237.a člen ZFPPIPP

Iz povzetih določb ZFPPIPP, upoštevajoč tudi časovno komponento postopka, izhaja, da je presoja sodišča omejena zgolj na formalen preizkus dolžnikove zahteve za odložitev odločanja, t. j. pravočasnosti in popolnosti zahteve. Utemeljene so pritožbene navedbe, da dolžnik zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni priložil izjave, iz katere bi izhajalo, da dolžnik ne zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače in s plačilom pripadajočih davkov in prispevkov, niti da bo dolžnik v dvomesečnem obdobju od vložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka sposoben pravočasno plačevati plače delavcem do višine minimalne plače ter pripadajoče davke in prispevke iz 1. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP, niti ni priložil poročila pooblaščenega revizorja o pregledu izjave iz prejšnje točke, v katerem je revizor dal mnenje brez pridržkov iz 2. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Vendar iz odgovora na pritožbo izhaja, da dolžnik nima zaposlenih nobenih delavcev, slednje pa je razvidno tudi iz prilog, ki jih je upnik sam priložil predlogu za začetek stečajnega postopka (prim. bonitete – 0 zaposleni

Glede na določbe ZFPPIPP sodišče tudi ne more zgolj na podlagi trditev dolžnika o poplačilu upnikov (če upniki tem trditvam nasprotujejo in predloga ne umaknejo, kot je bilo v predmetni zadevi) ustaviti postopka odločanja o predlogu za začetek stečaja, temveč bi v vsakem primeru moralo ugotavljati sporno dejstvo, ali predlagatelji še imajo terjatev, oziroma ali je tožeča stranka bila insolventna. Dokler postopek traja, se mu lahko (in glede na načelo koncentracije se mu morajo) pridružijo novi upniki. Takojšnje odločanje o spornih dejstvih pa je preprečila tožeča stranka sama z vložitvijo predloga za začetek prisilne poravnave. Zaradi tega predloga in zaradi poteka postopka prisilne prisilne poravnave o predlogu za odlog začetka postopka stečaja in o predlogih za ustavitev postopka ni bilo in niti ni moglo biti nikoli več odločeno. V predlogu za začetek postopka prisilne poravnave je tožeča stranka namreč sama pritrdila, da je insolventna. Povedano pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med kršitvami, ki jih v zvezi s predhodnim postopkom odločanja o začetku stečaja tožeča stranka očita sodišču, in med zatrjevano škodo.

Zakonskega besedila torej sodniki ne morejo prezreti, ni pa tudi podlage, da bi ga lahko tolmačili tako, da za obravnavano zadevo ne velja, s čimer bi se torej prosto odločali o tem, ali bodo povsem jasno zakonsko določilo sploh upoštevali. Če bi se naj besedilo drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP uporabljalo le v glavnem postopku zaradi insolventnosti, bi bilo tako tudi določeno. Eno temeljnih načel postopkov zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP. V stečajnem postopku je njegov pomen v kar najhitrejši zagotovitvi poplačila upnikov. Taka ureditev je namenjena zagotovitvi upnikove ustavne pravice do zasebne lastnine, katere del je tudi pravica do plačila terjatev. Višje sodišče prepoved vrnitve v prejšnje stanje ocenjuje kot primeren ukrep za uresničitev upnikovih ustavnih pravic, pri čemer je imel dolžnik vso možnost sodelovanja v postopku, za katerega je vedel in ga je tudi v enem delu (glede odložitve odločanja o upnikovem predlogu) celo sam začel.

Pritožnik v pritožbi navaja, da upravitelj v obdobju teh dveh mesecev ni imel poslovnih dogodkov, da ni imel sklenjenih najemnih in podobnih poslovnih razmerij, ki bi jih bilo treba nadzirati, ter da v tem času tudi ni imel zaposlenih. Zato meni, da je sklep o nagradi nepravilen. Vendar s tako pritožbo ne more uspeti. Višina nadomestila upravitelju za opravljanje nadzora po 171. členu ZFPPIPP se na podlagi določbe 12. člena Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilni likvidaciji ter o stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen, odmerja glede na višino zneska sredstev v bilanci stanja. Da bi sodišče zmotno ugotovilo to izključno pomembno pravno dejstvo, pa pritožnik ne zatrjuje.

