141. člen ZFPPIPP

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega posla določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Dolžnik v zvezi z podlago zatrjevanih transakcij ni podal konkretnih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s trditvami glede prenosa terjatve predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zato predstavljali nedovoljene informativne dokaze. Dolžnik bi lahko podal konkretne trditve glede premoženja družbe, vendar pa svoje trditvene obveznosti ni izpolnil. Zgolj predložene bilance ne zadoščajo. Upnica ne razpolaga s podatki o premoženju družbe in vrednotenju le-tega, prav tako ne s konkretnejšimi podatki o obveznostih družbe. To bi lahko pojasnil dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe. Ker pa dolžnik konkretnih trditev ni podal, prav tako tudi ni predložil relevantne poslovne dokumentacije družbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal finančno stanje

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi proc

Pri upniški prisilni poravnavi je dolžno sodišče imenovati upniški odbor, ko je vloženo poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, ki vključuje tudi seznam terjatev upnikov.

Namen ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave je vsakemu upniku zagotoviti enako varstvo pravic, kot bi jih imel v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V primeru obstoja razlogov iz 2., 3., 4. ali 5. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP). V tem okviru je z ugovornim postopkom zoper vodenje postopka prisilne poravnave v celoti varovana pravica vsakega upnika do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, tako da mu je zagotovljen enak položaj kot v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Vsak upnik insolventnega dolžnika nima pravice vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti naknadnega načrta finančnega prestrukturiranja in tudi ne more zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja.

Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje opravilo tehtanje upnikovih trditev o očitanih dejanjih, ki naj bi po upnikovem mnenju predstavljale dolžnikovo zlorabo pravic ter presodilo, da zlorabe ni mogoče očitati. Pri tem je pravilno izvedlo le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ni spuščalo v presojo vsakega konkretnega ravnanja, ki ga očita upnik, saj bi s tem dejansko prešlo na vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, za kar pa ni nobene zakonske podlage. Sodišče izvede le preizkus na prvi pogled (prima facie), z ugotavljanjem obstoja in utemeljenosti upnikovih terjatev ter obstoja dolžnikovih pogodbenih razmerij in resničnosti prikazovanja poslovnih možnosti pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Vsekakor pa lahko nudijo ti podatki (tudi) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP. Presoja navedb upnika v zvezi s konkretnimi terjatvami in posli preko te, ki jo j

Namen zakonodajalca zagotovo ni bil, da lahko predlagajo prisilno poravnavo le trije upniki (ali več), saj bi bil v tem primeru en upnik (ali dva) prikrajšan za to možnost, čeprav bi imel enak obseg terjatev kot trije ali več upnikov skupaj. Poleg gramatikalne razlage, ki jo je (edino) uporabil pritožnik, je treba upoštevati tudi logično, sistematično in teleološko razlago. Sodišče skozi svojo sodno prakso razlaga 221.j člen ZFPPIPP tako, da dopušča začetek postopka prisilne poravnave tudi na predlog enega upnika, kar je razvidno iz več odločb (npr. VSL Cst 36/2017, VSL Cst 155/2020 idr.). Do vložitve upniškega predloga je upravičen tisti upnik (eden ali več), ki izpolnjuje kriterij, da njegove (njihove) finančne terjatve do dolžnika presegajo 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika. Tako je bistven delež finančnih obveznosti, ne pa število upnikov.

Da bi sodišče predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju: PPP) sploh lahko obravnavalo, mora biti popoln, kar pomeni, da mora jasno in nedvoumno vsebovati vse tiste podatke in listine, ki jih zakon določa in so našteti v prvem odstavku 221.d člena ZFPPIPP. Namen predložitve zakonsko predpisanih listin, kar vključuje tudi popolnost listin iz drugega odstavka 141. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 142. člena ZFPPIPP je v tem, da se upnikom omogoči, da ob upoštevanju razgrnjenega premoženjskega stanja dolžnika in ob upoštevanju predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja sploh lahko kvalificirano odločajo o predlagani PPP. Matična številka je enolična identifikacija vsake enote poslovnega registra, ki jo ob vpisu v poslovni register dodeli upravljavec registra in se ne spreminja, med tem kot se ostali podatki pri pravni osebi lahko spreminjajo. Navedba matične številke je nujna zato, da ne prihaja pri pravnih osebah do zamenljivosti. Ni dovolj, da so dejstva in okoliščine razvidni iz podatkov sodnega spisa, temveč morajo biti posebej opredeljeni in razvidni iz posebnega opisa dejstev in okoliščin, ki je sestavni del načrta

Pri razlagi domneve insolventnosti in s tem povezane aktivne legitimacije upnika je treba izhajati iz jezikovne razlage ZFPPIPP in iz namena prisilne poravnave. To pomeni, da mora dolžnik kot predlagatelj prisilne poravnave v načrtu finančnega prestrukturiranja predvideti takšne ukrepe, ki bodo ob njihovem izvajanju zagotovili, da s potrditvijo prisilne poravnave dolžnik znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, torej sposoben poravnavati vse svoje obveznosti iz prisilne poravnave, ki zapadejo (145. člen ZFPPIPP).

