149. člen ZFPPIPP

Glede na določbe ZFPPIPP sodišče tudi ne more zgolj na podlagi trditev dolžnika o poplačilu upnikov (če upniki tem trditvam nasprotujejo in predloga ne umaknejo, kot je bilo v predmetni zadevi) ustaviti postopka odločanja o predlogu za začetek stečaja, temveč bi v vsakem primeru moralo ugotavljati sporno dejstvo, ali predlagatelji še imajo terjatev, oziroma ali je tožeča stranka bila insolventna. Dokler postopek traja, se mu lahko (in glede na načelo koncentracije se mu morajo) pridružijo novi upniki. Takojšnje odločanje o spornih dejstvih pa je preprečila tožeča stranka sama z vložitvijo predloga za začetek prisilne poravnave. Zaradi tega predloga in zaradi poteka postopka prisilne prisilne poravnave o predlogu za odlog začetka postopka stečaja in o predlogih za ustavitev postopka ni bilo in niti ni moglo biti nikoli več odločeno. V predlogu za začetek postopka prisilne poravnave je tožeča stranka namreč sama pritrdila, da je insolventna. Povedano pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med kršitvami, ki jih v zvezi s predhodnim postopkom odločanja o začetku stečaja tožeča stranka očita sodišču, in med zatrjevano škodo.

Če upniki predlagatelji umaknejo upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave, sodišče ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek. Tudi če do umika upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave pride po začetku postopka prisilne poravnave, sodišče po posebnem pravilu, določenem v petem odstavku 221.j člena ZFPPIPP ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek.

Predlog, ki je bil zavržen zaradi nepopolnosti, tako dejansko ni opravičil zahteve za odložitev odločanja. Res je navedeni dvomesečni rok kratek. Vendar pa je treba o upnikovem predlogu čim hitreje odločiti, dolžnik mora vložiti vse svoje sile, da odpravi insolventnost v tem roku ali to poskuša storiti s prisilno poravnavo, pri čemer je začetek teka roka vezan na potek roka za vložitev te zahteve, ne pa na dan odločanja sodišča o zahtevi za odložitev odločanja. Iz zakonske ureditve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vključno z določili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu, v povezavi s 152. členom ZFPPIPP, izhaja, da lahko sodišče upošteva le prvi predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Z vidika navedene ureditve, pa tudi relativno kratkih zakonskih rokov za opravičitev odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, višje sodišče ravnanje dolžnika, ki je, ko je ugotovil, da mu rok za dopolnitev predloga ne bo podaljšan, vložil nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave, seveda že izven roka iz 237. člena ZFPPIPP, oce

Insolventnost je mogoče odpraviti na več načinov. Najbolj učinkovit način za odpravo insolventnosti je finančno (in korporacijsko) prestrukturiranje dolžnika na podlagi svežih denarnih prilivov, običajni so še ukrepi z reprogramiranjem in odpustom dolgov, prodajo premoženja in podobno. Utemeljevanje odprave vzrokov insolventnosti na podlagi vzpostavitve terjatve s tožbo, ki je bila vložena 9. 2. 2015 (predlog za prisilno poravnavo pa 16. 6. 2015) in nekonkretiziranega zatrjevanja, da je upnik unovčil zavarovanje in iz tega prejel poplačilo kredita v celoti, že na prvi pogled niti s stopnjo verjetnosti ne kaže na sklep, da bi dolžnik odpravil insolventnost.

Predmetni stečajni postopek se je začel na predlog pritožnikov. Posledica tega stečajnega postopka je bil insolvenčni postopek St 2507/2013, ki se je začel na dolžnikov predlog. Ker se je po umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave postopek prisilne poravnave ustavil, se je predhodni postopek odločanja o predlaganem začetku stečajnega postopka nadaljeval, upravitelj pa je imel pristojnosti po določbah 237.a in 238. člena ZFPPIPP. Kasneje se je v stečajnem postopku izkazalo, da predlagatelji stečajnega postopka niso imeli aktivne legitimacije za začetek stečajnega postopka, zato je bil njihov predlog zavržen. Če je temu tako, gre v tem delu za stroške, ki so bili povzročeni s strani upnikov (predlagateljev) in jih morajo le-ti tudi plačati.

