221.k člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je v pravno odločilnem obdobju po začetku postopka prisilne poravnave (obdobje pred tem s stališča ugovornega razloga ni pomembno) dolžnica za več kot 15 dni zamujala s plačilom plač ter davkov in prispevkov.

Dolžnica se sklicuje na svoja dogovor z Banko in Načrt finančnega prestrukturiranja družbe iz aprila 2025, v katerem je sicer navedla, da je za njeno uspešno finančno prestrukturiranje treba prestrukturirati tudi zavarovane terjatve navedene banke kot njene ločitvene upnice, a posebej poudarila, da njen dogovor z banko ne pomeni predloga prestrukturiranja zavarovanih terjatev skladno z določili 221.n člena ZFPPIPP. Ureditev iz tega člena se nanaša na situacijo, v kateri dolžnik brez vnaprejšnjega dogovora z njimi ponudi upnikom zavarovanih terjatev, da se te prestrukturirajo, kar se za nekatere od njih lahko dogodi prisilno (tako da jih drugi upniki zavarovanih terjatev preglasujejo). Zato je med drugim zapovedano oblikovanje posebnega upniškega odbora vseh ločitvenih upnikov (tretji odstavek 221.n člena). Enakega statusa pa ne potrebuje in ne uživa tisti upnik zavarovane terjatve, ki če bo prisilna poravnava na njegov položaj učinkovala (lahko pa o njej glasuje), se bo to dogodilo z njegovim soglasjem (na podlagi dogovora z dolžnikom). V tem primeru se, vsaj glede tega upnika, ne uporabi določb 221.n člena, vključno s pravili o oblikovanju upniškega odbora.

Ker poslovodstvo dolžnika ni izpolnilo svojih dodatnih obveznosti, ki jih ima v primeru upniške prisilne poravnave, je bila utemeljena zahteva upnika za prenos pooblastila za vodenje poslov dolžnika. Interesi lastnika dolžnika se morajo v primeru, ko postane družba insolventna, umakniti in so v ospredju interesi upnikov.

Pri upniški prisilni poravnavi je dolžno sodišče imenovati upniški odbor, ko je vloženo poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, ki vključuje tudi seznam terjatev upnikov.

Po oceni sodišča druge stopnje procesna položaja, ko vloži predlog za prisilno poravnavo dolžnik oziroma upnik, ne dajeta podlage za sistematsko razlikovanje položajev dolžnika v zvezi z institutom izdaje soglasja k sklenitvi pogodbe v skladu z 2. točko tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Določbe postopka o dolžniški prisilni poravnavi je treba v postopku upniške prisilne poravnave uporabljati smiselno, kar pa ne pomeni, da je uporaba pravil iz 151. člena ZFPPIPP izključena. Za takšno razlago navedenih določb ZFPPIPP ni namreč nobenega razumnega razloga. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali lahko na podlagi listin, ki jih je dolžnik priložil k predlogu ter z drugimi pojasnili, navedenimi v pritožbi, upoštevajoč tudi izjave vseh treh zavarovanih finančnih upnikov, iz katerih izhaja, da ne nasprotujejo prizadevanjem poslovodstva dolžnika za izdajo sklepa sodišča o soglasju k poslu iz 2. točke tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, odločiti o izdaji soglasja za sklenitev navedene pogodbe.

Očitano procesno kršitev šestega odstavka 209. člena ZFPPIPP bi moral pritožnik uveljavljati s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovorov proti vodenju postopka prisilne poravnave. Če te kršitve ni uveljavljal, tega ne more sanirati na način, da zatrjevano kršitev uveljavlja v pritožbi zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. Če bi mu namreč sodišče sledilo in ponovno odločalo o ugovorih, bi storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Zahteva po učinkovitosti pravnega sredstva pomeni, da mora pravno sredstvo upnikom omogočiti učinkovito varstvo njihovih pravic v razmerju do dolžnika. Vsak od upnikov ima v razmerju do dolžnika pravico zahtevati odločanje o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, razen izjemoma pa upniki nimajo pravice zahtevati odločanja o začetku postopka prisilne poravnave. Pravica, ki jo mora pravno sredstvo varovati med postopkom prisilne poravnave je zgolj ta, da upniki lahko dosežejo začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, če načrt finančnega prestrukturiranja ne omogoča za upnike ugodnejšega poplačila, kot bi ga dosegli v primeru stečajnega posto

