VSLJ Sklep Cst 123/2026

Pritožbi upnika A., d. o. o., proti I. točki izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tej točki spremeni tako, da se predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom zavrže.

Pritožbama proti II. točki izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tej točki razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Predlagatelj B. B. je dolžan povrniti upniku A., d. o. o., 1308,80 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa predlagatelj nosi sam.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom C., d. o. o., Ž., ..., Ž. (I. točka izreka), in predlagatelju naložilo, da mora v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa založiti predujem za stroške postopka prisilne poravnave v višini 10.117,65 EUR (II. točka izreka). Za upraviteljico je imenovalo D. D. (III. točka izreka) in ugotovilo, prek kakšne pravnoorganizacijske oblike opravlja naloge in pristojnosti upraviteljice (IV. točka izreka). S sklepom St 000/2026 z dne 18. 3. 2026 pa je upraviteljico D. D. razrešilo funkcije upraviteljice v postopku in za novo upraviteljico imenovalo E. E. ter ugotovilo, da ta opravlja naloge in pristojnosti upraviteljice v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je poslovni register vpisan s temi podatki: ..., E. E., s. p., matična števila: ... .

Upnik A., d. o. o., je proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začetek postopka upniške prisilne poravnave zavrže, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Predlagatelj B. B. in upraviteljica sta na pritožbo odgovorila.

Predlagatelj B. B. je pravočasno vložil pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da zniža višino predujma za stroške postopka prisilne poravnave na znesek 6.834,45 EUR, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavi in mu zadevo v tem delu vrne v nov postopek.

Upraviteljica je tudi na to pritožbo odgovorila.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je podana procesna legitimacija upnika A., d. o. o., za vložitev pritožbe, saj je s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 198/2024 z dne 13. 12. 2024 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 56/2025 z dne 10. 7. 2025 izkazal, da ima pravnomočno ugotovljeno terjatev do dolžnika v višini 93.118,25 EUR z obrestmi in stroški postopka (3. točka 55. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP).

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zoper I. točko izreka

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo:

- da je upnik B. B. vložil upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom;

- da je vsebina predloga v skladu s prvim in četrtim odstavkom 141. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 221.j člena ZFPPIPP;

- da je predlogu priložil vse listine iz tretjega odstavka 221.j člena ZFPPIPP in založil začetni predujem;

- da procesne ovire za vodenje postopka prisilne poravnave iz 140. člena ZFPPIPP ne obstajajo;

- da je predlagatelj zatrjeval, da ima dolžnik zapadle neplačane obveznosti do upnika v skupnem znesku 123.399,96 EUR;

- da je izpolnjen dejanski stan domneve dolžnikove insolventnosti iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ter

- da je dolžnik v odgovoru na predlog za začetek postopka prisilne poravnave navedel, da sredstva na njegovem računu ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi že več kot dva meseca, tako da je zaradi tega trajneje nelikviden.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta A. A. in družba F., d. o. o., že januarja 2026 na Okrožnem sodišču v Kopru vložila upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom C., d. o. o., s takratnim sedežem na naslovu ..., K., katerega zakoniti zastopnik je bil B. B., vendar pa je sodišče s sklepom z dne 26. 1. 2026 njun predlog zavrglo, ker je ugotovilo, da je bil direktor dolžnika B. B. hkrati tudi upnik - predlagatelj prisilne poravnave, kar naj bi predstavljalo konflikt interesov pri vodenju postopka prisilne poravnave. Dolžnik je nato v začetku marca 2026 spremenil poslovni naslov, ki je sedaj ..., Ž., in imenoval novega direktorja G. G., še vedno pa je predlagatelj direktor večinskega lastnika dolžnika (družbe F.). Vendar po oceni sodišča prve stopnje formalnopravno predlagatelju in dolžniku neposrednega konflikta interesov v postopku prisilne poravnave ni (več) mogoče očitati. Glede na navedeno je presodilo, da je predlagatelj formalnopravno procesno legitimiran za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave in da je dolžnik, kot je to zatrjevano, tudi insolventen.

