153. člen ZFPPIPP

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi proc

Družbeniki sicer samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo in to velja tudi v kriznem obdobju, kar pomeni, da možnost dati posojilo tudi v takem položaju ni izključeno. Vendar v kriznem obdobju prevzame s tem družbenik določeno tveganje. Če bo posojilo zadoščalo za rešitev krize, bo verjetno imel priložnost, da mu posojilo družba vrne. Če pa bo družba prišla v stečaj ali prisilno poravnavo, pa bodo veljale posledice 498. člena ZGD-1. Kdaj se družba nahaja v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital oziroma kdaj se družba nahaja v kritičnem gospodarskem položaju je pravni standard, ki ga je v vsakem konkretnem primeru potrebno ustrezno zapolniti. Glede na dopolnitev, ki jo je ponudil dolžnik, sodišče prve stopnje tako ni moglo presoditi ekonomsko finančne situacije dolžnika v trenutku prejema posojil s strani posameznih družbenikov, to je tistih terjatev, ki jih je predlagatelj vključil v seznam navadnih terjatev.

Posodobljeni seznam terjatev, ki ga je predložil dolžnik ni sestavljen skladno s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP, po katerem mora za vsako terjatev poleg višine terjatve vsebovati tudi pravni temelj njenega nastanka. Dolžnik pa je pri terjatvah, navedenih v posodobljenem seznamu kot pravni temelj nastanka terjatev navajal le: pogodba, pravnomočna sodba, naročilo, regres. Tako skopa opredelitev pravnega temelja nastanka terjatev ne omogoča njihove identifikacije. Ta je še posebej pomembna glede na pravne učinke potrjene poenostavljene prisilne poravnave. Potrjena poenostavljena prisilna poravnava namreč po četrtem odstavku 221.b člena ZFPPIPP učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev. Ker predloženi posodobljeni seznam terjatev ni vseboval podatkov o pravnem temelju nastanka terjatev (konkretno opredeljenih pogodb, opredelitve konkretnih pravnomočnih sodb, konkretnih naročil in na katero obdobje naj bi se nanašal regres), ki bi omogočali identifikacijo terjatev, je bilo prvostopenjsko sodišče skladno s sedmim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP dolžno dolžnika pozvati k dopolnitvi posodobljenega seznama.

Dolžnik in njegovi lastniki imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da v primeru insolventnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo insolventnosti. Če tega ne storijo, pa je treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno največje mogoče poplačilo njihovih terjatev. Insolventni dolžnik mora v primeru insolventnosti podjetja ukrepati hitro in učinkovito. Ureditev, ki upnikom, ki imajo pravico do poplačila svojih terjatev pred lastniki družbe omogoča, da prevzamejo iniciativo pri sprejemu ukrepov za odpravo insolventnosti, ni neustavna. Nobenega razloga ni, da bi se v takem primeru dajalo prednost lastnikom podjetja tako, da bi imeli še po uvedbi postopka upniške prisilne poravnave možnost izpeljati skupščino z namenom dokapitalizacije družbe. Glede na navedeno ne držijo pritožbene trditve, da je v zvezi s takšno situacijo podana protiustavna pravna praznina zaradi nesorazmernega posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ki so že izrazili interes za sanacijo dolžnika in zahtevali sklic skupščine. Postopek prisilne poravnave se v primeru

Res je, kot opozarja pritožnik, da bi bila vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, ki zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Vendar po oceni višjega sodišča to ne velja za konkretni primer. Dolžnik je namreč že 22. 3. 2018 vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, šele 24. 5. 2018 pa je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Že pojmovno tako dolžniku ni mogoče očitati, da je s svojim predlogom oviral upnika v zvezi z njegovim (kasnejšim) predlogom za začetek stečajnega postopka.

