VSM Sklep I Cpg 10/2021

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) za izdajo začasne odredbe, s katero bi se, med drugim, v zavarovanje njene nedenarne terjatve na ugotovitev ničnosti Pogodbe o prevzemu izpolnitve, sklenjene dne 9. 9. 2020 med prvo in drugo toženo stranko (v nadaljevanju: prva oz. druga toženka), prvi toženki oz. katerikoli tretji osebi po njenem pooblastilu ali nalogu prepovedalo: (1.) da iz naslova imetništva ½ terjatve do glavnega dolžnika (druge toženke) ter vseh solidarnih porokov iz naslova Posojilne pogodbe št. 9145-17 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ, sklenjenih v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarke X opr. št. SV 204/2017 z dne 13. 2. 2017 ter dodatka v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 484/2017 notarja Y ter dodatka z dne 11. 1. 2018 v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 64/2018 notarke X, ki naj bi jo pridobila na podlagi nične Pogodbe o prevzemu izpolnitve, izvršuje kakršnekoli pravice v razmerju do druge toženke, kar vključuje tudi vsa ravnanja v predhodnem postopku prisilne poravnave nad drugo toženko, in (2.) razpolaganje s predhodno navedeno denarno terjatvijo, vse pod pretnjo denarne kazni za primer posamezne kršitve prepovedi v višini 30.000,00 EUR, skupno pa do seštevka 100.000,00 EUR. Hkrati je še odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka zavarovanja (točka II izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) glede zmanjšanja porokove obveznosti ter dolžnosti sprejema izpolnitve od tretje osebe. Meni, da v primeru upnikove oprostitve obveznosti enemu izmed porokov pride do sorazmernega zmanjšanja obveznosti preostalih solidarnih dolžnikov (drugi odstavek 321. člena OZ in drugi odstavek 397. člena OZ), kar pritožba podrobneje aplicira na okoliščine obravnavane zadeve. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica (in A. A.) od prve toženke sprejeti izpolnitev, tudi če sporna Pogodba o prevzemu izpolnitve ne bi bila sklenjena, saj v tem primeru prva toženka ne bi izkazovala pravnega interesa niti dolžnikovega soglasja za izpolnitev. Nadalje kot materialnopravno neutemeljenemu pritožba nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da naj tožnica ne bi imela pravnega interesa za predmetni zahtevek, ker naj Pogodba o prevzemu izpolnitve ne bi učinkovala v razmerju do tožnice kot upnika. Tožnica je namreč svoj pravni interes za vložitev predmetne tožbe zadostno izkazala, s tem ko zatrjuje oškodovanje upnikov druge toženke (ničnost pogodbe zaradi glavnega namena oškodovati tretje) in s tem ko je dokazala, da je sama upnik druge toženke. Pritožba nadalje kot irelevantni za ta postopek nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje glede obstoja terjatve prve toženke zoper drugo toženko v višini 409.243,63 EUR na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi opr. št. VL 121433/2019 z dne 18. 12. 2019 in navaja dejstva, ki po njenem mnenju izkazujejo, da je bila sporna pogodba sklenjena zato, da se je dosegel prag, potreben za upniški predlog za postopek prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je nadalje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in prehitro zaključilo, da tožnica ni dokazala usklajenega delovanja predlagateljev upniške prisilne poravnave z drugo toženke, pri čemer je predložene listinske dokaze presodilo zgolj površinsko. Ob tem se do določenih navedb tožnice v tej zvezi sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, s čimer je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravica iz 22. člena Ustave RS in posledično storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, s katerimi je utemeljevala nevarnost, da bo uveljavitev njene nedenarne terjatve onemogočena ali precej otežena in je zgolj posplošeno navedlo, da tožnica tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni uspela izkazati. Glede nastanka težko nadomestljive škode tožnici pritožba sodišču prve stopnje očita, da je postavilo previsoke standarde in opozarja, da je pri odločanju o začasnih odredbah dokazni standard znižan na stopnjo verjetnosti. V tem kontekstu izpostavlja, da je vložitev predmetne tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe edina možnost, da tožnica svoje pravice ustrezno zavaruje še preden je izdan sklep o začetku postopka prisilne poravnave, ki bo onemogočil prodajo nepremičnin in tožnici še naprej povzročal veliko premoženjsko škodo. Pritožba nadalje kot procesnopravno nepravilni nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj določba tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ne bi veljala za začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, saj je to v nasprotju z izrecno določbo tretjega odstavka 272. člena ZIZ. Pri ugotavljanju škode, ki bi nastala prvi toženki, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni res, da predlagana začasna odredba predstavlja pretiran poseg v procesne pravice prve toženke. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje prva toženka v postopku prisilne poravnave nad drugo toženko nastopa na podlagi druge terjatve, kar pomeni, da nanjo začasna odredba v ničemer ne bi vplivala oz. ne bi vplivala na procesne pravice prve toženke v postopku prisilne poravnave, zaradi česar ji tako ne more nastati nobena škoda. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje prvenstveno spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oz. ga podredno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Prva toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožnice prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da tožnica za predmetni zahtevek ni izkazala (niti s stopnjo verjetnosti) pravnega interesa, kar podrobneje argumentira. Nadalje pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Mariboru dne 23. 12. 2020 izdalo sklep opr. št. St 2242/2020 o začetku postopka prisilne poravnave nad drugo toženko, v obrazložitvi katerega se je sodišče opredelilo tudi do ugovorov, ki jih toženka uveljavlja v tem gospodarskem sporu, in jih zavrnilo. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je zaključilo, da je sodišče prve stopnje glede na trditveno in dokazno podlago postopka zavarovanja z začasno odredbo pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi v celoti pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe, pri tem pa ni storilo v pritožbi uveljavljenih oz. uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica zahteva ugotovitev ničnosti Pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 9. 9. 2020 (v nadaljevanju: Pogodba o prevzemu izpolnitve, priloga A2 spisa), ki sta jo sklenili prva toženka kot prevzemnik in druga toženka kot dolžnik. Trdi, da ta pogodba predstavlja poseg v njene premoženjske pravice (kot upnice druge toženke) in da je bila sklenjena z namenom doseči postopek upniške prisilne poravnave nad drugo toženko ter v tem postopku izigrati in oškodovati upnike druge toženke, zlasti tožnico. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje navedene nedenarne terjatve.

