88. člen ZFPPIPP

Ker poslovodstvo dolžnika ni izpolnilo svojih dodatnih obveznosti, ki jih ima v primeru upniške prisilne poravnave, je bila utemeljena zahteva upnika za prenos pooblastila za vodenje poslov dolžnika. Interesi lastnika dolžnika se morajo v primeru, ko postane družba insolventna, umakniti in so v ospredju interesi upnikov.

Posebnost konkretnega primera je v tem, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo o soglasju k sklepu nadzornega sveta, da se članu uprave, ki je bil imenovan v času postopka prisilne poravnave, mandat podaljša še za eno leto. Ne glede na dejstvo, da s tem ni prišlo do spremembe člana poslovodstva v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 151.a člena ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je tudi za podaljšanje mandata potrebno njegovo soglasje, in sicer zato, ker je s soglasjem odločalo že ob prvem imenovanju A. A. za člana uprave za določen čas enega leta. Posledično pa tudi ni bilo pomembno, da soglasja ni izdalo pred odločitvijo nadzornega sveta, pač pa ga je lahko dalo k že sprejeti odločitvi nadzornega sveta o podaljšanju mandata predsedniku uprave. Zato tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče s sprejemom sklepa o soglasju po odločitvi nadzornega sveta ustvarilo v konkretnem primeru pravne učinke v zvezi z mandatom predsednika uprave za nazaj. Drugačen položaj bi bil, če soglasja ne bi dalo in bi v tem primeru A. A. položaj člana uprave prenehal, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Iz razlogov izpodbijanega

Stečajnega postopka namreč ni mogoče končati, ne da bi premoženje dolžnika dobilo novega titularja. Tudi v tem primeru bi moral biti glede vrstnega reda spoštovan drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP.

Če mora sodišče v skladu z ZFPPIPP o posamezni zadevi odločiti na podlagi mnenja upniškega odbora in ta v 15 dneh po objavi zahteve za mnenje odločitve o mnenju ne sprejme, velja, da je izpolnjena procesna predpostavka za odločitev sodišča v zvezi z mnenjem upniškega odbora. Izjav, ki sta jih v tem postopku podala upniška odbora ni mogoče šteti za obrazloženi mnenji, vendar upniškega odbora ni mogoče prisiliti, da svoje mnenje obrazloži. Če njegovo mnenje ni obrazloženo (soglasje pa niti ni potrebno), se na ta način upniški odbor odpove možnosti za tvorno sodelovanje pri oblikovanju stališča sodišča prve stopnje o določenem predlogu, o katerem lahko poda mnenje.

V postopku prisilne poravnave nad majhno, srednjo in veliko kapitalsko družbo je s predlogom prisilne poravnave dovoljeno ponuditi tudi prisilno prestrukturiranje zavarovanih terjatev. Prisilno prestrukturiranje učinkuje tako tudi na terjatve upnikov, ki niso privolili v sprejetje prisilne poravnave. Če je predmet načrta finančnega prestrukturiranja tudi prestrukturiranje zavarovanih terjatev za ločitvene pravice, s katerimi so te terjatve zavarovane, nastane posebna pravna posledica, in sicer mora zastavni upnik v takem primeru po začetku postopka prisilne poravnave za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice pridobiti soglasje sodišča. Pravilo o soglasju sodišča za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice ima tako značilnost posebnega pravila - izjeme od splošnega pravila iz drugega odstavka 160. člena ZFPPIPP, po katerem začetek in tek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za ločitvene upnike. Iz navedene zakonske določbe nadalje izhaja, da sodišče zavrne soglasje, če je premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, nujno za opravljanje podjema dolžnika. O tem soglasju odloči sodišče na podlagi mnenja upravitelja in mnenja upniškega odbora ločitvenih upnikov ter upniškega od

Ustaljena praksa v zvezi s pridobivanjem mnenja upniškega odbora se je izoblikovala v času, ko je takrat veljavni ZFPPIPP predpisoval, da mora sodišče pred izdajo določenih sklepov zahtevo za mnenje vročiti upniškemu odboru, namesto sedaj predpisane objave zahteve. Ne glede na to, da opisan način dela odstopa od določb 88. člena ZFPPIPPP, pa z njimi ni v nasprotju in je za upniški odbor bistveno bolj ugoden. V konkretnem primeru je bil upniški odbor, namesto da bi moral spremljati spletne strani v zvezi z objavo predloga, o predlogu obveščen po elektronski pošti, predsednica upniškega odbora pa bi po tem obvestilu, v obeh primerih: vročitev ali objava, morala sklicati sejo.

Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje zahtevalo mnenje upniškega odbora k nameravani sklenitvi sodne poravnave, čeprav gre za procesno predpostavko. Prav tako ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo.

V zadevi je sporno učinkovanje spremembe zakona, to je novele ZFPPIPP-C, na tožnikovo obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 glede na prehodno določbo 88. člena novele, po kateri se spremenjeno besedilo drugega odstavka 21. člena (po katerem terjatve iz naslova davkov niso več prednostne) uporablja za postopke zaradi insolventnosti, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona. Spor je konkretno o tem, kdaj se postopek zaradi insolventnosti začne - z začetkom osebnega stečaja nad tožnikom ali z začetkom postopka odpusta obveznosti. Upoštevaje zakonsko opredelitev postopkov zaradi insolventnosti ima prav toženka, ko kot relevanten upošteva začetek osebnega stečaja nad tožnikom in ne začetek postopka odpusta obveznosti. Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ne more biti zavezan za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v letu 2009 ni več uporabljal poslovnih prostorov, na katere se nanaša odmera spornega nadomestila. S tem namreč ugovarja odmerni odločbi, ki je izvršilni naslov in ki je po izrecni določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi in torej tudi ne v tožbi.

V 182. členu ZFPPIPP določeni roki (3 + 2 meseca) od začetka postopka prisilne poravnave so prekluzivni, kar pomeni, da jih v nobenem primeru ni mogoče podaljševati. Na drugačno presojo pritožbenega sodišča ne vpliva okoliščina, da je sodišče prve stopnje o zahtevi za podaljšanje roka odločalo po poteku tega roka. Vsebinska odločitev o tem, ali se bo rok podaljšal, je v rokah upnikov in ne sodišča.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala upraviteljica v predlogu za spremembo predračuna stroškov pojasniti kdaj in kako bodo poplačani že nastali stroški stečajnega postopka, vključno s stroški nastali v času prisilne poravnave. Vprašanje prioritetnega plačila tekočih stroškov stečajnega postopka v razmerju do plačila občasnih stroškov stečajnega postopka, kateri stroški v obravnavanem primeru spadajo med stroške stečajnega postopka in vprašanje, katere stroške je dolžan upravitelj plačati v primeru, ko stečajna masa ne zadošča za poplačilo stroškov stečajnega postopka, presegajo okvire odločanja o utemeljenosti spremembe predračuna stroškov po konkretiziranih postavkah, pri katerih gre nedvomno za stroške, ki so za nadaljnje vodenje stečajnega postopka potrebni.