40. člen ZFPPIPP
(obveznosti poslovodstva po potrditvi prisilne poravnave)
(1)Pravila, določena v tem členu, se uporabljajo, če je prisilna poravnava pravnomočno potrjena in dokler dolžnik ne plača terjatev vseh upnikov, za katere učinkuje prisilna poravnava, v deležu in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.
(2)Poslovodstvo mora zagotoviti, da se izvedejo vsi ukrepi finančnega prestrukturiranja, določeni v načrtu finančnega prestrukturiranja, na podlagi katerega so upniki odločali o sprejetju prisilne poravnave, v rokih, določenih za njihovo izvedbo v tem načrtu.
(3)Tudi po potrditvi prisilne poravnave poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani.
(4)Za dejanje, ki je prepovedano po tretjem odstavku tega člena, velja zlasti:
1.preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo, razen če je v načrtu finančnega prestrukturiranja določeno, da bo družba del poslovanja prenesla na drugo pravno osebo, ki ima položaj osebe, odvisne od družbe,
2.plačilo terjatev nekaterih upnikov v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, ali pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi.
(5)Poslovodstvo mora za vsako koledarsko trimesečje sestaviti poročilo o izvajanju ukrepov finančnega prestrukturiranja, ki mora za obdobje, na katero se nanaša, vsebovati:
1.opis ukrepov finančnega prestrukturiranja, ki so bili izvedeni, in njihovih učinkov za dolžnikovo kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost,
2.skupni znesek plačil terjatev upnikov, za katere učinkuje prisilna poravnava, in delež, v katerem so bile te terjatve plačane,
3.trimesečno bilanco stanja, izkaz poslovnega izida in izkaz denarnih tokov,
4.izjavo poslovodstva, da dolžnik ni opravil nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani.
(6)Ne glede na peti odstavek tega člena mora poslovodstvo prvo poročilo sestaviti za obdobje od konca obdobja zadnjega rednega poročila, ki ga je predložilo med postopkom prisilne poravnave po 168. členu tega zakona, do zadnjega dne koledarskega trimesečja, v katerem je postal pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave.
(7)Poslovodstvo mora poročilo iz petega odstavka tega člena predložiti sodišču, ki je odločalo o potrditvi prisilne poravnave, v 45 dneh po poteku obdobja, na katero se nanaša.
(8)Sodišče mora objaviti poročilo iz petega odstavka tega člena po 122. členu tega zakona v treh delovnih dneh po prejemu.
(9)Če dolžnik v roku iz sedmega odstavka tega člena sodišču ne predloži poročila, sestavljenega v skladu s petim odstavkom tega člena, velja, da je dolžnik insolventen.
(10)Dolžnik lahko domnevo iz devetega odstavka tega člena izpodbija samo, če hkrati z ugovorom proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka predloži poročilo, sestavljeno v skladu s petim odstavkom tega člena, za vsa trimesečja, za katera te obveznosti ni izpolnil.
(11)Če upnik predlaga začetek stečajnega postopka na podlagi domneve iz devetega odstavka tega člena in dolžnik ob vložitvi ugovora ne ravna v skladu z desetim odstavkom tega člena, sodišče dolžnikov ugovor zavrže kot nedovoljen.
- VSL Sodba in sklep I Cpg 405/2022Višje sodišče v Ljubljani · 2023
Ker nobena od pravdnih strank ni vložila tožbe za ugotovitev ničnosti te pogodbe, je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, po katerem mora sodišče v pravdnem postopku odločati v mejah postavljenih zahtevkov. V obravnavani zadevi ne gre za spor med delodajalcem in delavcem, temveč za spor med dvema gospodarskima družbama, ta zadeva pa ima glede na personalni kriterij naravo gospodarskega spora. Terjatev iz delovnega razmerja ni terjatev, ki bi bila tako povezana z osebnostjo upnika, ali bi bila njena narava takšna, da bi nasprotovala prenosu na drugega. S stališča tožene stranke je prav vseeno, komu je navedeno terjatev dolžna plačati, zato ni mogoče trditi, da bi šlo za izčrpavanje bodoče stečajne mase v korist le enega upnika. Izrek sodbe v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo; odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve sodišče izda takrat, ko je bila terjatev uveljavljena zaradi pobota, ne pa tudi takrat, ko je to eden glavnih zahtevkov tožeče stranke (takrat zahtevku ugodi ali ga zavrne). Odkup terjatve do neplačevitega dolžnika zagotovo ne prestavlja izvajanja ukrepov finančnega prestrukturiranja. Zato se tudi višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za nedopustno podlago take pogodbe, pri čemer je sklenitev take pogodbe tudi nezdružljiva z ukrepi finančnega prestrukturiranja, zato je taka pogodba nična (86. člen OZ in tretji odstavek 39. člena OZ). Sodišče v pravdnem postopku (ob utemeljenosti zahtevka) lahko le ugotovi obstoj te terjatve, o poplačilu pa se odloča v stečajnem postopku v okviru razdelitve stečajne mase in pravdno sodišče za kaj takega ni pristojno. Upravitelj je prijavljene terjatve tožeče stranke prerekal, ker prijava ni vsebovala opisa vseh dejstev in dokazov in ji tudi niso bili priloženi vsi dokazi o obstoju terjatve. Res 154. člen ZPP pri odločanju o stroških določa načelo uspeha pravdnih strank. Vendar pa gre pri določbi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP za specialno določilo, ki za primer, da gre za napotitev na pravdo v stečajnem postopku, določa posebno pravilo o povračilu stroškov.