Glede na trenutno veljavno sodno prakso, da se določilo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP uporablja tudi takrat, kadar se v konkurenci srečata stečajni postopek in postopek poenostavljene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v zatečeni situaciji na dan 26. 11. 2018 izdalo izpodbijani sklep (o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom). V pritožbi je upnik opozarjal na zlorabo, saj je zatrjeval in dokazoval, da se dolžnik uvršča med majhne družbe in poudarjal, da zato nad dolžnikom ni dovoljeno izvesti poenostavljene prisilne poravnave. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo možnost dolžničinega uspeha s pritožbo v zadevi St 000/2018. Dolžnica v postopku St 000/2018 s pritožbo proti sklepu o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne bi mogla uspeti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.

Razlog, da je bila poenostavljena prisilna poravnava (v nadaljevanju: PPP) sprejeta na goljufiv način je, če je dolžnik upnikom napačno (lažno) prikazal svoj finančni položaj in poslovanje, in sicer zlasti, če je lažno prikazal, da je insolventen. Razlog, da bi bila PPP sprejeta na goljufiv način, bi tudi lahko bila fiktivno vzpostavljena terjatev upnika, na podlagi te terjatve pa bi ta upnik z odločilno glasovalno pravico v postopku PPP dosegel, da bi bila PPP izglasovana, ostali upniki pa bi bili prikrajšani za celotno poplačilo svojih terjatev. Kakšen je bil namen prenosa sredstev, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi pravilno ugotovljeno. Šlo je za finančno prestrukturiranje tožene stranke zato, da bi tožena stranka naprej uspešno poslovala. Tudi, če bi tožena stranka res prejela vsa sredstva brezplačno, bi bili upniki tožene stranke kvečjemu v bistveno boljšem položaju, ker bi lahko glede na prenos vseh sredstev, utemeljeno pričakovali poplačilo svojih terjatev v skladu s pogoji PPP.

Za dejanski stan zlorabe pravice je značilno, da nosilec sicer izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega mejo upravičenja, pri čemer za protipravnost zadošča že okoliščina, da je storilčevo ravnanje v nasprotju z namenom (naravo) pravice.

V konkretnem primeru je ključnega pomena, da je stečajni dolžnik izpolnil toženi stranki obveznosti po treh računih, zato predmet izpodbijanja ne more biti sama opustitev zavrnitve teh računov oziroma njihovo priznanje.

Predlog, ki je bil zavržen zaradi nepopolnosti, tako dejansko ni opravičil zahteve za odložitev odločanja. Res je navedeni dvomesečni rok kratek. Vendar pa je treba o upnikovem predlogu čim hitreje odločiti, dolžnik mora vložiti vse svoje sile, da odpravi insolventnost v tem roku ali to poskuša storiti s prisilno poravnavo, pri čemer je začetek teka roka vezan na potek roka za vložitev te zahteve, ne pa na dan odločanja sodišča o zahtevi za odložitev odločanja. Iz zakonske ureditve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vključno z določili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu, v povezavi s 152. členom ZFPPIPP, izhaja, da lahko sodišče upošteva le prvi predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Z vidika navedene ureditve, pa tudi relativno kratkih zakonskih rokov za opravičitev odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, višje sodišče ravnanje dolžnika, ki je, ko je ugotovil, da mu rok za dopolnitev predloga ne bo podaljšan, vložil nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave, seveda že izven roka iz 237. člena ZFPPIPP, oce

ZFPPIPP v redni prisilni poravnavi ne daje privilegiranega statusa davčnim obveznostim, za razliko od poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 221.b člena ZFPPIPP). Del dikcije dolžnika v NFP, ki se nanaša na davke, se tako nanaša le na postopek "poenostavljene" prisilne poravnave, ki je tekel pred začetkom postopka redne prisilne poravnave (po določbi petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP namreč poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje na terjatve za plačilo davkov, kot jih določa zakon, ki ureja davčni postopek). Ni mogoče pritrditi pritožnici, da iz NFP izrecno izhaja dolžnikov predlog, da (redna) prisilna poravnava za davke ne učinkuje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo prisilno poravnavo v delu, ki ni bil predmet dolžnikovega predloga.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je vsebina dopolnjenega načrta finančnega prestrukturiranja glede na poročilo o finančnem poslovanju in poslovanju dolžnika do te mere protislovna, da ne zadostuje kriterijem iz 145. člena ZFPPIPP, sodi še v okvir formalnega preizkusa, ki ga je dolžno opraviti sodišče. V postopku poenostavljene prisilne poravnave mora dolžnik vsem upnikom ponuditi enak delež poplačila njihovih terjatev, iz predloga dolžnika pa ne izhaja, da tudi upnici, ki naj bi imela po njegovih trditvah večinski delež v terjatvah upnikov (v višini razlike med 1.059.752,00 EUR in 210.918 EUR), za vse njene terjatve ponuja enak delež plačila kot ostalim upnikom. Že na podlagi navedenega dejstva je pritrditi sodišču prve stopnje, da načrt finančnega prestrukturiranja zakonskim zahtevam po dopolnitvi načrta finančnega prestrukturiranja še vedno ni zadostil.