Četrti odstavek 34. člena ZFPPIPP zgolj primeroma našteva ravnanja dolžnika, ki lahko pomenijo neenako obravnavo upnikov, in ne gre za taksativno navedene primere. Neenako obravnavanje upnikov lahko pomeni tudi ravnanje, kakršnega zatrjuje upnik, to pa je, da je dolžnik ob bistveno enakih okoliščinah terjatve določenih upnikov priznal ter jih vključil v svoj program prestrukturiranja, medtem ko upnikove terjatve ni upošteval.

Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Zato nad istim dolžnikom ne moreta teči oba postopka hkrati. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o prekinitvi postopka. Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da se razreši upravitelja pred odločitvijo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, saj je treba zaradi izostanka kavtel, ki sicer v postopku redne prisilne poravnave varujejo položaj upnika, zaradi uravnoteženosti položaja obeh strank zagotoviti nadzor nad dolžnikovim poslovanjem.

Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Ker glavni stečajni postopek in glavni postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave ne moreta teči hkrati, obstaja pravna praznina glede ureditve razmerja med tema dvema postopkoma. Pri zapolnitvi pravne praznine se zato sodišče po ustaljeni sodni praksi opira na pravila ZFPPIPP, ki urejajo razmerje med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom. Zato lahko, ob upoštevanju predpostavk iz 235 do 238. člena ZFPPIPP, dolžnik opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tudi tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Če bo poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, bo lahko upnik ob odločanju o predlogu za začetek stečaja z navedbo domnevo izpodbijal in dokazoval, da dolžnik z ukrepi prestrukturiranja, ki so bili predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.

Povračilo stroškov stečajnega postopka v predhodnem postopku v matičnem ZFPPIPP ni urejeno drugače; zato se smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Ker v primeru zavrženja ali zavrnitve upnikovega predloga predlagatelj v postopku ni uspel, so, kot je to pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu, relevantne tiste določbe ZPP o stroških postopka, ki upoštevajo pravilo uspeha (154. člen ZPP). Tveganju plačila stroškov postopka bi se lahko upniki, katerih terjatve so bile zunaj insolvenčnega postopka poplačane, izognili le tako, da bi ob smiselni uporabi izjeme iz prvega odstavka 158. člena ZPP v predhodnem stečajnem postopku takoj, ko jim je dolžnica oziroma z njo povezana kapitalska družba plačala terjatve, umaknili predlog za začetek stečajnega postopka (158. člen ZPP).

Iz drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP jasno izhaja, katera pravila o prisilni poravnavi se smiselno uporabljajo za postopek poenostavljene prisilne poravnave, med njimi pa ni 152. člena ZFPPIPP. Zato to določilo sodišču prve stopnje ne more ničesar narekovati in tako ne more priti do avtomatične prekinitve postopka. Sodišče prve stopnje mora, tudi ob oceni, da je sama odložitev odločanja o upnikovem predlogu postala brezpredmetna zaradi izvedenih ukrepov – na primer zaradi že vloženega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, vedno postaviti tudi upravitelja v smislu 237.a člena ZFPPIPP. Le postavitev upravitelja upniku, ki je predlagal začetek stečajnega postopka, zagotavlja vsaj minimum varstva njegovih pravic in interesov. Ker je bila zahteva za odložitev odločanja vložena že 2. 9. 2016, že časa do 23. 9. 2016, ko naj bi po trditvah sodišča prve stopnje potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, ni mogoče opredeliti kot kratkega, kaj šele roka do 23. 10. 2016, ko bo dejansko potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Instituta poenostavljene prisilne poravnave

Revizorjevo mnenje brez pridržkov je bistven pogoj za ugoditev zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

Predmetni stečajni postopek se je začel na predlog pritožnikov. Posledica tega stečajnega postopka je bil insolvenčni postopek St 2507/2013, ki se je začel na dolžnikov predlog. Ker se je po umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave postopek prisilne poravnave ustavil, se je predhodni postopek odločanja o predlaganem začetku stečajnega postopka nadaljeval, upravitelj pa je imel pristojnosti po določbah 237.a in 238. člena ZFPPIPP. Kasneje se je v stečajnem postopku izkazalo, da predlagatelji stečajnega postopka niso imeli aktivne legitimacije za začetek stečajnega postopka, zato je bil njihov predlog zavržen. Če je temu tako, gre v tem delu za stroške, ki so bili povzročeni s strani upnikov (predlagateljev) in jih morajo le-ti tudi plačati.

