139. člen ZFPPIPP

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi proc

Ovira za vodenje postopka prisilne poravnave je podana, če je predlog za prisilno poravnavo vložen, preden dolžnik izpolni vse obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave, tudi v kolikor ponovno prisilno poravnavo predlagajo upniki zavarovanih terjatev, na katere prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava ni vplivala.

Ker po četrtem odstavku 234. člena ZFPPIPP domnevo insolventnosti dolžnika v taki situaciji lahko izpodbija družbenik dolžnika šele s pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, se izkaže, da do kontradiktornosti postopka pride šele v pritožbenem postopku. Glede na vsebino in dokazno ponudbo pritožbe družbenice, njene pritožbe pritožbeno sodišče ne more zavrniti zaradi morebiti ne dovolj konkretiziranih trditev in dokazov o tem, da dolžnik ni insolventen. Njene pritožbene navedbe so specificirane do te mere, da bi, če bi se izkazale za resnične, lahko privedle do drugačne odločitve o predlogu dolžnika za začetek stečajnega postopka. Glede na predlagateljev odgovor na pritožbo in predložene listine pa se pokaže, da ugotavljanje (in)solventnosti dolžnika terja obsežen dokazni postopek z vpogledom v obsežno listinsko dokumentacijo in eventualno postavitvijo izvedenca finančne stroke. Vprašanja, ki so se pojavila šele v pritožbenem postopku, niti v dejanskem, niti v pravnem pogledu še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi se o njih prvič izreklo šele pritožbeno sodišče. S tem bi bila strankam postopka odvzeta pravica do poštenega dvostopenjskega postop

Dolžnik predlagatelj stečajnega postopka ni dolžan založiti začetnega predujma iz 5. odstavka 141. člena ZFPPIPP, saj se začetni predujem za stečajni postopek plačuje le v primeru, ko je predlagatelj osebno odgovorni družbenik ali pa upnik, kadar je upnik lahko predlagatelj prisilne poravnave. Ker ob upoštevanju 141., 147. in 233. člena ZFPPIPP dolžnik začetnega predujma za stečajni postopek tako ali tako ni dolžan založiti, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je treba predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavreči, ker niso bile predložene listine iz 2. odstavka 141. člena ZFPPIPP, in zato na podlagi 4. odstavka 147. člena ZFPPIPP začeti stečajni postopek.

Določila 6. odstavka 149. člena ZFPPIPP so povsem jasna in jih ne gre razlagati tako široko, kot to predlagajo pritožniki. Glede na deklaratorno naravo sklepa o ustavitvi postopka ni nobene podlage za stališče, da bi moralo sodišče pri obravnavanju izjave o umiku upoštevati stanje do trenutka sprejema odločitve sodišča o umiku. Izjava o umiku predloga za prisilno poravnavo učinkuje v trenutku, ko je dana oziroma jo sodišče prejme.

Glede nastanka pravnih posledic sklepa o razrešitvi stečajnega upravitelja je treba upoštevati določbo 1. odstavka 120. člena ZFPPIPP, ki trenutek nastanka pravnih posledic razrešitve veže na samo izdajo sklepa o razrešitvi in ne šele na trenutek njegove pravnomočnosti.

Prvostopno sodišče bi moralo v skladu z 2. odst. 236. člena ZFPPIPP dolžnika pozvati na predložitev zahtevanih listin, ki so predpisane v 2. odstavku omenjenega člena in šele po izpeljavi postopka o njegovem predlogu odločati.