7Pogoji za njeno izdajo so določeni v 272. členu ZIZ. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in kot dodaten pogoj eno izmed naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Za izdajo začasne odredbe torej zadoščajo verjetno izkazana dejstva oziroma nižji dokazni standard kot bo veljal za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku.

8Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica ni izkazala niti verjetnega pravnega interesa za zahtevek na ugotovitev ničnosti Pogodbe o prevzemu izpolnitve oz. verjetnosti obstoja te nedenarne terjatve, prav tako pa ne drugih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

9Pritožbeno sodišče ob preizkusu sprejete odločitve uvodoma ugotavlja, da je ne glede na (ne)pravilnost razlogov izpodbijanega sklepa glede učinkovanja določb 271. člena OZ in 434. člena OZ iz 8. in 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, pravilna presoja presoja sodišča prve stopnje o pomanjkanju pravnega interesa tožnice oz. o neizkazanem prvem pogoju za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (verjeten obstoj terjatve) iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju te obrazložitve. Ker je za uspešnost s predlogom za izdajo začasne odredbe ta pogoj nujen, je odpadla potreba po presoji ostalih pogojev, zaradi česar se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na razloge (oz. domnevno manjkajoče razloge) izpodbijanega sklepa o (ne)obstoju predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ oz. tretjega odstavka 270. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena) ZIZ.