Določila o prekinitvi postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče niti smiselno uporabiti za postopek poenostavljene prisilne poravnave. V postopku poenostavljene prisilne poravnave so interesi upnikov varovani v bistveno zmanjšani meri glede na postopek redne prisilne poravnave. Zaradi sorazmernosti posega v interese upnikov je zato primerna le smiselna uporaba pravil ZFPPIPP o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vedno pa je treba postaviti tudi upravitelja, ki nadzoruje dolžnika v času poenostavljene prisilne poravnave, ko je prekinjen predhodni stečajni postopek. Sodišče prve stopnje bi moralo izpeljati postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka v skladu z 235. členom ZFPPIPP: upnikov predlog za začetek stečajnega postopka bi moralo vročiti dolžniku v izjavo, ta pa bi lahko nanj odgovoril tako, da bi zahteval odložitev odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka. Šele če bi sodišče prve stopnje takšni dolžnikovi zahtevi ugodilo, bi lahko izdalo sklep o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka in ob smiselni uporabi 237.a člena ZFPPIPP imenovalo upravitelj

Zlorabo postopka je potrebno presojati v vsakem primeru posebej glede na okoliščine primera. V postopku poenostavljene prisilne poravnave ni bilo podlage za imenovanje upravitelja. Le-ta mora biti postavljen v predhodnem stečajnem postopku.

Položaj po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej položaj trajnejše nelikvidnosti, nastopi takrat, ko podjetje v daljšem obdobju ni sposobno poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Da kratkoročna plačilna sposobnost doseže kriterij iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, mora trajati daljše obdobje. Dolžnik mora zato, da bi se izognil insolvenčnemu postopku, tako po določilih 238. člena ZFPPIPP, kot tudi po določilih tretjega odstavka 149. člena ZFPPIPP dokazati, da ni več insolventen. Insolventnost je mogoče odpraviti ne le z dokapitalizacijo oziroma prilivi svežega denarja, temveč tudi na druge načine, na primer z reprogramiranjem in odpustom dolgov, prodajo premoženja in podobno. ZFPPIPP v prvem odstavku 14. člena ne določa, koliko časa mora trajati „daljše obdobje“, oziroma trenutka, ko dolžnik postane insolventen. Kriterij za presojo kratkoročne plačilne nesposobnosti, ki zato, ker traja „dalj časa“ preraste v trajnejšo nelikvidnost, pa po oceni pritožbenega sodišča ne sme biti strožji od kriterija določenega v domnevi iz prve alineje drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Če dolžnik v roku treh dni ne vloži ugovora zoper predlog upravitelja za preklic odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da razlog za preklic obstaja. V takšnem primeru mora sodišče naslednji dan po poteku tega roka preklicati odložitev in začeti stečajni postopek, ne glede na to, ali je dolžnik morda že vložil predlog za prisilno poravnavo v skladu s 1. točko prvega odstavka 238. člena ZFPPIPP.

ZFPPIPP zahteva, da dolžnik omogoči nadzor upravitelju, pri čemer praviloma informacije daje in vpogled v listine omogoči zakoniti zastopnik, nobene ovire pa ni, da ne bi tega storila druga oseba, ki jo zakoniti zastopnik dolžnika pooblasti za to.

Dolžnik lahko opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave

Ker je namen poenostavljene prisilne poravnave enak namenu redne prisilne poravnave in ker ZFPPIPP dolžniku omogoča, da tudi po uvedbi stečajnega postopka pristopi k pripravi ukrepov finančnega prestrukturiranja (in se posluži instituta odložitve odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka), je tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave v določenih primerih določba prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP smiselno uporabljiva.

Sodišče prekine postopek odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka, le če dolžnik v predhodnem postopku odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka poda zahtevo za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Sklep sodišča o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave ne predstavlja ovire za odločitev o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

Dolžnik je v obravnavanem primeru že pred vložitvijo zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave (kateremu je sodišče tudi ugodilo). Dolžnik je torej že ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečaja tudi opravičil odložitev odločanja v smislu prvega odstavka 238. člena ZFPPIPP. Ob smiselni uporabi določil tretjega odstavka 238. člena ZFPPIPP v zvezi z določilom prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP je odločitev o prekinitvi postopka odločanja v predhodnem stečajnem postopku materialnopravno pravilna.