Upnik A., d. o. o., v pritožbi trdi, da je predlagatelj pravico do predloga za začetek postopka prisilne poravnave zlorabil z namenom, da upniku onemogoči izterjavo njegovih terjatev. Predlagateljevo ravnanje naj bi predstavljalo enega izmed zlonamernih ukrepov v nizu njegovih poskusov preprečiti izterjavo pravnomočnih in izvršljivih sodb in sklepov. Navaja: da je zgolj 10 dni po tem, ko ga je upnik v e-sporočilu z dne 5. 9. 2025 pozval k plačilu, svoj edini slovenski transakcijski račun, odprt pri Banki H., 15. 9. 2025 zaprl, izvršilno sodišče pa je zato izvršbo z rubežem in prenosom dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet zavrnilo; da je dolžnik mesec dni po zaprtju slovenskega transakcijskega računa odprl tuj transakcijski račun pri Banki I. iz Litve, vpisan v poslovni register 11. 10. 2025; da je zato upnik 23. 10. 2025 vložil predlog za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov na podlagi Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 5. 2014, in sicer "za zamrznitev terjatev", prisojenih v sodbah Okrožnega sodišča v Kopru; da je sodišče predlogu ugodilo in izdalo evropski nalog za zamrznitev bančnega računa, opr. št. Zg 7/2025 z dne 7. 11. 2025, v katerem je tuji banki odredilo zamrznitev sredstev v skupnem znesku 125.847.15 EUR; da je banka v Litvi na podlagi navedenega naloga zamrznila sredstva v znesku 75.713,07 EUR z dnem 20. 12. 2025; da je takoj za tem, januarja 2026, predlagatelj vložil prvi predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, ki ga je Okrožno sodišče v Kopru 26. 1. 2026 zavrglo; da se je namesto, da bi dolžnik (zanj predlagatelj) poravnal dolgove, ki jih ima do upnika, zatekel k nadaljnjemu onemogočanju izvršitve izvršilnih naslovov, tako da je v vlogi družbenika dolžnika in direktorja družbenika (F.) 3. 2. 2026 sprejel nov akt o ustanovitvi dolžnika, s katerim je sedež družbe preselil iz K. v Ž., s posebnim sklepom spremenil še poslovni naslov in istega dne kot direktor družbenika F. sprejel sklep o razrešitvi direktorja dolžnika in sklep o imenovanju novega direktorja dolžnika G. G. ter s tem ustvaril podlago za sprožitev postopka prisilne poravnave, katere izključni namen je v izogibanju poplačila upnikove terjatve; da dejansko nikdar ni prišlo do spremembe zakonitega zastopnika dolžnika ter da je de facto direktor še vedno B. B., ki še vedno sprejema vse odločitve za dolžnika, medtem ko je zakoniti zastopnik le slamnati poslovodja. Pritožnik nadalje opisuje okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da dolžnik ni insolventen, da je imel pred odprtjem transakcijskega računa v tujini prijavljen samo en transakcijski račun v Sloveniji, v času zamrznitve denarnih sredstev na njegovem edinem računu v tujini pa se je tam nahajalo zgolj 75.713,07 EUR, kar je zgolj 1/4 denarnih sredstev, s katerimi je dolžnik razpolagal na dan 31. 12. 2024 (to je sredstev v višini 304.898,22 EUR). Trdi, da je predlagatelj vložil predlog v nasprotju z načelom vestnosti in z namenom zlorabe pravic, da se v položaju nasprotja interesov, ki ga je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo v sklepu z dne 26. 1. 2026, ni nič spremenilo ter da se je de iure direktor v svojstvu slamnatega direktorja izjavil o domnevni insolventnosti dolžnika, čeprav z njegovim finančnim položajem ni seznanjen. Predlagatelj glede na navedeno naj ne bi bil upravičen zahtevati začetka postopka prisilne poravnave (drugi odstavek 221.j člena ZFPPIPP) niti naj ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke za začetek postopka prisilne poravnave iz 221.j in 235. člena ZFPPIPP.