Namen ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave je vsakemu upniku zagotoviti enako varstvo pravic, kot bi jih imel v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V primeru obstoja razlogov iz 2., 3., 4. ali 5. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP). V tem okviru je z ugovornim postopkom zoper vodenje postopka prisilne poravnave v celoti varovana pravica vsakega upnika do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, tako da mu je zagotovljen enak položaj kot v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Vsak upnik insolventnega dolžnika nima pravice vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti naknadnega načrta finančnega prestrukturiranja in tudi ne more zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja.

Zgolj dejstvo, da ima upnik A. največji delež pri glasovanju ne more pomeniti, da zaradi tega prisilna poravnava ne bo dosegla svojega namena. Največji upnik (ki ima največji delež svojih terjatev v skupnem znesku vseh terjatev) ima namreč lahko le največji interes, da prisilna poravnava uspe in se na ta način poplača v največji možni meri oziroma bolje kot v stečajnem postopku. Je pa res, da je prisilna poravnava institut insolventnega prava, pri čemer se prisila v tem postopku izkazuje v tem, da učinkuje taka prisilna poravnava tudi na tista pravna razmerja (terjatve), katerih upniki niso podali soglasja k nastopu njenih učinkov. V skladu z določbo 205. člena ZFPPIPP glasujejo o prisilni poravnavi vsi upniki po zakonsko določenem postopku, prisilna poravnava pa je sprejeta, če za njeno sprejetje glasujejo upniki, katerih skupni ponderirani zneski terjatev so najmanj enaki 6/10 zneska osnove iz tretjega odstavka 201. člena tega zakona to je vsota ponderiranih zneskov vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov v postopku prisilne poravnave. Največji upniki imajo torej največji vpliv na sprejem prisilne poravnave. Ker učinkuje tako sprejeta prisilna poravnava praviloma

Prvostopenjsko sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa ne presoja le formalnih pogojev pravočasnosti in celovitosti predložene dokumentacije, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče, pač pa tudi pravilnost in popolnost naknadnega predloga. Pravilnost in popolnost naknadnega predloga prisilne poravnave pa mora sodišče preizkusiti glede na vsebino predloga in listine, ki so mu priložene. Ne gre torej le za presojo popolnosti naknadnega predloga, pač pa glede na sklicevanje sedmega odstavka 221.k člena ZPPSL na prvi odstavek 183. člena tega zakona tudi za presojo pravilnosti naknadnega predloga, torej ali je naknadni predlog s priloženimi listinami skladen s kogentnimi določbami ZFPPIPP. Ker mora sodišče prve stopnje presojati tudi listine, priložene naknadnemu predlogu za prisilno poravnavo, je bilo dolžno prvostopenjsko sodišče presojati tudi pravilnost oziroma zakonitost sprejetih sklepov upniškega odbora ločitvenih upnikov o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala in hkratnem povečanju osnovnega kapitala dolžnika z novimi stvarnimi vložki in o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki. Morebitno nepravilnost oziroma pomanjkljivost preizkusa nak

Soglasje upniškega odbora je procesna predpostavka za dovolitev podaljšanja roka le v primeru, ko podaljšanje zahteva dolžnik. Smisel takšne ureditve je v preprečitvi, da bi dolžnik postopek zavlačeval.