Iz določbe 153. člena v zvezi s 156 členom ZFPPIPP izhaja, da sodišče ob začetku postopka (s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave) naloži predlagatelju plačilo predujma za kritje stroškov prisilne poravnave s posledico začetka stečajnega postopka, če predlagatelj predujma v danem roku ne založi. Navedena zakonska ureditev je po volji zakonodajalca časovno vezana na izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave. Zahteve za plačilo dodatnega predujma kot procesne predpostavke za nadaljevanje postopka torej ni mogoče utemeljiti s smiselno uporabo navedenih določb ZFPPIPP, saj gre za omejitev pravice do sodnega varstva, ki je zakon ne določa.

Za dejanski stan zlorabe pravice je značilno, da nosilec sicer izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega mejo upravičenja, pri čemer za protipravnost zadošča že okoliščina, da je storilčevo ravnanje v nasprotju z namenom (naravo) pravice.

Višje sodišče kot pravilno potrjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki pri odločanju ni opravilo celovite vsebinske presoje načrta finančnega prestrukturiranja, temveč le formalen preizkus predloga in predloženih listin, upoštevajoč pri tem tisti minimum vsebinskega preizkusa, ki je vendarle potreben za presojo, ali gre v konkretnem primeru za zlorabo zakonskih določil za doseganje drugih, z zakonom nezdružljivih ciljev. Za vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, ni nobene zakonske podlage. Presoja možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja namreč pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje preverjati ekonomsko smotrnost ukrepov in možnosti za njihovo uspešnost, česar pa v tem postopku ne more storiti. Dolžnik je predložil notarski zapis take izjave, sodišče pa nima nobene zakonske podlage, da v fazi preizkusa pogojev za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ugotavlja, ali so podatki v poročilu dejansko pravilni in resnični.

Dolžnik kot prevzemna družba je še pred izpolnitvijo obveznosti prevzete družbe na podlagi potrjene prisilne poravnave vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Procesna ovira za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave po 221.c členu ZFPPIPP je tudi ovira iz 1. točke prvega odstavka 140. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da postopek poenostavljene prisilne poravnave ni dovoljen, če je vložen pred potekom treh let od dneva, ko je dolžnik izpolnil vse obveznosti iz prejšnje potrjene prisilne poravnave. S statusno spremembo pripojitve si prevzemna družba tej zakonski procesni oviri ne more izogniti.

Dolžnik ni dopolnil zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, zaradi česar velja neizpodbojna domneva po določilu petega odstavka 236. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen in je tako podan razlog za začetek stečajnega postopka. V tem primeru sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka zunaj naroka in ne da bi izvajalo dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen in ali je bil upnik procesno legitimiran vložiti predlog. Končno je insolventnost dolžnika predpogoj za začetek obeh postopkov zaradi insolventnosti, tako stečajnega kot postopka prisilne poravnave, ki ga predlaga pritožnik. Ker se dolžnik glede na svojo velikost razvršča med mikro družbe, upnik nad dolžnikom ne more predlagati postopka upniške prisilne poravnave po določbi 221.j člena ZFPPIPP, ker je ta predvidena le za majhne, srednje in velike družbe. Upniški predlog za začetek postopka (redne) prisilne poravnave nad mikro družbo je neodpravljivo nesklepčen, saj iz njegovega predloga ne izhaja zahtevana pravna posledica, nesklepčnosti pa ni mogoče odpraviti niti z dopolnitvijo predloga. V takem primeru sodišče predloga ne da v popravo, ampak ga zavrže.

Sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti je meritoren sklep, zato je treba v pritožbenem postopku v celoti upoštevati načelo kontradiktornosti, iz katerega izhaja tudi pravica do odgovora na pritožbo. Nastop pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave nima nobenega vpliva na čas uvedbe postopka, oz. povedano drugače, dejstvo, da pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave nastopijo dan kasneje, ne pomeni, da se šteje, da je bil postopek uveden naslednji dan po vložitvi predloga. Ker sta pritožnika navedla dovolj konkretnih dejstev, ki vzbujajo sum v verodostojnost terjatve največjega dolžnikovega upnika, ki bi sam lahko izglasoval poenostavljeno prisilno poravnavo; ker dolžnik v odgovoru na pritožbo teh sumov ni niti zanikal in se je skliceval le na zakon, ki sodišču ne dopušča preverjati terjatev, kar je očitno (vendar zmotno) razumel kot svojo pravico, da mu zakon pač omogoča "prijavljati" kakršnekoli, tudi fiktivne terjatve; ker v obravnavanem primeru tudi druga varovalka iz 2. točke tretjega odstavka 221.e člena ZFPPIPP objektivno ne nudi zadovoljivega varstva pred morebitno zlorabo, je sodišče dolžno preizkusiti okoliščine tudi v smeri zat

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil uveden še pred upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka. Predlog za začetek stečajnega postopka pa ni ovira za začetek postopka prisilne poravnave. Tako oviro predstavlja šele začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 140. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP in 221.c členom ZFPPIPP). Glede razmerja med navedenima insolvenčnima postopkoma je treba tudi upoštevati, da velja, če se ne dokaže drugače, da je prenehal položaj insolventnosti dolžnika, če je nad dolžnikom tekel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil pravnomočno končan s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP).

Zmotno je stališče pritožnika, da sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začetku postopka ni presojalo, ali je dolžnik insolventen. Izpodbijani sklep vsebuje podatke, ki jih mora vsebovati v skladu z določbo 153. člena v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP, vseh trditev iz predloga in podatkov iz poročila o finančnem položaju dolžnika pa ni treba povzemati v obrazložitev sklepa, ker je upnikom zagotovljen vpogled v predlog in priloge z objavo v skladu z določbo tretjega odstavka 221.d člena ZFPPIPP.

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika. Obveznost enakega obravnavanja upnikov, kot je opredeljena v 34. členu ZFPPIPP prepoveduje poslovodstvu ali drugim organom družbe, ki je postala insolventna, da bi upnike, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavali. To načelo ne posega v vprašanje bremena stroškov, ki bodo nastali tistemu predlagatelju, ki se je odločil, da bo zaradi zavarovanja svojega interesa skozi postopek prisilne poravnave poskusil zagotoviti nadaljevanje poslovnega podjema dolžnika. Zgolj iz okoliščine, da bodo v posledici uspelega postopka in potrditve prisilne poravnave imeli korist tudi drugi upniki, še ni mogoče sklepati na njegov neenakopraven položaj zgolj zaradi tega, ker mu zakon kot predlagatelj

Popolnost poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika je pomembna, ker omogoča upnikom, da ob upoštevanju tako razgrnjenega premoženjskega stanja in ob upoštevanju predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja sploh lahko kvalificirano odločajo o predlagani prisilni poravnavi. Kolikšna je vrednost nepremičnine (ki kot rečeno niti ni natančno označena), ni navedeno niti ni navedeno, kako je dolžnik do take ocene sploh prišel. Poleg tega višje sodišče ugotavlja, da dolžnik tudi ni priložil pravilne izjave, da poročilo iz 1. točke drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj. Izjava mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa in mora zajeti dolžnikovo poročilo. Iz vložene izjave pa izhaja, da je izjava dana za poročilo o finančnem položaju in poslovanju za drugega.

Dejstva, za katera pritožniki menijo, da bi jih sodišče pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave moralo upoštevati, so dejstva, ki sodijo v vsebinski preizkus obstoja materialnopravnih pogojev za vodenje postopka prisilne poravnave. Taka dejstva sodišče preizkuša in upošteva zgolj in šele v primeru, ko / če je vložen ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave in zgolj v okviru ugovornega postopka, ne morejo pa biti predmet preizkusa pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave, prav tako pa tudi ne pri odločanju o sklepu, s katerim je bila prisilna poravnava potrjena. V postopku prisilne poravnave je operacionalizirano načelo absolutne prednosti, ki določa vrstni red poplačila terjatev v postopku prisilne poravnave na način, da se terjatve razvrščajo v razrede po merilu prednostnega poplačilnega upravičenja, ki ga vključujejo. Bistveni implementaciji tega načela se kažeta skozi zakonske določbe o oblikovanju razredov upnikov in skozi pravila o prenehanju korporacijskih pravic lastnikov ter postopkih zmanjšanja osnovnega kapitala. Če je v postopku finančnega prestrukturiranja likvidacijska vrednost sredstev enaka ali manjša od vsote vseh obvez