Seznam terjatev, ki ga je dolžnik predložil s predlogom za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, ne vsebuje podatkov, ki so navedeni v četrtem odstavku 221.d člena ZFPPIPP in jih tudi ne more, saj ob vložitvi predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave še ni znano, na kateri dan bo postopek poenostavljene prisilne poravnave začet, niti mu ni priložena izjava, navedena v četrtem odstavku 221.d člena ZFPPIPP. Zato navedeni seznam terjatev ne predstavlja posodobljenega seznama terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP.

Določbe ZFPPIPP o prisilni poravnavi se za postopek poenostavljene prisilne poravnave smiselno uporabljajo tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev. Predlog za začetek prisilne poravnave mora vsebovati tudi načrt finančnega prestrukturiranja, ta pa mora vsebovati predlog prisilne poravnave, ki mora vsebovati tudi opis in skupni znesek prednostnih terjatev in skupni znesek zavarovanih terjatev ter navedbo, da za imetnike prednostnih in zavarovanih terjatev prisilna poravnava, če bo potrjena, ne bo učinkovala. Dolžnik je z navedbo upnikove terjatve v predlogu za začetek prisilne poravnave le izpolnil zakonsko obveznost glede vsebine predloga, ni pa s tem dosegel učinkovanja prisilne poravnave na upnikovo zavarovano terjatev. Če je za uspešno finančno prestrukturiranje treba prestrukturirati tudi zavarovane terjatve, mora načrt finančnega prestrukturiranja vsebovati tudi opozorilo, da je soglasje imetnikov teh zavarovanih terjatev za njihovo prestrukturiranje nujen pogoj uspešnega finančnega prestrukturiranja. Navedbo s takšno vsebino je dolžnik v predlogu sicer podal, vendar pa upnik soglasja, da poenosta

Zgrešeno je stališče iz zahteve za varstvo zakonitosti, da domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja samo, če dolžnik ločitvenim upnikom ne plačuje svojih obveznosti v delu, v katerem niso zavarovane. To bi pomenilo, da je taka domneva za primere, kakršen je obravnavani, predpisana dvakrat enako - po prvi in drugi alineji navedene zakonske določbe. Zamuda s plačevanjem obveznosti, za katere prisilna poravnava učinkuje (in take so obveznosti do ločitvenih upnikov, kolikor njihov znesek presega vrednost zavarovanja) namreč pomeni zamudo s plačilom obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave vsem upnikom nezavarovanih obveznosti, za katere učinkuje prisilna poravnava, in pomeni domnevo iz prve alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi bila taka domneva posebej predpisana za navadne, posebej pa za ločitvene upnike za tisti del obveznosti, v katerem ta ni zavarovana. Ravno nasprotno: v drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je zelo jasno predpisano, da domneva trajnejše nelikvidnosti velja za zamudo s plačilom obveznosti ločitvenim upnikom. V povezavi z načelom enakosti upnikov iz

Razlogi, iz katerih bi bilo mogoče izpodbijati sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, se lahko nanašajo (zgolj) na procesne ovire za vodenje tega postopka oziroma, da predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave niso predložene listine iz 1., 3. in 5. točke drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP ali izjava dolžnika, sestavljena v obliki notarskega zapisa.

Zakonska določba iz četrtega odstavka 147. člena ZFPPIPP, ki sodišču nalaga izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, temelji na neizpodbojni domnevi, da predlog za začetek postopka prisilne poravnave vsebuje tudi podrejeni zahtevek, naj sodišče začne stečajni postopek, če bo predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo ali zavrnilo. To pa pomeni, da sta bila zoper dolžnika vložena dva predloga za začetek stečajnega postopka (en s strani Banke X in drugi (podredno) s strani dolžnika). Ker je sodišče o začetku stečajnega postopka sklepalo na podlagi (podrejenega) predloga samega dolžnika, je izhajalo iz domneve insolventnosti dolžnika, ki se ob dolžnikovem predlogu predpostavlja. Družbenik dolžnika pa lahko to domnevo izpodbije samo na ta način, da v pritožbi poda ustrezno trditveno podlago in predloži dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen.