240. člen ZFPPIPP

V stečajnem postopku je predlog za izdajo začasne odredbe proti stečajnemu dolžniku upravičen vložiti upnik v času od uvedbe stečajnega postopka dalje in najpozneje do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka (predhodni stečajni postopek). Namen te začasne odredbe je, da se v obdobju od vložitve predloga za začetek stečajnega postopka pa do odločitve o njem dolžniku onemogočijo takšna ravnanja, s katerimi bi lahko oškodoval svoje upnike, torej v zavarovanje denarnih terjatev upnikov do dolžnika. Namen začasne odredbe je torej zavarovanje položaja upnikov, vendar le do pravnomočne odločitve sodišča o glavnem zahtevku (v primeru predloga za začetek stečajnega postopka je to odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom).

V stečajnem postopku je mogoče predlog za začasno odredbo proti stečajnemu dolžniku vložiti le v času od uvedbe stečajnega postopka do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka. Ker je glavni stečajni postopek nad dolžnikom že v teku, izdaja predlagane začasne odredbe ni dovoljena.

V položaju prezadolženosti bi ravnanje dolžnika, ki bi razpolagal s stavbno pravico oziroma bi jo obremenil, predstavljalo kršitev 34. člena ZFPPIPP. Dolžniku se zato z začasno odredbo prepoveduje ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z določbami ZFPPIPP, torej protipravno. V takem primeru omejitev razpolagalnega upravičenja imetniku upravičenja ne more povzročati (pravno priznane) škode.

Upnica skuša v okviru utemeljevanja nevarnosti za dosego začasne odredbe uveljaviti določena dejanja dolžnice, ki so časovno oddaljena in tudi po presoji pritožbenega sodišča na morebitno nevarnost sedaj bodočega obremenjevanja in odtujevanja nimajo relevantnega vpliva.

Dolžnik trdi, da začasna odredba, izdana v (zaradi začetka postopka prisilne poravnave) prekinjenem predhodnem stečajnem postopku nad dolžnikom (St 001 z dne 18. 9. 2015, ki dolžniku med drugim prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine - hotela) v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom nima nobenega učinka. Dolžnik je želel doseči razveljavitev navedene začasne odredbe, vendar je, kot je v sklepu Cst 434/2018 zapisalo višje sodišče, „neutemeljeno stališče dolžnika, da začasna odredba v predhodnem stečajnem postopku na podlagi 240. člena ZFPPIPP preneha v primeru začetega postopka prisilne poravnave že (samo) zaradi zakonskih posledic začetka postopka prisilne poravnave“. V nasprotju s pritožnikom višje sodišče ocenjuje, da navedena zakonska rešitev ni protiustavna. Ni prepričljivo pritožnikovo poudarjanje, da vztrajanje pri začasni odredbi pomeni, da dolžnik ne more izvesti prisilne poravnave in da to predstavlja izvotlitev njegove pravice do finančnega prestrukturiranja. Začasna odredba, izdana v predhodnem stečajnem postopku, varuje stečajne upnike, dolžnik pa se tekom postopka prisilne poravnave lahko z upniki sporazume o načinu, kako kljub izdani začasni odredbi p

Po določilo druge alineje 3. točke drugega odstavka 52. člena ZFPPIPP je v primeru, če dolžnik v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, za odločitev o začetku postopka zaradi insolventnosti pristojno tisto sodišče, na območju katerega je premoženje dolžnika. Ob uvedbi tega postopka je dolžnik v Sloveniji imel tako premično kot nepremično premoženje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Torej je bilo Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Ne glede na to, da se je dolžnik po uvedbi postopka osebnega stečaja vsega svojega premoženja znebil, pa prvostopenjsko sodišče na podlagi določila 89. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ostaja pristojno za izvedbo predmetnega postopka. Po tem določilu so namreč za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči. V pravdnem postopku je to z vložitvijo tožbe, v stečajnem pa z uvedbo postopka osebnega stečaja. Po določilu prvega odstavka 101. člena ZFPPIPP daje sodnik, ki vodi postopek, upravitelju navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna. Če že upravitelj sam ni zaz

Iz zakonske določbe, da se začasna odredba izda v korist vseh upnikov do stečajnega dolžnika jasno izhaja, da po začetku stečajnega postopka začasna odredba preneha, oziroma da preneha tudi v primeru, če se stečajni postopek ne bo začel zaradi pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Neutemeljeno je stališče dolžnika, da začasna odredba izdana v predhodnem stečajnem postopku na podlagi 240. člena ZFPPIPP, preneha v primeru začetega postopka prisilne poravnave že zaradi zakonskih posledic začetka postopka prisilne poravnave, ter da zato prekinitev predhodnega stečajnega postopka po prvem odstavku 152. člena ZFPPIPP, ni ovira za razveljavitev ali spremembo začasne odredbe v postopku, v katerem sodišče ne odloča o prisilni poravnavi.