Glede neizkazanosti (s stopnjo verjetnosti) pravnega interesa za vložitev tožbe oz. izdajo začasne odredbe:

10Pritožbeno sodišče v tej zvezi uvodoma pojasnjuje, da obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo spada med absolutne procesne predpostavke, ki morajo biti podane ves čas postopka do zaključka glavne obravnave, in na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pravni interes pa mora prav tako (že po svojem osnovnem namenu) biti podan glede predlagane začasne odredbe.

11Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe med drugim navajala, „da je izdaja začasne odredbe nujna, saj bo sicer tožbeni zahtevek povsem izjalovljen, saj se bo nad družbo S. začel postopek prisilne poravnave, česar kasneje ne bo več mogoče sanirati brez hujše škode za tožnico“, kar je povezovala z dejstvom, da je prva toženka skupaj s skupino upnikov, s katero deluje usklajeno, že vložila predlog za upniško prisilno poravnavo.

12Prav tako tožnica v sedaj obravnavani pritožbi izrecno navaja naslednje:

„Tožeča stranka pa razen z vložitvijo predmetne tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe svojih pravic ne more ustrezno varovati niti v postopku prisilne poravnave zoper drugo toženo stranko, saj je ugotovitev ničnosti Pogodbe o prevzemu izpolnitve potrebna za izpodbijanje pogoja iz prvega odstavka 221.j člena ZFPPIPP¹, t.j. da predlagatelji ne razpolagajo z vsaj 20% deležem vseh finančnih terjatev druge tožene stranke. Vložitev predmetne tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe je tako edina možnost, da tožeča stranka svoje pravice ustrezno zavaruje še preden je izdan sklep o začetku postopka prisilne poravnave, ki bo onemogočil prodajo nepremičnin in tožeči stranki še naprej povzročal veliko premoženjsko škodo.“

13Glede na navedeno je jasno, da je cilj pravnih sredstev tožnice v tem gospodarskem sporu v bistvenem v tem, da se prepreči začetek postopka (upniške) prisilne poravnave nad drugo toženko z dokazovanjem, da so združeni upniki s prvo toženko na čelu dosegli zahtevani 20% prag za (upravičen) predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad drugo toženko (tudi) s pomočjo terjatve, ki jo je prva toženka dobila napram drugi toženki na podlagi nične Pogodbe o prevzemu izpolnitve.

14V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, na kar utemeljeno opozarja tudi prva toženka v svojem odgovoru na pritožbo, da je bil dne 23. 12. 2020 dejansko izdan sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St. 2242/2020, o začetku postopka prisilne poravnave nad drugo toženko. Ob upoštevanju tega dejstva v povezavi s prehodno izpostavljenimi navedbami tožnice o cilju in namenu tega postopka, pritožbeno sodišče zaključuje, da vsaj v tem kontekstu tožnica (več) ne izkazuje s stopnjo verjetnosti pravnega interesa za vložitev predmetne ugotovitvene tožbe in za izdajo začasne odredbe. Dejstvo je namreč, da je z začetkom postopka prisilne poravnave (že) prišlo do pravnih posledic, ki jih je tožnica s sprožitvijo tega spora želela preprečiti.

Glede neizkazanosti (s stopnjo verjetnosti) obstoja terjatve na ugotovitev ničnosti Pogodbe o prevzemu izpolnitve:

15Tožnica verjetnost obstoja terjatve na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe gradi v bistvenem na izhodišču, da je bila sklenjena zaradi oškodovanja upnikov. Slednje je utemeljevala² z navedbami o tem, da je bil domnevni prehod terjatve na prvo toženko zaradi izpolnitve dolga druge toženke do tožnice³ (kar se je zgodilo v posledici sklenitve Pogodbe o prevzemu izpolnitve) nujno potreben za vložitev skupnega predloga za začetek prisilne poravnave, s katero bi predlagatelji oškodovali upnike. Brez te terjatve (prve toženke do druge toženke) bi predlagatelji po trditvah tožnice razpolagali zgolj s terjatvami v skupnem znesku 18,9 % vseh finančnih obveznosti druge toženke, kar jim ne bi omogočalo vložitve predloga za začetek prisilne poravnave v skladu z že citirano določbo ZFPPIPP. Tožnica je tako prepričana, da je bila (nedopustna) kavza sklenitve Pogodbe o prevzemu izpolnitve pridobitev terjatve, s pomočjo katere bi lahko predlagatelji vložili predlog za upniško prisilno poravnavo (namen zadostitve zakonskemu pogoju za predlog).

