147. člen ZFPPIPP

V skladu tretjim odstavkom 147. člena ZFPPIPP v zvezi s četrtim odstavkom 221.j člena ZFPPIPP roka za dopolnitev predloga za začetek postopka upniške prisilne poravnave ni dovoljeno podaljšati.

Teleološka razlaga, kot jo zagovarja pritožnik in sicer, da določba 221.h člena ZFPPIPP ne velja za upniško prisilno poravnavo, bi pomenila odločanje sodišča v nasprotju z izrecno določbo zakona in tudi sodno prakso, ki jo citira sodišče prve stopnje. Finančno prestrukturiranje, ki se izvede v prisilni poravnavi, je celota ukrepov, ki se izvedejo, da bi dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Z novim predlogom za prisilno poravnavo, ki je vložen, preden je dolžnik izpolnil obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave (ozr. niso predložena potrdila, da je poravnal svoje obveznosti), bi med drugim lahko bilo poseženo v pravice upnikov terjatev, na katere vpliva prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Ponovno prisilno poravnavo, v kolikor obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave še niso izpolnjene (ali izkazane), tako lahko predlagajo upniki le pod pogoji iz 221. v člena ZFPPIPP in sicer ponovna prisilna poravnava je dovoljena le s soglasjem upnikov, ki so skupaj imetniki terjatev, za katere učinkuje prejšnja pravnomočna potrjena prisilna poravnava in katerih vsota dosega 50 % vsote vseh priznanih in verjetno izk

Neuspešen poskus osebne vročitve vzpostavi časovno podaljšano vročanje, ki se zaključi po poteku roka za dvig, ki bi ga moral opraviti naslovnik, torej najkasneje ob koncu 15. dne. Takrat nastopi fikcija, da je bila vročitev opravljena. Že po poteku roka pa sledi dejanje vročevalca (pusti pisanje v dolžnikovem predalčniku). Določba četrtega odstavka 142. člena ZPP ločuje čas nastopa fikcije vročanja pisanja od tega, da se naslovniku omogoči dejanska seznanitev z vsebino sodnega pisanja na način, da ga vročevalec pusti v njegovem predalčniku. Ker nastopa fikcije ni mogoče enačiti z dnem dejanskega prejema pisanja, dejstvo, da je bil pritožniku sklep o dopolnitvi predloga puščen v predalčniku 26. 5. 2018, ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa glede ugotovitve, da je vročitev sklepa pritožniku nastopila en dan prej. Pritožnik se na obvestilo pošte o pošiljki ni odzval, je pa bil z njim seznanjen z vložitvijo v predalčnik. Prepozno vložene dopolnitve predloga tako ni mogoče pripisati ravnanju sodišča, ampak pritožnikovi napačni razlagi zakonske določbe, ki bi se ji lahko izognil, če bi na pošti dvignil pisanje. Pritožnik je bil tisti, ki se je s svojim predlogom za začetek po

Rok za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave je zakonski rok, ki ga ni dopustno podaljšati.

Morebitna napaka pri razvrščanju upnikov v seznamu terjatev po namenu stvari praviloma ne more biti tako pomembna, da bi se nad dolžnikom iz tega razloga začel stečajni postopek na podlagi četrtega odstavka 147. člena ZFPPIPP. Če je, potem mora sodišče prve stopnje dolžnika o tem in o posledicah takega seznama s sklepom materialno procesnega vodstva iz prvega odstavka 147. člena ZFPPIPP konkretno poučiti. V primeru, da dolžnik temu ne sledi, pa mora sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navesti razloge, zakaj taka pomanjkljivost terja zavrženje predloga za začetek postopka prisilne poravnave in začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Smiselno enako velja glede označitve ovir za imenovanju članov upniškega odbora. Določbo 3. točke prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP, da je treba oblikovati seznam navadnih terjatev, razvrščen po velikosti terjatev, pri upnikih, pri katerih je ovira za imenovanje v upniški odbor, pa opisati okoliščine ovire iz 1. do 5. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, je torej potrebno razlagati ustrezno njenemu namenu.

V konkretnem primeru je ključnega pomena, da je stečajni dolžnik izpolnil toženi stranki obveznosti po treh računih, zato predmet izpodbijanja ne more biti sama opustitev zavrnitve teh računov oziroma njihovo priznanje.