Namen zakonodajalca zagotovo ni bil, da lahko predlagajo prisilno poravnavo le trije upniki (ali več), saj bi bil v tem primeru en upnik (ali dva) prikrajšan za to možnost, čeprav bi imel enak obseg terjatev kot trije ali več upnikov skupaj. Poleg gramatikalne razlage, ki jo je (edino) uporabil pritožnik, je treba upoštevati tudi logično, sistematično in teleološko razlago. Sodišče skozi svojo sodno prakso razlaga 221.j člen ZFPPIPP tako, da dopušča začetek postopka prisilne poravnave tudi na predlog enega upnika, kar je razvidno iz več odločb (npr. VSL Cst 36/2017, VSL Cst 155/2020 idr.). Do vložitve upniškega predloga je upravičen tisti upnik (eden ali več), ki izpolnjuje kriterij, da njegove (njihove) finančne terjatve do dolžnika presegajo 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika. Tako je bistven delež finančnih obveznosti, ne pa število upnikov.

Dolžnik in njegovi lastniki imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da v primeru insolventnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo insolventnosti. Če tega ne storijo, pa je treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno največje mogoče poplačilo njihovih terjatev. Insolventni dolžnik mora v primeru insolventnosti podjetja ukrepati hitro in učinkovito. Ureditev, ki upnikom, ki imajo pravico do poplačila svojih terjatev pred lastniki družbe omogoča, da prevzamejo iniciativo pri sprejemu ukrepov za odpravo insolventnosti, ni neustavna. Nobenega razloga ni, da bi se v takem primeru dajalo prednost lastnikom podjetja tako, da bi imeli še po uvedbi postopka upniške prisilne poravnave možnost izpeljati skupščino z namenom dokapitalizacije družbe. Glede na navedeno ne držijo pritožbene trditve, da je v zvezi s takšno situacijo podana protiustavna pravna praznina zaradi nesorazmernega posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ki so že izrazili interes za sanacijo dolžnika in zahtevali sklic skupščine. Postopek prisilne poravnave se v primeru

Če upniki predlagatelji umaknejo upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave, sodišče ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek. Tudi če do umika upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave pride po začetku postopka prisilne poravnave, sodišče po posebnem pravilu, določenem v petem odstavku 221.j člena ZFPPIPP ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek.

Nimata prav pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkurenci dveh upniških predlogov upoštevati le prvega. V ZFPPIPP za to ni nobene podlage. Ker je pred vložitvijo predlogov za začetek postopka prisilne poravnave predhodno nad dolžnikom tekel postopek preventivnega prestrukturiranja, je sodišče prve stopnje s sklepom, s katerim je ugotovilo obstoj razlogov za ustavitev postopka preventivnega prestrukturiranja, upnike in dolžnika pozvalo, naj v enem mesecu po objavi sklepa vložijo predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Glede na to, da so upravičeni predlagati začetek postopka prisilne poravnave (tudi) upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika, je jasno, da ZFPPIPP dopušča, da je v enomesečnem roku vloženih več predlogov za začetek postopka prisilne poravnave (največ štirje upniški in dolžnikov predlog).

Pritožbeno sodišče lahko preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa samo v obsegu izpolnjenih predpostavk iz 10. odstavka 221.k člena ZFPPIPP. To pa pomeni, da s pritožbo zoper sklep iz 10. odstavka 221.k člena ni mogoče izpodbijati predpostavk za samo vodenje postopka prisilne poravnave. Za uveljavljanje teh razlogov imajo upniki na razpolago drugo pravno sredstvo in sicer ugovor zoper vodenje postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP). Eden izmed razlogov za ugovor je tudi ta, da dolžnik ni insolventen, ter da lahko v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti (1. točka 172. člena ZFPPIPP). Pritožnica, ki ima položaj upnika zoper dolžnika, nad katerim je pravnomočno začet postopek prisilne poravnave, bi zato lahko le v okviru ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave uveljavljala okoliščine, da dolžnik ni insolventen.

Kadar potrjena prisilna poravnava na navadne poslovne terjatve ne bo vplivala, je glede izterjave teh terjatev podana izjema od splošnega pravila v prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP.