračunu davka. Sodna poravnava sklenjena med upnikom in glavnim dolžnikom v konkretnem primeru ne more imeti pravnega učinka tudi za stečajnega dolžnika, kar skuša s pritožbo uveljaviti upnik. Terjatev upnika do stečajnega dolžnikom ne temelji na izvršilnem naslovu, zato je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki je na vložitev tožbe napotila upnika, pravilna.

Če je prerekana ločitvena pravica nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, prvi odstavek 305. člena napotuje na uporabo 308. člena ZFPPIPP, po katerem mora ustrezno tožbo v primeru, če je razlog za prenehanje ločitvene pravice njeno prenehanje zaradi plačila terjatve, v zavarovanje katere je bila ustanovljena, vložiti tisti, ki je prerekal ločitveno pravico. V tej situaciji zato ni pomembno, ali je prerekana tudi upnikova zavarovana terjatev, temelječa na izvršilnem naslovu.