- VSL Sodba in sklep I Cpg 472/2016Višje sodišče v Ljubljani · 2017
Tudi, če bi vtoževana terjatev dejansko nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave, določba 217. člena ZFPPIPP zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo v plačilo celotno vtoževano terjatev tožeče stranke. V kakšni višini jo bo dejansko prejela poplačano, pa bo seveda odvisno od unovčene stečajne mase.
- VSL sklep Cst 97/2016Višje sodišče v Ljubljani · 2016
Dolžnik je vse zahtevane listine po sklepu z dne 16. 12. 2015 sicer predložil, ni pa predložil izjave revizorja iz 2. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Iz tega dejstva sodišče ni moglo sklepati na obstoj neizpodbojne zakonske domneve iz petega odstavka 236. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen. Na to zakonsko domnevo sodišče lahko opre svojo odločitev le v primeru, če je zaradi dolžnikove nepopolne zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka dolžnika korektno pozvalo k predložitvi manjkajočih listin iz drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Če pa je nepopoln že sam sklep sodišča iz tretjega odstavka 236. člena ZFPPIPP, sodišče svoje napake ne sme preložiti v breme dolžnika. Prvostopenjsko sodišče je s presojanjem obstoja insolventnosti dolžnika na podlagi 40. člena ZFPPIPP prestopilo meje odločanja v obravnavani zadevi, ker je bilo v predmetnem postopku dolžno presojati le pogoje za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka na zahtevo dolžnika, saj že sam tak predlog predpostavlja insolventnost dolžnika, zakonska možnost odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka pa
Povezano: sklici 4Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
5 odločb navaja ta člen · zadnja 21. 2. 2023Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Ker nobena od pravdnih strank ni vložila tožbe za ugotovitev ničnosti te pogodbe, je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, po katerem mora sodišče v pravdnem postopku odločati v mejah postavljenih zahtevkov. V obravnavani zadevi ne gre za spor med delodajalcem in delavcem, temveč za spor med dvema gospodarskima družbama, ta zadeva pa ima glede na personalni kriterij naravo gospodarskega spora. Terjatev iz delovnega razmerja ni terjatev, ki bi bila tako povezana z osebnostjo upnika, ali bi bila njena narava takšna, da bi nasprotovala prenosu na drugega. S stališča tožene stranke je prav vseeno, komu je navedeno terjatev dolžna plačati, zato ni mogoče trditi, da bi šlo za izčrpavanje bodoče stečajne mase v korist le enega upnika. Izrek sodbe v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo; odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve sodišče izda takrat, ko je bila terjatev uveljavljena zaradi pobota, ne pa tudi takrat, ko je to eden glavnih zahtevkov tožeče stranke (takrat zahtevku ugodi ali ga zavrne). Odkup terjatve do neplačevitega dolžnika zagotovo ne prestavlja izvajanja ukrepov finančnega prestrukturiranja. Zato se tudi višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za nedopustno podlago take pogodbe, pri čemer je sklenitev take pogodbe tudi nezdružljiva z ukrepi finančnega prestrukturiranja, zato je taka pogodba nična (86. člen OZ in tretji odstavek 39. člena OZ). Sodišče v pravdnem postopku (ob utemeljenosti zahtevka) lahko le ugotovi obstoj te terjatve, o poplačilu pa se odloča v stečajnem postopku v okviru razdelitve stečajne mase in pravdno sodišče za kaj takega ni pristojno. Upravitelj je prijavljene terjatve tožeče stranke prerekal, ker prijava ni vsebovala opisa vseh dejstev in dokazov in ji tudi niso bili priloženi vsi dokazi o obstoju terjatve. Res 154. člen ZPP pri odločanju o stroških določa načelo uspeha pravdnih strank. Vendar pa gre pri določbi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP za specialno določilo, ki za primer, da gre za napotitev na pravdo v stečajnem postopku, določa posebno pravilo o povračilu stroškov.