Položaj po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej položaj trajnejše nelikvidnosti, nastopi takrat, ko podjetje v daljšem obdobju ni sposobno poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Da kratkoročna plačilna sposobnost doseže kriterij iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, mora trajati daljše obdobje. Dolžnik mora zato, da bi se izognil insolvenčnemu postopku, tako po določilih 238. člena ZFPPIPP, kot tudi po določilih tretjega odstavka 149. člena ZFPPIPP dokazati, da ni več insolventen. Insolventnost je mogoče odpraviti ne le z dokapitalizacijo oziroma prilivi svežega denarja, temveč tudi na druge načine, na primer z reprogramiranjem in odpustom dolgov, prodajo premoženja in podobno. ZFPPIPP v prvem odstavku 14. člena ne določa, koliko časa mora trajati „daljše obdobje“, oziroma trenutka, ko dolžnik postane insolventen. Kriterij za presojo kratkoročne plačilne nesposobnosti, ki zato, ker traja „dalj časa“ preraste v trajnejšo nelikvidnost, pa po oceni pritožbenega sodišča ne sme biti strožji od kriterija določenega v domnevi iz prve alineje drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Vsi trije izpodbijani sklepi se nanašajo na postopke, ki so vezani na odpravo posledic insolventnosti istega dolžnika. Ker so navedeni postopki v medsebojni povezavi in soodvisnosti, je pritožbeno sodišče z enim sklepom odločalo o utemeljenosti vseh treh vloženih pritožb zoper izpodbijane sklepe. Zakon dolžniku omogoča več načinov, preko katerih se v primeru nastopa insolventnosti lahko izogne skrajnemu učinku stečajnega postopka, to je prenehanju samega dolžnika s sorazmernim poplačilom upnikov. Med drugim sta temu namenjeni tudi obe obliki prisilne poravnave, to je redna prisilna poravnava ter poenostavljena prisilna poravnava. Uveljavljanje teh procesnih možnosti, ki pomenijo zastoj v predhodnem postopku za začetek stečajnega postopka na zahtevo upnice, pa ne more služiti zgolj namenu zavlačevanja in onemogočanja odločanja o predlogu upnice. V kolikor je iz načina uveljavljanja teh procesnih možnosti razvidno, da gre za zlorabo procesnih pravic, sodišče ne sme nuditi pravnega varstva takšnemu ravnanju dolžnika.

Dolžnik je imel pred vložitvijo svojih predlogov možnost izbire glede ukrepov za zagotovitev ponovne solventnosti družbe. Kot dober strokovnjak in gospodarstvenik se je moral poučiti o možnostih za sanacijo nastale situacije, zavedati pa bi se moral tudi zakonskih možnosti in posledic, ki jih prinaša posamezni postopek. Dolžnik, ki je prvi predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo umaknil zaradi neuspešnosti njene izvedbe, bi moral posledice predvideti in že takrat predlagati postopek redne prisilne poravnave, če je z njo mislil resno. Dolžnik, ki je predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo sprva umaknil (iz nepojasnjenih razlogov), takoj zatem vložil nov predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo in v posledici zavrženja le-tega še predlog (redne) prisilne poravnave, s svojim postopanjem brez dvoma zavlačuje s postopkom, v njegovem ravnanju pa je mogoče zaznati nedopustne namene za doseganje drugih ciljev, ki niso združljivi z namenom postopka prisilne poravnave, zaradi česar predmetni predlog prisilne poravnave ni dovoljen.

Določila 6. odstavka 149. člena ZFPPIPP so povsem jasna in jih ne gre razlagati tako široko, kot to predlagajo pritožniki. Glede na deklaratorno naravo sklepa o ustavitvi postopka ni nobene podlage za stališče, da bi moralo sodišče pri obravnavanju izjave o umiku upoštevati stanje do trenutka sprejema odločitve sodišča o umiku. Izjava o umiku predloga za prisilno poravnavo učinkuje v trenutku, ko je dana oziroma jo sodišče prejme.

Tako kot prvostopenjsko sodišče pri odločanju o začetku postopku prisilne poravnave ne presoja, ali je dolžnik insolventen, pač pa opravi le formalen preizkus predloga za začetek postopka (drugi odstavek 153. člena ZFPPIPP), tudi v primeru umika predloga za začetek postopka prisilne poravnave, če je predlagatelj zunaj postopka prisilne poravnave odpravil vzroke za insolventnost, sodišče ne presoja, ali je dolžnik postal solventen. Zadostuje namreč že opis okoliščin in predložitev dokazov, iz katerih dolžnik izvaja svojo trditev, da je ponovno postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.

Tudi v primeru, ko je bil stečajni postopek začet že pred 1. 10. 2008, po 2. točki 1. odst. 495. člena uporabljajo določbe ZFPPIPP, med njimi tudi 49. člen, ki v 3. odstavku določa, da sodišče v predhodnem postopku zaradi insolventnosti odloča o pogojih za začetek postopka insolventnosti. Logična razlaga 1. odst. 495. člena ZFPPIPP napotuje na zaključek, da veljajo določbe ZFPPIPP glede presoje obstoja pogojev za začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko sklep o začetku stečajnega postopka do 01. 10. 2008 še ni pravnomočen. Pritožnik se zato neutemeljeno sklicuje na prehodno določbo 495. člena ZFPPIPP, ko navaja, da je v obravnavanem primeru treba uporabiti postopkovne in materialnopravne določbe ZPPSL.