Institut upniške prisilne poravnave omogoča upnikom, ki so skupno imetniki terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 % vseh obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika, da vložijo predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, če ocenijo, da je prestrukturiranje dolžnika smotrno oziroma zanje ugodneje, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Ker pa upniki ob začetku postopka prisilne poravnave navadno nimajo zadosti informacij, potrebnih za pripravo kakovostnega načrta finančnega prestrukturiranja, tega načrta in drugih listin iz drugega odstavka 142. člena ZFPPIPP ni treba priložiti že predlogu za začetek postopka (prim. tretji odstavek 221.j člena ZFPPIPP), temveč ga morajo upniki (predlagatelji postopka) predložiti v treh mesecih po začetku postopka z naknadnim predlogom prisilne poravnave (drugi odstavek 221.k člena ZFPPIPP). Predlogu za začetek postopka prisilne poravnave morajo tako priložiti le listine, s katerimi izkazujejo svojo aktivno legitimacijo (tretji odstavek 221.j člena ZFPPIPP).

Sodišče torej ob odločanju o upnikovem predlogu za začetek postopka prisilne, če dolžnik z njim soglaša (sedmi odstavek 221.j člena ZFPPIPP), odloča na podlagi formalnega preizkusa, ali so izpolnjene procesne predpostavke, navedene v 221.j členu ZFPPIPP. To pa še ne pomeni, da je naloga sodišča zgolj formalna, brez vsakršne možnosti odkloniti pravno varstvo v primeru, ko na podlagi celotnega dolžnikovega ravnanja na ugovor upnikov oceni, da predlog predstavlja zlorabo upniške prisilne poravnave. Sodišče namreč ne sme omogočiti zlorabe v zakonu predvidenih institutov za dosedanje ciljev, ki v zakonu niso predvideni.

Upnik A., d. o. o., v pritožbi navaja vrsto dejstev in okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da je predlog za začetek postopka prisilne poravnave vložen z namenom zlorabe pravic. Kot odločilno šteje pritožbeno sodišče trditev, da je B. B. še vedno de facto direktor dolžnika ter da je prišlo do imenovanja novega direktorja zgolj v izogib ponovnemu zavrženju predloga.

Takšnim pritožnikovim trditvam je pritrdila upraviteljica v odgovoru na pritožbo, saj je navedla, da sta sprememba sedeža in imenovanje novega direktorja očitno zgolj formalni (navidezni) dejanji, s katerima je predlagatelj poskušal zaobiti ugotovljeno procesno oviro, saj prejšnji poslovodja B. B. ostaja izključni kontakt z njo kot upraviteljico in še naprej v celoti obvladuje dolžnika ter je njegov dejanski (de facto) poslovodja. Navedla je, da je glede na to, da zaradi nasprotja interesov ne bi mogel biti niti član upniškega odbora (2. točka drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP), nesprejemljivo, da bi ista oseba lahko sprožila postopek prisilne poravnave, v katerem dejansko stoji na obeh straneh - kot upnik in kot dejanski poslovodja dolžnika, saj to v temelju ogroža interese ostalih, nepovezanih upnikov.

Navedbe upraviteljice, ob upoštevanju sosledja dogodkov, kot jih opisuje pritožnik, predlagatelj pa temu opisu ne oporeka, po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo, da je de facto zakoniti zastopnik dolžnika še vedno B. B. Predlagatelju zgolj s trditvami, da noben poslovodja ne bi želel voditi podjetja iz kraja, ki je oddaljen od kraja njegovega prebivanja 173 kilometrov, navedenih ugotovitev ni uspelo ovreči, saj ni pojasnil niti, zakaj je prišlo do spremembe sedeža in imenovanja novega direktorja dolžnika.

Pravila o upniškem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave so prilagojena temu, da upniki ob vložitvi predloga in začetku postopka še nimajo zadosti informacij, potrebnih za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja, kar v primeru, ko kot upnik nastopa nekdo, ki je zakoniti zastopnik dolžnika, nedvomno ne velja. Dopustitev začetka postopka prisilne poravnave in s tem nudenja ugodnosti upniku, ki istočasno nastopa v svojstvu zakonitega zastopnika dolžnika, bi bilo v nasprotju s samim namenom navedenega instituta, kar že samo po sebi kaže na zlorabo procesnih pravic. Zato takšnemu postopanju sodišče ne more nuditi pravnega varstva (prim. zadnjo poved prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Poleg tega iz predlagateljevih ravnanj, kot jih opisuje pritožnik, verjetno izhaja, da so bila ta usmerjena v preprečitev plačila upnikove terjatve, zlasti v povezavi s pravnimi posledicami začetka postopka prisilne poravnave in posebnimi pravili glede umika upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave (peti odstavek 221.j člena ZFPPIPP), ki v situaciji, kot je obravnavana, lahko omogočajo zlorabo tega instituta.

