238. člen ZFPPIPP

Dolžnik zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni opravičil, saj postopka poenostavljene prisilne poravnave, s katerim je to zahtevo utemeljeval, nad njim ni dopustno voditi. Ker je bil njegov predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zavržen, pa se tudi šteje, kot da ni bil vložen.

Dolžnik v danem roku dveh mesecev ni vložil predloga za prisilno poravnavo, niti ni predložil dokazov, da je uspešno izvedel povečanje osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki in da ni več insolventen v skladu s prvim odstavkom 238. člena ZFPPIPP, zato po drugem odstavku 238. člena ZFPPIPP velja in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je dolžnik insolventen.

Zakon dolžnici v postopku osebnega stečaja ne daje pravice do odložitve odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja.

Ko je odločitev o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka odložena in dolžnik odložitve v roku ne opraviči, nastane neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen, odločitev o začetku stečajnega postopka pa sodišče izda, ne da bi izvajalo dokaze. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot to trdi pritožnik, ki je očitno zmotno pričakoval, da se bo po zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave predhodni stečajni postopek nadaljeval z izvajanjem dokazov o njegovi (in)solventnosti.

Kadar predlog za začetek stečajnega postopka vloži dolžnikov upnik, zakon dolžniku omogoča, da se dolžnik finančno prestrukturira in odpravi insolventnost bodisi znotraj postopka prisilne poravnave, bodisi s povečanjem osnovnega kapitala (prvi odstavek 238. člena ZFPPIPP). Za pripravo predloga za prisilno poravnavo ali za izvedbo povečanja osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki pa je dolžniku po zakonu dan sorazmerno kratek fiksen rok dveh mesecev, šteto od poteka roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Predpostavlja se, da je k ukrepom za odpravo insolventnosti poslovodstvo družbe pristopilo že pred vložitvijo upnikovega predloga. Zakonska dolžnost poslovodstva družbe, ki postane insolventna, je namreč po 35. členu ZFPIPP v enem mesecu po nastopu insolventnosti sestaviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. To pa pomeni, da poslovodstvo insolventne družbe ne sme čakati, da bo k ukrepom finančnega prestrukturiranja vzpodbujeno šele z upnikovo vlogo za začetek stečajnega postopka, pač pa mora s pripravami za izvedbo finančnega prestrukturiranja oziroma odprave insolventnosti pristopiti že v roku iz 35.

Sodišče dolžniku ne more in ne sme dovoliti obročnega plačila dolga. O takem predlogu bi lahko odločal le upnik, vendar pa mu dolžnik česa takega nikoli ni predlagal. Že iz upnikovega odgovora na ugovor dolžnika pa je razvidno, da odlog in obročno plačilo ni mogoče za pretežni del dolžnikove obveznosti do upnika. Predlagatelj postopka osebnega stečaja – država – v okviru ustavne pravice državljanov do socialne varnosti ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje, kot je določeno že v 50. členu Ustave RS, sredstva za uresničevanje svojih nalog pa med drugim pridobiva tudi z davki in drugimi obveznimi dajatvami (146. člen Ustave RS). Ko torej upnik uveljavlja terjatve iz naslova davkov in prispevkov, s tem skrbi za delovanje sistema socialne varnosti in tudi za možnost uresničevanja drugih nalog, ki mu jih nalaga že Ustava RS, pa tudi zakonski in podzakonski predpisi.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave upnik nima pravne možnosti z ugovorom izpodbijati vodenje postopka prisilne poravnave, če z zadostno verjetnostjo izkaže, da izvedba načrta finančnega prestrukturiranja ne bo odpravila dolžnikove insolventnosti, kot je značilno za postopek redne prisilne poravnave. Zato za položaj, ko je poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, ni primerno smiselno uporabiti šestega odstavka 152. člena ZFPPIPP. To pomeni, da je tudi za ta položaj treba smiselno uporabiti tretji odstavek 152. člena ZFPPIPP. Sklenemo lahko, da sodišče po (pravnomočnem) končanju postopka poenostavljene prisilne poravnave vedno (ne glede na izid tega postopka) nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Če je bila poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, po petem odstavku 14. člena ZFPPIPP velja izpodbojna domneva, da je prenehal položaj dolžnikove insolventnosti. Zato bo moral upnik v takem primeru to domnevo izpodbiti tako, da bo dokazal, da je dolžnik še vedno insolventen, da torej z ukrepi prestrukturiranja, ki so predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.

Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Ker glavni stečajni postopek in glavni postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave ne moreta teči hkrati, obstaja pravna praznina glede ureditve razmerja med tema dvema postopkoma. Pri zapolnitvi pravne praznine se zato sodišče po ustaljeni sodni praksi opira na pravila ZFPPIPP, ki urejajo razmerje med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom. Zato lahko, ob upoštevanju predpostavk iz 235 do 238. člena ZFPPIPP, dolžnik opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tudi tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Če bo poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, bo lahko upnik ob odločanju o predlogu za začetek stečaja z navedbo domnevo izpodbijal in dokazoval, da dolžnik z ukrepi prestrukturiranja, ki so bili predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.

Predlog, ki je bil zavržen zaradi nepopolnosti, tako dejansko ni opravičil zahteve za odložitev odločanja. Res je navedeni dvomesečni rok kratek. Vendar pa je treba o upnikovem predlogu čim hitreje odločiti, dolžnik mora vložiti vse svoje sile, da odpravi insolventnost v tem roku ali to poskuša storiti s prisilno poravnavo, pri čemer je začetek teka roka vezan na potek roka za vložitev te zahteve, ne pa na dan odločanja sodišča o zahtevi za odložitev odločanja. Iz zakonske ureditve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vključno z določili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu, v povezavi s 152. členom ZFPPIPP, izhaja, da lahko sodišče upošteva le prvi predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Z vidika navedene ureditve, pa tudi relativno kratkih zakonskih rokov za opravičitev odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, višje sodišče ravnanje dolžnika, ki je, ko je ugotovil, da mu rok za dopolnitev predloga ne bo podaljšan, vložil nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave, seveda že izven roka iz 237. člena ZFPPIPP, oce

Pri štetju roka iz prvega odstavka 237. člena v zvezi z 238. členom ZFPPIPP je treba upoštevati, da gre za zakonsko določen rok, ki začne teči naslednji dan po poteku roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja. Rok za opravičbo zahteve za odložitev odločanja je povsem fiksen in vezan zgolj na datum, ko dolžnik prejme upnikov predlog za začetek stečajnega postopka. Za zapolnitev pravne praznine glede razmerja med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom je primerneje smiselno uporabiti 236. do 238. člen ZFPPIPP, pravila, določena v 152. členu ZFPPIPP, pa samo v povezavi s tretjim odstavkom 238. člena ZFPPIPP.

Povračilo stroškov stečajnega postopka v predhodnem postopku v matičnem ZFPPIPP ni urejeno drugače; zato se smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Ker v primeru zavrženja ali zavrnitve upnikovega predloga predlagatelj v postopku ni uspel, so, kot je to pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu, relevantne tiste določbe ZPP o stroških postopka, ki upoštevajo pravilo uspeha (154. člen ZPP). Tveganju plačila stroškov postopka bi se lahko upniki, katerih terjatve so bile zunaj insolvenčnega postopka poplačane, izognili le tako, da bi ob smiselni uporabi izjeme iz prvega odstavka 158. člena ZPP v predhodnem stečajnem postopku takoj, ko jim je dolžnica oziroma z njo povezana kapitalska družba plačala terjatve, umaknili predlog za začetek stečajnega postopka (158. člen ZPP).

Dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo ni uspel, ker je bil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo pravnomočno zavrnjen. Zato je sodišče prve stopnje moralo nadaljevati z obravnavanjem upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka. Ker je bil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo pravnomočno zavrnjen, še vedno velja izpodbojna domneva dolžnikove insolventnosti, ki jo je v predlogu za začetek stečajnega postopka zatrjeval upnik. Za postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki se konča drugače kot s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave, je primerno smiselno uporabiti tretji odstavek 152. člena ZFPPIPP, ki ureja položaj, ko se postopek redne prisilne poravnave konča drugače kot s potrditvijo prisilne poravnave.

Iz drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP jasno izhaja, katera pravila o prisilni poravnavi se smiselno uporabljajo za postopek poenostavljene prisilne poravnave, med njimi pa ni 152. člena ZFPPIPP. Zato to določilo sodišču prve stopnje ne more ničesar narekovati in tako ne more priti do avtomatične prekinitve postopka. Sodišče prve stopnje mora, tudi ob oceni, da je sama odložitev odločanja o upnikovem predlogu postala brezpredmetna zaradi izvedenih ukrepov – na primer zaradi že vloženega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, vedno postaviti tudi upravitelja v smislu 237.a člena ZFPPIPP. Le postavitev upravitelja upniku, ki je predlagal začetek stečajnega postopka, zagotavlja vsaj minimum varstva njegovih pravic in interesov. Ker je bila zahteva za odložitev odločanja vložena že 2. 9. 2016, že časa do 23. 9. 2016, ko naj bi po trditvah sodišča prve stopnje potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, ni mogoče opredeliti kot kratkega, kaj šele roka do 23. 10. 2016, ko bo dejansko potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Instituta poenostavljene prisilne poravnave

Tek dvomesečnega roka za opravičitev zahteve za odložitev odločanja lahko teče neprekinjeno le ob predpostavki, da je sklep prvostopenjskega sodišča o dopolnitvi dolžnikove zahteve pravilen. Če ni pravilen (kot se je izkazalo v obravnavanem primeru, ko je bil sklep prvostopenjskega sodišča o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom z dne 22. 12. 2015 s sklepom pritožbenega sodišča Cst 97/2016 z dne 17. 2. 2016 zaradi napačnega poziva prvostopenjskega sodišča dolžniku o dopolnitvi zahteve razveljavljen), pa lahko pride do situacije, ko je rok iz četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 237. člena ZFPPIPPP glede na dvomesečni rok iz drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP presežen. V taki situaciji pa mora biti po presoji pritožbenega sodišča tek roka iz drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP za čas od začetka stečajnega postopka do izdaje pravilnega sklepa sodišča iz tretjega odstavka 236. ZFPPIPP zadržan.

Stališče, da dolžnik ne more hkrati vložiti ugovora, v katerem bi ugovarjal upnikovemu predlogu, hkrati pa bi predlagal še odložitev odločanja, je pravilno, saj gre za izključujoča se predloga. V nemogoč položaj tako dolžnika ni postavilo sodišče prve stopnje, temveč kar dolžnik sam. Res je dolžnik sklep o odložitvi odločanja prejel šele po poteku roka za odložitev odločanja. Vendar pa to na tek roka ne vpliva. Načelo hitrosti postopka je eno od temeljnih načel insolvenčnih postopkov. Tudi o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka je treba odločiti brez nepotrebnega odlašanja. Temu je tudi namenjen relativno kratek rok, za katerega se v skladu z 237. členom ZFPPIPP odloži odločanje o njegovem predlogu. To pa hkrati pomeni, da mora dolžnik nemudoma pristopiti k dejanjem, ki bodo to odložitev odločanja opravičila, preprečiti pa je treba vsakršno zavlačevanje. Z neaktivnostjo dolžnika poteka tega roka pač ni mogoče preprečiti. Ne sodišče prve stopnje ne višje sodišče tega roka ne more podaljšati. S pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka družbenik dolžnika lahko izpodbija le domnevo o insolventnosti, ne pa tudi obstoja upnikove terjatve.