Predlog, ki je bil zavržen zaradi nepopolnosti, tako dejansko ni opravičil zahteve za odložitev odločanja. Res je navedeni dvomesečni rok kratek. Vendar pa je treba o upnikovem predlogu čim hitreje odločiti, dolžnik mora vložiti vse svoje sile, da odpravi insolventnost v tem roku ali to poskuša storiti s prisilno poravnavo, pri čemer je začetek teka roka vezan na potek roka za vložitev te zahteve, ne pa na dan odločanja sodišča o zahtevi za odložitev odločanja. Iz zakonske ureditve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vključno z določili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu, v povezavi s 152. členom ZFPPIPP, izhaja, da lahko sodišče upošteva le prvi predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Z vidika navedene ureditve, pa tudi relativno kratkih zakonskih rokov za opravičitev odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, višje sodišče ravnanje dolžnika, ki je, ko je ugotovil, da mu rok za dopolnitev predloga ne bo podaljšan, vložil nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave, seveda že izven roka iz 237. člena ZFPPIPP, oce

ZFPPIPP v redni prisilni poravnavi ne daje privilegiranega statusa davčnim obveznostim, za razliko od poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 221.b člena ZFPPIPP). Del dikcije dolžnika v NFP, ki se nanaša na davke, se tako nanaša le na postopek "poenostavljene" prisilne poravnave, ki je tekel pred začetkom postopka redne prisilne poravnave (po določbi petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP namreč poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje na terjatve za plačilo davkov, kot jih določa zakon, ki ureja davčni postopek). Ni mogoče pritrditi pritožnici, da iz NFP izrecno izhaja dolžnikov predlog, da (redna) prisilna poravnava za davke ne učinkuje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo prisilno poravnavo v delu, ki ni bil predmet dolžnikovega predloga.

Dolžnost predlagatelja postopka prisilne poravnave je bila (če je imel resen namen izpeljati prisilno poravnavo), da vloži popoln predlog, torej z vsemi zakonsko predpisanimi prilogami, tako da bi ga bilo mogoče obravnavati, česar pa brez dvoma ni storil. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je bil vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave brez vsakršnih prilog, že hkrati s predlogom pa je predlagatelj predlagal dodelitev roka, v katerem bo predložil potrebne priloge.

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil uveden še pred upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka. Predlog za začetek stečajnega postopka pa ni ovira za začetek postopka prisilne poravnave. Tako oviro predstavlja šele začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 140. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP in 221.c členom ZFPPIPP). Glede razmerja med navedenima insolvenčnima postopkoma je treba tudi upoštevati, da velja, če se ne dokaže drugače, da je prenehal položaj insolventnosti dolžnika, če je nad dolžnikom tekel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil pravnomočno končan s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP).

Rok iz drugega odstavka 221.d člena oziroma prvega odstavka 147. člena ZFPPIPP je zakonski in ni podaljšljiv.

Zakonska določba iz četrtega odstavka 147. člena ZFPPIPP, ki sodišču nalaga izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, temelji na neizpodbojni domnevi, da predlog za začetek postopka prisilne poravnave vsebuje tudi podrejeni zahtevek, naj sodišče začne stečajni postopek, če bo predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo ali zavrnilo. To pa pomeni, da sta bila zoper dolžnika vložena dva predloga za začetek stečajnega postopka (en s strani Banke X in drugi (podredno) s strani dolžnika). Ker je sodišče o začetku stečajnega postopka sklepalo na podlagi (podrejenega) predloga samega dolžnika, je izhajalo iz domneve insolventnosti dolžnika, ki se ob dolžnikovem predlogu predpostavlja. Družbenik dolžnika pa lahko to domnevo izpodbije samo na ta način, da v pritožbi poda ustrezno trditveno podlago in predloži dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen.

Popolnost poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika je pomembna, ker omogoča upnikom, da ob upoštevanju tako razgrnjenega premoženjskega stanja in ob upoštevanju predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja sploh lahko kvalificirano odločajo o predlagani prisilni poravnavi. Kolikšna je vrednost nepremičnine (ki kot rečeno niti ni natančno označena), ni navedeno niti ni navedeno, kako je dolžnik do take ocene sploh prišel. Poleg tega višje sodišče ugotavlja, da dolžnik tudi ni priložil pravilne izjave, da poročilo iz 1. točke drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj. Izjava mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa in mora zajeti dolžnikovo poročilo. Iz vložene izjave pa izhaja, da je izjava dana za poročilo o finančnem položaju in poslovanju za drugega.

