221.j člen ZFPPIPP

Pravila o upniškem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave so prilagojena temu, da upniki ob vložitvi predloga in začetku postopka še nimajo zadosti informacij, potrebnih za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja, kar v primeru, ko kot upnik nastopa nekdo, ki je zakoniti zastopnik dolžnika, nedvomno ne velja. Dopustitev začetka postopka prisilne poravnave in s tem nudenja ugodnosti upniku, ki istočasno nastopa v svojstvu zakonitega zastopnika dolžnika, bi bilo v nasprotju s samim namenom navedenega instituta, kar že samo po sebi kaže na zlorabo procesnih pravic. Zato takšnemu postopanju sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je v pravno odločilnem obdobju po začetku postopka prisilne poravnave (obdobje pred tem s stališča ugovornega razloga ni pomembno) dolžnica za več kot 15 dni zamujala s plačilom plač ter davkov in prispevkov.

Dolžnica se sklicuje na svoja dogovor z Banko in Načrt finančnega prestrukturiranja družbe iz aprila 2025, v katerem je sicer navedla, da je za njeno uspešno finančno prestrukturiranje treba prestrukturirati tudi zavarovane terjatve navedene banke kot njene ločitvene upnice, a posebej poudarila, da njen dogovor z banko ne pomeni predloga prestrukturiranja zavarovanih terjatev skladno z določili 221.n člena ZFPPIPP. Ureditev iz tega člena se nanaša na situacijo, v kateri dolžnik brez vnaprejšnjega dogovora z njimi ponudi upnikom zavarovanih terjatev, da se te prestrukturirajo, kar se za nekatere od njih lahko dogodi prisilno (tako da jih drugi upniki zavarovanih terjatev preglasujejo). Zato je med drugim zapovedano oblikovanje posebnega upniškega odbora vseh ločitvenih upnikov (tretji odstavek 221.n člena). Enakega statusa pa ne potrebuje in ne uživa tisti upnik zavarovane terjatve, ki če bo prisilna poravnava na njegov položaj učinkovala (lahko pa o njej glasuje), se bo to dogodilo z njegovim soglasjem (na podlagi dogovora z dolžnikom). V tem primeru se, vsaj glede tega upnika, ne uporabi določb 221.n člena, vključno s pravili o oblikovanju upniškega odbora.

Tekom tega postopka je prišlo do spremembe v stališčih sodišča, ki je sprva pritožniku priznavalo procesno upravičenje nastopati v tem postopku kot stranka, ker je štelo, da ima kot delničar tudi položaj upnika iz naslova njegovih premoženjskih korporacijskih pravic do preostanka premoženja družbe. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-107/2021, Up-341/2021 pa jasno izhaja, da delničar ni upnik dolžnika in da mu imetništvo korporacijske pravice do dela premoženja dolžnika, ki ostane po plačilu vseh obveznosti dolžnika do njegovih upnikov, ne daje pravnega oziroma procesnega položaja upnika v postopku zaradi insolventnosti.

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi proc

Iz določbe prvega odstavka 221.j člena ZFPPIPP izhaja, da je osnova za izračun deleža finančnih terjatev upnikov, predlagateljev postopka, do dolžnika, vsota finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika. Iz navedene določbe pa izhaja tudi, da mora višina finančnih terjatev predlagateljev postopka do dolžnika presegati 20% finančnih obveznosti dolžnika na dan, ki je enak presečnemu dnevu zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika. Presečni dan za izračun osnove, to je skupnega zneska finančnih obveznosti dolžnika ter presečni dan za izračun deleža upnikov, predlagateljev postopka, mora biti torej isti, to je dan zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika.

V danem primeru dolžnik s predlagano prisilno poravnavo in s tem, da je insolventen sicer soglaša. Prav zato pa je v njegovem interesu, da se postopek prisilne poravnave, ki se vodi za izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema in med drugim zagotavlja, da se nadaljuje njegovo poslovanje (3. točka 136. člena ZFPPIPP), uspešno in čim hitreje izpelje. Glede na navedeno je dolžniku, ki se strinja s trditvijo predlagateljice postopka, da je insolventen, in s predlaganimi ukrepi finančnega prestrukturiranja, treba omogočiti sodelovanje v postopku odločanja o ugovoru delničarja dolžnika, ki trdi, da dolžnik ni insolventen. Za vlogo, ki je pravnomočno zavržena, se šteje, kot da ni bila nikoli vložena. Zmotno je stališče pritožnika, da tretji odstavek 176. člena ZFPPIPP omejuje pri navajanju novih dejstev in dokazov zgolj predlagatelja prisilne poravnave, medtem ko vlagatelj ugovora naj ne bi bil omejen, saj bi navedeno predstavljalo očitno kršitev predlagateljeve pravice do izjave. Pravnega interesa pritožniku za ugotavljanje ničnosti poroštvenih in subrogracijskih terjatev ne bi bilo treba izkazovati, v kolikor bi to predstavljalo predhodno vprašanje z

Ker poslovodstvo dolžnika ni izpolnilo svojih dodatnih obveznosti, ki jih ima v primeru upniške prisilne poravnave, je bila utemeljena zahteva upnika za prenos pooblastila za vodenje poslov dolžnika. Interesi lastnika dolžnika se morajo v primeru, ko postane družba insolventna, umakniti in so v ospredju interesi upnikov.