Ker je za sklenitev kreditne pogodbe in njene spremembe predpisana pisna oblika, bi morala biti tudi sprememba roka izpolnitve dogovorjena v pisni obliki, saj gre za bistveno sestavino pogodbe. Če je namreč pogodba sklenjena v posebni obliki (na podlagi zakona ali po volji strank), velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Od izpolnitve odložnega pogoja je odvisen čas izpolnitve dolžnikove obveznosti. Neizpolnitev tega pogoja ne more pomeniti, da lahko nasprotna stranka z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj nerazumno dolgo ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen. Za obstoj položaja solventnosti ne zadostuje zgolj količina dolžnikovega premoženja; to premoženje mora biti takšno, da omogoča poplačilo vseh dolgov ob zapadlosti.

Predmetni stečajni postopek se je začel na predlog pritožnikov. Posledica tega stečajnega postopka je bil insolvenčni postopek St 2507/2013, ki se je začel na dolžnikov predlog. Ker se je po umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave postopek prisilne poravnave ustavil, se je predhodni postopek odločanja o predlaganem začetku stečajnega postopka nadaljeval, upravitelj pa je imel pristojnosti po določbah 237.a in 238. člena ZFPPIPP. Kasneje se je v stečajnem postopku izkazalo, da predlagatelji stečajnega postopka niso imeli aktivne legitimacije za začetek stečajnega postopka, zato je bil njihov predlog zavržen. Če je temu tako, gre v tem delu za stroške, ki so bili povzročeni s strani upnikov (predlagateljev) in jih morajo le-ti tudi plačati.

Dokler o začetku stečajnega postopka še ni odločeno, ima dolžnik pravico predlagati odpravo insolventnosti tudi s predlogom za postopek prisilne poravnave. Pritožbeno sklicevanje na prednost stečajnega postopka pred postopkom prisilne poravnave v smislu 140. člena ZFPPIPP je v konkretnem primeru, ko je stečajni postopek še v predhodni fazi, neutemeljeno. V kolikor je dolžnik predlog za prisilno poravnavo vložil neposredno po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka, je s tem odpadel razlog, da bi dolžnik moral uveljavljati odlog odločanja o upnikovem predlogu.

Položaj po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej položaj trajnejše nelikvidnosti, nastopi takrat, ko podjetje v daljšem obdobju ni sposobno poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Da kratkoročna plačilna sposobnost doseže kriterij iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, mora trajati daljše obdobje. Dolžnik mora zato, da bi se izognil insolvenčnemu postopku, tako po določilih 238. člena ZFPPIPP, kot tudi po določilih tretjega odstavka 149. člena ZFPPIPP dokazati, da ni več insolventen. Insolventnost je mogoče odpraviti ne le z dokapitalizacijo oziroma prilivi svežega denarja, temveč tudi na druge načine, na primer z reprogramiranjem in odpustom dolgov, prodajo premoženja in podobno. ZFPPIPP v prvem odstavku 14. člena ne določa, koliko časa mora trajati „daljše obdobje“, oziroma trenutka, ko dolžnik postane insolventen. Kriterij za presojo kratkoročne plačilne nesposobnosti, ki zato, ker traja „dalj časa“ preraste v trajnejšo nelikvidnost, pa po oceni pritožbenega sodišča ne sme biti strožji od kriterija določenega v domnevi iz prve alineje drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Če dolžnik v roku treh dni ne vloži ugovora zoper predlog upravitelja za preklic odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da razlog za preklic obstaja. V takšnem primeru mora sodišče naslednji dan po poteku tega roka preklicati odložitev in začeti stečajni postopek, ne glede na to, ali je dolžnik morda že vložil predlog za prisilno poravnavo v skladu s 1. točko prvega odstavka 238. člena ZFPPIPP.