Začasno odredbo po 240. členu ZFPPIPP je mogoče izdati le v predhodnem stečajnem postopku. To potrjujeta tako namenska kot sistematična razlaga te določbe. 240. člen ZFPPIPP je umeščen med določbe, ki urejajo postopek do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka. Že iz same vsebine besedila tretjega odstavka 240. člena ZFPPIPP izhaja, da je začasna odredba po 240. členu ZFPPIPP dovoljena le v predhodnem postopku ter da je namen te začasne odredbe, da se v obdobju od vložitve predloga za začetek stečajnega postopka pa do odločitve o njem dolžniku onemogočijo takšna ravnanja, s katerimi bi lahko oškodoval vse svoje upnike, torej v zavarovanje denarnih terjatev vseh upnikov do dolžnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagana začasna odredba, s katero naj bi se dolžniku prepovedala odtujitev ali obremenitev spornih nepremičnin, ne meri na zavarovanje upničine denarne terjatve za plačilo zneska, doseženega s prodajo spornih nepremičnin, saj prodajo preprečuje. Predlagana začasna odredba zato ni primerna za zavarovanje upničine denarne terjatve po petem odstavku 299. člena ZFPPIPP. V kolikor je prodaja nepremičnine, ki je predmet izločitvene pravice, že opravljena,

Upnik je v odgovoru na ugovor zoper sklep o začasni odredbi navedel pravno relevantna dejstva glede obstoja oz. neobstoja upnikove terjatve, kot tudi glede obstoja subjektivne nevarnosti ter za svoje navedbe predložil tudi dokazila. Upnikovega odgovora na ugovor zoper začasno odredbo sodišče prve stopnje ni vročilo dolžniku, kljub temu pa je na navedbe v upnikovem odgovoru na ugovor in predložene dokaze oprlo svojo odločitev, s katero je dolžnikov ugovor zoper izdano začasno odredbo zavrnilo. Dolžniku je bila tako odvzeta možnost, da se izjavi o navedenih dejstvih in predlaganih dokazih.

Posamezna dejanja zavarovanja se začnejo opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju, razen če zakon za posamezna dejanja ne določa drugače (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Omenjena začasna odredba se vpiše v register. V konkretnem primeru to pomeni, da eventualno pravno sredstvo, vloženo proti sklepu o zavarovanju, ne zadrži izvršitve tega sklepa v smeri zaznambe oziroma vpisa vsebine sklepa o zavarovanju v sodnem registru.

Za začasno odredbo iz prvega odstavka 240. člena ZFPPIPP se uporabljata 270. in 271. člen ZIZ, kar pomeni, da v tem postopku ni mogoče (niti smiselno) uporabiti drugih določb ZIZ, ki bi kakorkoli drugače urejevale ali omejevale začasno odredbo proti stečajnemu dolžniku. Dolžnik niti ne izpodbija, da se je že večkrat statusno preoblikoval oziroma, da so bile izvedene večkratne pripojitve družb (kot navaja sam, k likvidnostno stabilnejšim družbam). Navedeno samo po sebi ne bi bilo sporno, če se s tem dolžnik ne bi poskušal izogniti odločanju o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Izogibanje stečajnemu postopku je sicer dolžnikova pravica, vendar ji sodišče ne more in ne sme dati pravnega varstva, če to hkrati pomeni zlorabo pravil ZFPPIPP in onemogočanje upnikov, ki želijo doseči poplačilo svoje terjatve. Prav številne statusne spremembe so tiste, ki onemogočajo uspešno uveljavitev upnikove terjatve, to pa je okoliščina, ki – kljub temu, da statusno preoblikovanje samo po sebi ne predstavlja nevarnosti v smislu drzugega odstavka 270. člena ZIZ – v konkretnem primeru opravičujejo izdajo začasne odredbe. Povedano drugače: dolžnikova pogosta statusna preoblikovan

Pravila, urejena v ZFPPIPP v zvezi z razpolaganjem dolžnika v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, omogočajo odpravo posledic morebitnega razpolaganja dolžnika s premoženjem, ki bi pomenilo zmanjšanje stečajne mase ali oškodovanje upnikov.

Pravico do ločenega poplačila iz nepremičnega premoženja stečajnega dolžnika, ki sta jo upniku prerekala pritožnika, je upnik utemeljeval na izdani začasni odredbi za zavarovanje denarnih terjatev vseh upnikov do dolžnika. Ker se za tako začasno odredbo uporabijo določbe 270. člena in 271. člena ZIZ, po izrecni določbi 2. odstavka 270. člena ZIZ pa se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja, na podlagi izdane začasne odredbe upnik banka X ni pridobil ločitvene pravice, čeprav je bila vsebina začasne odredbe zaznamovana v zemljiški knjigi.

Že iz samega pritožbenega stališča, da iz podatkov, ki so jih pritožniki navajali v utemeljitev nevarnosti uveljavitve terjatev (vseh) upnikov, ki kažejo bodisi na obseg dolžnikovega poslovanja s povezanimi osebami preko poslovno potrebnega bodisi na sklepanje poslov po cenah, ki ne ustrezajo običajnim cenam za storitve, kakršne dolžnik naroča pri povezanih družbah, izhaja zgolj ugibanje pritožnikov o razlogih za višje dolžnikove investicije od predvidenih v SNFP. Pri tem ne gre prezreti, da dolžnik posluje kot normalno delujoča družba z obveznostjo poplačila upnikov skladno s pogoji prisilne poravnave in da se poslovno okolje, v katerem dolžnik posluje, stalno spreminja, vsled česar je treba poslovanje družbe prilagajati razmeram na trgu. Zato po presoji pritožbenega sodišča zgolj povečan obseg investicij ob hkratnem manjšem pozitivnem denarnem toku od predvidenih v SNFP, še ne utemeljuje zaključka, da je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben, zaradi česar naj bi bilo ogroženo poplačilo njegovih upnikov (tudi upnikov iz sklenjene prisilne poravnave). Za tako sklepanje bi pritožniki morali postreči z več podatki, ne zgolj s podatki o planiranem (po SNFP) in dejansko realizirane

Obvestilo o morebitnem prenosu terjatve dolžniku ni bilo niti naznanjeno (s strani odstopnika) niti o tem ni bil obveščen (s strani prevzemnika), takega učinka pa vsekakor ne more imeti navedba v obrazložitvi sklepa v postopku, v katerem se ta vprašanja (odstop terjatve) ne rešujejo (to je v postopku sodnopravnega nadzora zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku).

Če je dolžnik na vseh nepremičninah vpisal zemljiški dolg v korist neznanih imetnikov, je potrebno dati prednost upnikovi pravici do učinkovitega sodnega varstva (pred razpolagalno pravico lastnika). Zemljiški dolg ni odvisen od obstoja terjatve, za katero je bil ustanovljen, in njegove prenosljivosti ni mogoče slediti, zaradi česar je predlagana začasna odredba edini način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, to pa je, da bi bila upnikova terjatev v stečajnem postopku vsaj delno poplačana.

V stečajnem postopku je mogoče predlog za izdajo začasne odredbe proti stečajnemu dolžniku vložiti v času od uvedbe stečajnega postopka dalje in najpozneje do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka.

Podelitev procesne legitimacije upniku je smiselna le ob izkazani možnosti, da bo upnik v sledečem stečajnem postopku prišel do (vsaj delnega) poplačila svoje terjatve. Temu služi že v predhodnem postopku zahtevana presoja verjetnosti upnikove terjatve do dolžnika tako v fazi presoje njegove procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, kot tudi v fazi dolžnikovega ugovora zoper navedeni upnikov predlog. Dolžnik se predlogu lahko upira tako z ugovorom, da ni insolventen, kot tudi z ugovorom, da upnikova terjatev ne obstaja. V zvezi s slednjim dolžnik lahko uveljavlja vse materialnopravne ugovore, ki jih tudi sicer lahko uveljavlja pri izterjavi upnikove terjatve v sodnem postopku, tudi ugovor zastaranja, ki po vsebini pomeni ugovor neizterljivosti upnikove terjatve. V zvezi s slednjim ugovorom pa dolžnik lahko uveljavlja vse materialnopravne ugovore, ki jih tudi sicer lahko uveljavlja pri izterjavi upnikove terjatve v sodnem postopku, tudi ugovor zastaranja, ki po vsebini pomeni ugovor neizterljivosti upnikove terjatve.

Prevzemna družba za obveznosti prevzete družbe sicer res odgovarja. Vendar pa pogosta statusna preoblikovanja družb nedvomno otežujejo uveljavitev terjatev upnikov do dolžnika, saj povzročajo zastoje v postopkih uveljavljanja terjatev.

Kot pravna posledica (učinek) začetka postopka zaradi insolventnosti nastane pravna ovira (negativna procesna predpostavka) za dovolitev izvršbe ali zavarovanja (izdajo sklepa, s katerim sodišče dovoli izvršbo ali zavarovanje). Če je po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku vložen predlog za izvršbo ali zavarovanje, ga sodišče zavrže, ker obstaja ovira (negativna procesna predpostavka) za dovolitev izvršbe.