V primeru prisilne poravnave gre za predlagalni postopek. V fazi odločanja o začetku postopka tako (praviloma) še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki). Ker je nadzorna funkcija sodišča v teh postopkih omejena, pa je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo (tudi) upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da predlog temelji na nepravilnih in / ali neresničnih podatkih, pri čemer je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki to zatrjuje, v konkretnem primeru na pritožnici.

V primeru insolventnosti, in celo v primeru, ko se ta le zgolj domneva, ker poslovni subjekt ne plačuje svojih zapadlih dolgov, je poseg v lastniška in upravljalska upravičenja dolžnika ustavnopravno dopusten. Dejanske možnosti upnikov finančnih terjatev, da se aktivno vključijo v postopke finančnega prestrukturiranja pri dolžniku, bi bile neučinkovite brez hkratne dopustitve, da ti upniki iz utemeljenih razlogov pridobijo tudi možnost za vodenje poslov dolžnika v smislu 221.i člena ZFPPIPP. Sistemska omejitev poslovanja in nadzor dolžnika, vključno z možnostjo prenosa pooblastil za vodenje poslov, upnikom, ki izkažejo, da so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 % finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika (prvi odstavek 221.j člena ZFPPIPP), omogoča hitro in učinkovito ukrepanje, pri čemer je poslovanje dolžnika tako pod nadzorom upravitelja kot sodišča. Zato navedena ureditev tudi v primeru še ne ugotovljene dolžnikove insolventnosti ni pretirana oz. nesorazmerna.

Pri upniški prisilni poravnavi je dolžno sodišče imenovati upniški odbor, ko je vloženo poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, ki vključuje tudi seznam terjatev upnikov.

V skladu tretjim odstavkom 147. člena ZFPPIPP v zvezi s četrtim odstavkom 221.j člena ZFPPIPP roka za dopolnitev predloga za začetek postopka upniške prisilne poravnave ni dovoljeno podaljšati.

Po oceni sodišča druge stopnje procesna položaja, ko vloži predlog za prisilno poravnavo dolžnik oziroma upnik, ne dajeta podlage za sistematsko razlikovanje položajev dolžnika v zvezi z institutom izdaje soglasja k sklenitvi pogodbe v skladu z 2. točko tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Določbe postopka o dolžniški prisilni poravnavi je treba v postopku upniške prisilne poravnave uporabljati smiselno, kar pa ne pomeni, da je uporaba pravil iz 151. člena ZFPPIPP izključena. Za takšno razlago navedenih določb ZFPPIPP ni namreč nobenega razumnega razloga. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali lahko na podlagi listin, ki jih je dolžnik priložil k predlogu ter z drugimi pojasnili, navedenimi v pritožbi, upoštevajoč tudi izjave vseh treh zavarovanih finančnih upnikov, iz katerih izhaja, da ne nasprotujejo prizadevanjem poslovodstva dolžnika za izdajo sklepa sodišča o soglasju k poslu iz 2. točke tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, odločiti o izdaji soglasja za sklenitev navedene pogodbe.

Teleološka razlaga, kot jo zagovarja pritožnik in sicer, da določba 221.h člena ZFPPIPP ne velja za upniško prisilno poravnavo, bi pomenila odločanje sodišča v nasprotju z izrecno določbo zakona in tudi sodno prakso, ki jo citira sodišče prve stopnje. Finančno prestrukturiranje, ki se izvede v prisilni poravnavi, je celota ukrepov, ki se izvedejo, da bi dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Z novim predlogom za prisilno poravnavo, ki je vložen, preden je dolžnik izpolnil obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave (ozr. niso predložena potrdila, da je poravnal svoje obveznosti), bi med drugim lahko bilo poseženo v pravice upnikov terjatev, na katere vpliva prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Ponovno prisilno poravnavo, v kolikor obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave še niso izpolnjene (ali izkazane), tako lahko predlagajo upniki le pod pogoji iz 221. v člena ZFPPIPP in sicer ponovna prisilna poravnava je dovoljena le s soglasjem upnikov, ki so skupaj imetniki terjatev, za katere učinkuje prejšnja pravnomočna potrjena prisilna poravnava in katerih vsota dosega 50 % vsote vseh priznanih in verjetno izk

Namen ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave je vsakemu upniku zagotoviti enako varstvo pravic, kot bi jih imel v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V primeru obstoja razlogov iz 2., 3., 4. ali 5. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP). V tem okviru je z ugovornim postopkom zoper vodenje postopka prisilne poravnave v celoti varovana pravica vsakega upnika do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, tako da mu je zagotovljen enak položaj kot v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Vsak upnik insolventnega dolžnika nima pravice vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti naknadnega načrta finančnega prestrukturiranja in tudi ne more zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja.

Za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga se smiselno uporabljajo 153. do 155. člen ZFPPIPP. Sodišče o predlogu za začetek postopka odloča zunaj naroka, pri tem pa preizkuša (le) upravičenost predlagatelja, obstoj procesnih ovir iz 140. člena ZFPPIPP ter opravi (formalni) preizkus predloga s prilogami; tako kot v primeru, ko o začetku postopka odloča na dolžnikov predlog, tudi pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave na upniški predlog presoja, ali so izpolnjene vse predpostavke za začetek postopka (aktivna, pasivna legitimacija ter neobstoj procesnih ovir).

Prokurist je izgubil upravičenje za zastopanje že z izjavo zakonitega zastopnika o preklicu, v razmerju do dobrovernih tretjih pa je preklic začel učinkovati z vpisom tega pravnega dejstva v sodni register (prvi odstavek 78. člena OZ v zvezi s 36. členom ZGD-1), ne glede na to, kdaj je bil in ali je bil preklic prokure prokuristu vročen. Pogoj za veljavnost preklica prokure ni vročitev preklica prokuristu, kot to trdi pritožnik. Prokurist upravičenje za zastopanje družbe črpa iz podelitve prokure kot posebne oblike pooblastila, poslovno voljo pravne osebe pa oblikuje poslovodja kot zakoniti zastopnik dolžnika, in ne prokurist. Zato je v primeru, kadar si procesna dejanja prokurista in zakonitega zastopnika nasprotujejo, potrebno upoštevati procesna dejanja zakonitega zastopnika.

Z začetkom postopka prisilne poravnave je (že) prišlo do pravnih posledic, ki jih je tožnica s sprožitvijo tega spora želela preprečiti.

Registrsko sodišče mora zaradi vezanosti na pravnomočno začet postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa in zapovedane omejitve pristojnosti skupščine subjekta vpisa po 151.a členu ZFPPIPP, kot pogoj za presojo obstoja vseh procesnih predpostavk pred odločanjem o vsebinski presoji utemeljenosti predloga upoštevati ali je bilo pred odločitvijo o skupščinskem sklepu o odpoklicu članov in imenovanju novih članov upravnega odbora dano soglasje sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa. Predlagatelji ga kljub pravilnemu pozivu na podlagi prvega odstavka 30. člena ZSReg, registrskemu sodišču niso predložili. Nenazadnje ni brez pomena, da subjekt vpisa sam kot dolžnik uvedbi, začetku in vodenju postopka upniške prisilne poravnave, ni nikoli nasprotoval. Ni vložil niti ugovora zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave po takrat še neugotovljeno ustavno neskladnem desetem odstavku 221.j členu ZFPPIPP. Zato se sploh ni zastavil dvom o insolventnosti subjekta vpisa. Kot je pravilno obrazložilo že registrsko sodišče, pri odločanju o konkretnem predlogu, ni vezano na razloge iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 18/2020 z dne 5. 3. 2020,

Namen zakonodajalca zagotovo ni bil, da lahko predlagajo prisilno poravnavo le trije upniki (ali več), saj bi bil v tem primeru en upnik (ali dva) prikrajšan za to možnost, čeprav bi imel enak obseg terjatev kot trije ali več upnikov skupaj. Poleg gramatikalne razlage, ki jo je (edino) uporabil pritožnik, je treba upoštevati tudi logično, sistematično in teleološko razlago. Sodišče skozi svojo sodno prakso razlaga 221.j člen ZFPPIPP tako, da dopušča začetek postopka prisilne poravnave tudi na predlog enega upnika, kar je razvidno iz več odločb (npr. VSL Cst 36/2017, VSL Cst 155/2020 idr.). Do vložitve upniškega predloga je upravičen tisti upnik (eden ali več), ki izpolnjuje kriterij, da njegove (njihove) finančne terjatve do dolžnika presegajo 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika. Tako je bistven delež finančnih obveznosti, ne pa število upnikov.