Sodišče roka za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave ne sme podaljšati.

Dolžnik predlagatelj stečajnega postopka ni dolžan založiti začetnega predujma iz 5. odstavka 141. člena ZFPPIPP, saj se začetni predujem za stečajni postopek plačuje le v primeru, ko je predlagatelj osebno odgovorni družbenik ali pa upnik, kadar je upnik lahko predlagatelj prisilne poravnave. Ker ob upoštevanju 141., 147. in 233. člena ZFPPIPP dolžnik začetnega predujma za stečajni postopek tako ali tako ni dolžan založiti, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je treba predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavreči, ker niso bile predložene listine iz 2. odstavka 141. člena ZFPPIPP, in zato na podlagi 4. odstavka 147. člena ZFPPIPP začeti stečajni postopek.

Vsi trije izpodbijani sklepi se nanašajo na postopke, ki so vezani na odpravo posledic insolventnosti istega dolžnika. Ker so navedeni postopki v medsebojni povezavi in soodvisnosti, je pritožbeno sodišče z enim sklepom odločalo o utemeljenosti vseh treh vloženih pritožb zoper izpodbijane sklepe. Zakon dolžniku omogoča več načinov, preko katerih se v primeru nastopa insolventnosti lahko izogne skrajnemu učinku stečajnega postopka, to je prenehanju samega dolžnika s sorazmernim poplačilom upnikov. Med drugim sta temu namenjeni tudi obe obliki prisilne poravnave, to je redna prisilna poravnava ter poenostavljena prisilna poravnava. Uveljavljanje teh procesnih možnosti, ki pomenijo zastoj v predhodnem postopku za začetek stečajnega postopka na zahtevo upnice, pa ne more služiti zgolj namenu zavlačevanja in onemogočanja odločanja o predlogu upnice. V kolikor je iz načina uveljavljanja teh procesnih možnosti razvidno, da gre za zlorabo procesnih pravic, sodišče ne sme nuditi pravnega varstva takšnemu ravnanju dolžnika.

Upnik s pritožbo ne more izpodbijati sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave z razlogi, ki po svoji vsebini pomenijo razloge za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave. Namen zahteve po obličnosti izjave, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju resnično in pošteno prikazuje dolžnikov finančni položaj in poslovanje, je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju. Roka za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni dovoljeno podaljšati.

Po presoji Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno tožbeno izhodišče, da pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja s poročilom po 146. in 181. členu ZFPPIPP „le pomaga predstaviti finančni vidik obstoječega stanja“. Vloga pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja je namreč ključna pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave. Prav on s pritrdilnim mnenjem po četrtem odstavku 146. člena ZFPPIPP v končni posledici presodi, da materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstajajo. Čeprav drži, da odločitev o sprejetju prisilne poravnave sprejmejo upniki, pa le-ti navadno nimajo vseh potrebnih poslovno finančnih znanj in se posledično zanesejo na poročilo neodvisnega strokovnjaka, konkretno pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru insolventnosti podjetja v ospredje stopijo interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Poleg tega je s 137. členom ZFPPIPP še posebej (podrobneje) urejeno načelo razkritja finančnega položaja in poslovanja dolžnika, po katerem mora dolžnik upnikom razkriti vse informacije, potrebne za njihovo odločitev o sprejetju prisilne poravnave. <

Pravila revidiranja za opravo posameznih opravil revidiranja računovodskih izkazov in opravil pregleda seznamov določajo različen postopek in različna poročila oziroma mnenja revizorja. Poročilo in v njem podano mnenje, kot ga za pregled drugih zadev, kamor spadajo tudi posli dajanja zagotovil, predvideva standard 2400, pomeni le, da je revizorjevo mnenje podano.

V pravdnem postopku je procesna predpostavka za začetek določenih postopkov plačilo takse (za vloge, določene v 105.a čl. ZPP); v takšnih primerih mora sodišče, ne glede na to, ali predlagajočo stranko zastopa odvetnik ali ne, pred zavrženjem vloge pozvati stranko k plačilu takse in jo opozoriti na posledice, če ta ne bo plačana. Smiselna uporaba določb ZPP iz 121. čl. ZFPPIPP bi zato omogočala zaključek, da je situacijo, ko predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka ni plačan (oziroma ni priloženo dokazilo o njegovem plačilu), treba obravnavati enako kot situacijo, ko ni predloženo dokazilo o plačilu takse za določene vloge v pravdnem postopku.