Nimata prav pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkurenci dveh upniških predlogov upoštevati le prvega. V ZFPPIPP za to ni nobene podlage. Ker je pred vložitvijo predlogov za začetek postopka prisilne poravnave predhodno nad dolžnikom tekel postopek preventivnega prestrukturiranja, je sodišče prve stopnje s sklepom, s katerim je ugotovilo obstoj razlogov za ustavitev postopka preventivnega prestrukturiranja, upnike in dolžnika pozvalo, naj v enem mesecu po objavi sklepa vložijo predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Glede na to, da so upravičeni predlagati začetek postopka prisilne poravnave (tudi) upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika, je jasno, da ZFPPIPP dopušča, da je v enomesečnem roku vloženih več predlogov za začetek postopka prisilne poravnave (največ štirje upniški in dolžnikov predlog).

Predmetni stečajni postopek se je začel na predlog pritožnikov. Posledica tega stečajnega postopka je bil insolvenčni postopek St 2507/2013, ki se je začel na dolžnikov predlog. Ker se je po umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave postopek prisilne poravnave ustavil, se je predhodni postopek odločanja o predlaganem začetku stečajnega postopka nadaljeval, upravitelj pa je imel pristojnosti po določbah 237.a in 238. člena ZFPPIPP. Kasneje se je v stečajnem postopku izkazalo, da predlagatelji stečajnega postopka niso imeli aktivne legitimacije za začetek stečajnega postopka, zato je bil njihov predlog zavržen. Če je temu tako, gre v tem delu za stroške, ki so bili povzročeni s strani upnikov (predlagateljev) in jih morajo le-ti tudi plačati.

Nad dolžnikom ni mogoče voditi dveh (vzporednih) postopkov zaradi insolventnosti. Pri obeh predlogih upnikov gre za dva enaka predloga - obe skupini upnikov predlagata, naj se nad dolžnikom potrdi prisilna poravnava. Vendar iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da nameravajo upniki vložiti dva (bistveno) različna naknadna predloga za prisilno poravnavo, hkrati pa drug drugemu odrekajo procesno legitimacijo za vložitev predloga. ZFPPIPP ne ureja konkurence upniških predlogov za naknadno prisilno poravnavo, temveč le konkurenco predlogov, ki ju podajo upniki in dolžnik. Nasprotje interesov strank v postopkih zaradi insolventnosti v resnici ni odločilnega pomena in še manj gonilo tega postopka. Edini cilj postopka prisilne poravnave je namreč izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema, ki zagotavlja najugodnejše poplačilo upnikov za poplačilo njihovih terjatev ter nadaljevanje poslovanja dolžnikovega podjema.

Določilo 221v. člena ZFPPIPP je umeščeno v oddelek ZFPPIPP 4.8 – Posebna pravila za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo. Pravila, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave so urejena v oddelku 4.7. ZFPPIPP in v 221a. členu ZFPPIPP je določeno, da je postopek poenostavljene prisilne poravnave dovoljeno voditi nad mikro in majhno družbo (kar je pritožnik) ter nad podjetnikom posameznikom. V 221b. členu ZFPPIPP so tudi določena pravila, ki se v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo iz splošnih določb o prisilni poravnavi. Med njimi ni določbe 221v. člena ZFPPIPP, kar je tudi sistemsko logično, saj pravila od 221h. do 221z. člena ZFPPIPP veljajo le za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo, kar pa pritožnik ni.