- VSL Sodba in sklep I Cpg 472/2016Višje sodišče v Ljubljani · 9. 5. 2017
Tudi, če bi vtoževana terjatev dejansko nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave, določba 217. člena ZFPPIPP zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo v plačilo celotno vtoževano terjatev tožeče stranke. V kakšni višini jo bo dejansko prejela poplačano, pa bo seveda odvisno od unovčene stečajne mase.
- VSL sklep Cst 97/2016Višje sodišče v Ljubljani · 17. 2. 2016
Dolžnik je vse zahtevane listine po sklepu z dne 16. 12. 2015 sicer predložil, ni pa predložil izjave revizorja iz 2. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Iz tega dejstva sodišče ni moglo sklepati na obstoj neizpodbojne zakonske domneve iz petega odstavka 236. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen. Na to zakonsko domnevo sodišče lahko opre svojo odločitev le v primeru, če je zaradi dolžnikove nepopolne zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka dolžnika korektno pozvalo k predložitvi manjkajočih listin iz drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Če pa je nepopoln že sam sklep sodišča iz tretjega odstavka 236. člena ZFPPIPP, sodišče svoje napake ne sme preložiti v breme dolžnika. Prvostopenjsko sodišče je s presojanjem obstoja insolventnosti dolžnika na podlagi 40. člena ZFPPIPP prestopilo meje odločanja v obravnavani zadevi, ker je bilo v predmetnem postopku dolžno presojati le pogoje za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka na zahtevo dolžnika, saj že sam tak predlog predpostavlja insolventnost dolžnika, zakonska možnost odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka pa
- VSL sklep II Ip 3144/2015Višje sodišče v Ljubljani · 16. 9. 2015
Določbe ZIZ o predhodni odredbi je treba razlagati povezano z določbami ZFPPIPP o prisilni poravnavi. Namen postopka prisilne poravnave je dati dolžniku čas, da zagotovi nadaljevanje poslovanja in odpravi stanje insolventnosti in temu je namenjena tudi določitev (novih) rokov za plačilo terjatev v sklepu o potrditvi prisilne poravnave. Če bi se upnikom terjatev, na katere učinkuje potrjena prisilna poravnava, omogočilo doseči zavarovanje terjatev, za katerih plačilo po pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave rok še ni potekel, s prehodnimi odredbami, s katerimi bi se poseglo v premoženje dolžnika, katerega insolventnost se je reševala s postopkom prisilne poravnave, bi bil namen tega postopka izničen. V tem smislu je treba razlagati določbo, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem postopku (ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ) pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, tako da se prepoved razteza tudi na zavarovanje s predhodno odredbo, kot jo je predlagal upnik v konkretnem primeru. Zgolj jezikovna razlaga določbe zato ne pride v poštev.
- VSL sodba I Cpg 273/2014Višje sodišče v Ljubljani · 16. 9. 2014
„Preusmeritev poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo pravno oziroma fizično osebo“ je abstrakten pojem, ki ga mora s konkretno vsebino napolniti šele sodišče. Gre lahko za množico raznovrstnih pravnih poslov ali pravnih dejanj, ki posamično ali pa šele vsa skupaj, gledano kot celota, izpolnijo dejanski stan, ki pomeni „preusmeritev poslovanja in finančnih tokov“. Odškodninski zahtevek zaradi preusmeritve poslovanja bo po vsebini največkrat res zahtevek zaradi škodljivih pogodb, saj se preusmeritev praviloma izpelje s pravnimi poslom, zakon pa že sam postavlja domnevo, da je takšen pravni posel škodljiv oz. da je v njegovi posledici nastala škoda. ZFPPod je že sam postavil domnevo, da so upniki zaradi preusmerjanja finančnih tokov in poslovanja na druge pravne osebe v času po potrditvi prisilne poravnave do poteka roka za izpolnitev obveznosti iz potrjene prisilne poravnave, neenakopravno obravnavani in je zato takšna ravnanja tudi prepovedal. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, kateri upniki so bili neenakopravno obravnavani. V primeru zakonske domneve nosi trditveno in dokazno breme stranka, ki domnevo izpodbija in ne stranka,