Zmotno je stališče predlagatelja, da sodišče v predhodnem postopku insolventnosti ne bi smelo presojati celostnega postopanja dolžnika, temveč bi se z vsebinskim pregledom lahko ukvarjalo šele v glavnem postopku insolventnosti oziroma po zaključku predhodnega postopka insolventnosti, ker da v fazi odločanja o začetku postopka praviloma še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki). V danem primeru se je predlagatelj do odločilne pritožnikove trditve, da je B. B. še vedno de facto direktor dolžnika, lahko opredelil v odgovoru na pritožbo, v katerem bi lahko ponudil dokaze za dokazovanje nasprotnega, vendar pa razen trditev o veliki razdalji med krajem njegovega prebivanja in sedežem dolžnika ni navedel ničesar, kar bi potrjevalo njegove trditve, da ni dejanski direktor dolžnika. Prav iz odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 112/2016 z dne 19. 5. 2017, ki jo navaja pritožnik, pa izhaja, da upniki ugovore o zlorabi pravic lahko uveljavljajo tako v predhodnem kot tudi glavnem postopku insolventnosti.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi upnika A., d. o. o., ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Predlog za začetek postopka prisilne poravnave tako lahko še vedno vloži dolžnik sam.

K pritožbama zoper II. točko izreka

Predlagatelj je vložil pritožbo zoper višino naloženega predujma. Trdi, da je sodišče prve stopnje višino predujma zmotno utemeljilo na oceni, da bo postopek trajal šest mesecev, na podlagi česar je nato zaključilo, da je potrebno v predujem vračunati šest mesečnih nadomestil za opravljanje nadzora upravitelja iz 4. točke drugega odstavka 103. člena ZFPPIPP. Ocena sodišča prve stopnje naj bi bila pavšalna, saj naj bi navedlo zgolj to, da postopek upniške prisilne poravnave običajno traja šest mesecev. Meni, da je zaradi nenasprotovanja dolžnika, odsotnosti zapletenih dejanskih ali pravnih vprašanj in majhnega števila udeležencev v predujem primerno vključiti le tri mesečne zneske nadomestila za opravljanje nadzora upravitelja, kar pomeni, da bi skupen znesek predujma moral znašati 6.834,45 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bo (bi) postopek prisilne poravnave predvidoma trajal šest mesecev. V skladu z določbo drugega odstavka 221.k člena imajo predlagatelji tri mesece časa, da vložijo predlog prisilne poravnave, vključen v njihov načrt finančnega prestrukturiranja, sodišče pa lahko nato ta rok podaljša za dodatna dva meseca (šesti odstavek 221.k člena ZFPPIPP). Sledi preizkus terjatev, glasovanje o sprejetju prisilne poravnave, izdaja sklepa sodišča in morebitna pritožba zoper ta sklep. Iz navedenega izhaja, da postopek prisilne poravnave v nobenem primeru ne more trajati le tri mesece.

Zaradi odločitve pritožbenega sodišča, ki je pritožbi upnika A., d. o. o., zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave ugodilo in sklep sodišča prve stopnje glede te odločitve spremenilo tako, da je predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrnilo, pa so se okoliščine, ki so vplivale na določitev predujma, spremenile.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). S tem je odločilo tudi o pritožbi upnika A., d. o. o.

O pritožbenih stroških

Ker je upnik A., d. o. o., s pritožbo zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave uspel, mu mora predlagatelj povrniti njegove pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ti znašajo 1308,80 EUR in predstavljajo nagrado upnikovemu odvetniku za sestavo pritožbe v višini 975 EUR (1625 točk po 5. točki Tarifne številke 37 Odvetniške tarife, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, ki jo je določil predlagatelj v predlogu za začetek postopka prisilne poravnave), materialne stroške v višini 15,75 EUR, sodno takso v višini 82 EUR ter 22 % DDV v višini 236,05 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Taksne in Odvetniške tarife.

Predlagatelj glede na zgoraj navedeno nosi sam svoje pritožbene stroške, tudi tiste, ki so mu nastali s pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa, saj je njegov uspeh z navedeno pritožbo le navidezen.