16Teh svojih trditev glede nedopustne kavze in posledične ničnosti Pogodbe o prevzemu izpolnitve tožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala niti s stopnjo verjetnosti, saj jih demantirajo že same, s strani tožnice predložene listine. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), je namreč iz Poročila neodvisnega revizorja o pregledu finančnih terjatev skupine upnikov do družbe S. d.o.o., na dan 31. 12. 2019 za potrebe priprave predloga upnikov na podlagi 221.j člena ZFPPIPP za uvedbo postopka prisilne poravnave (v nadaljevanju: Poročilo neodvisnega revizorja, priloga A6 spisa), razvidno, da prva toženka v ugotovljenem skupnem deležu obveznosti (21,7 %) participira s terjatvijo v višini 409.243,63 EUR na podlagi sklepa o izvršbi VL 121433/2019 z dne 18. 12. 2019. Prva toženka tako kot upnica sodeluje s terjatvijo, ki ne more izvirati (oz. vsaj ni jasno, kako bi lahko) iz sporne Pogodbe o prevzemu dolga z dne 9. 9. 2020. K navedenemu pritožbeno sodišče zgolj še dodaja, da je enako stališče razvidno tudi iz obrazložitve sklepa o začetku postopka prisilne poravnave⁴.

17Pritožbene navedbe, ki navedene ugotovitve skušajo prikazati kot nerelevantne in v katerih tožnica poudarjeno prikazuje (kot pomembno) vlogo družbe P d.o.o. oz. njene sporne terjatve do druge toženke, predhodno izpostavljenih jasnih ugotovitev ne morejo omajati.

18Le-te pa so osnova za (pravilno) presojo sodišča prve stopnje, da ni izkazan verjeten obstoj terjatve na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe, kot bistvene predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe, zaradi česar že iz tega razloga predlog za njeno izdajo ni utemeljen. Posledično se, kot že uvodoma omenjeno, pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s sicer obširnimi pritožbenimi navedbami glede drugih razlogov izpodbijanega sklepa.

19Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva točka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi prva toženka, saj z navedbami ni bistveno pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

¹ Ta določa: „Ne glede na drugi odstavek 139. člena tega zakona so začetek postopka prisilne poravnave upravičeni predlagati tudi upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika.“
² prim. str. 8 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, pod točko 2) Pogodba je bila sklenjena zaradi oškodovanja upnikov.
³ subrogacija po zakonu v skladu z 275. členom OZ.
⁴ V delu ki glasi: „Glede terjatve predlagatelja M. d.o.o. sta upnika s priglašeno udeležbo Z. in A. A. trdila, da je pogodba o prevzemu izpolnitve z dne 9. 9. 2020 nična. Sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da iz revizorjevega poročila (p. d. 17), ki je izrazil mnenje brez pridržka, v katerem je ugotovil znesek finančne obveznosti upnika M. d.o.o. do dolžnika v višini 409.243,63 EUR (kar predstavlja 3,7% skupnega zneska finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika), izhaja, da je bila ta terjatev ugotovljena na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi opr. št. VL 121433/2019 z dne 18. 12. 2019. V skladu s četrtim odstavkom 68. člena ZFPPIPP velja, in drugačna presoja ni dovoljena, da je terjatev verjetno izkazana, če je bilo o terjatvi odločeno z odločbo sodišča ali drugega državnega organa, ki je postala pravnomočna pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Glede na to, da se je navedeni izvršilni postopek začel v letu 2019 (sklep, ki je bil podlaga za revizorjevo poročilo, je bil izdan dne 18. 12. 2019), že časovno gledano zanj ne more biti podlaga pogodba iz leta 2020.“