151. člen ZFPPIPP

Oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je izjema od splošne obveznosti, zato je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta. Postopek prisilne poravnave sicer res izkazuje slabo finančno stanje tožnice, vendar sam po sebi še ne utemeljuje taksne oprostitve, sicer bi že ZST-1 dejstvo insolventnosti stranke (ki je pogoj za začetek postopka prisilne poravnave) opredelil kot okoliščino, ki narekuje oprostitev plačila sodne takse, pa tega ni storil.

V osmem odstavku 199.c člena ZFPPIPP je izrecno določeno, da izbrani upnik pridobi upravičenje za vodenje poslov insolventnega dolžnika z izdajo sklepa sodišča, s katerim sodišče odloči, na katerega upnika se prenese upravičenje (tretji odstavek 199.c člena ZFPPIPP). Izbrani upnik je s strani sodišča to pravico pridobil že z izdajo sklepa, torej dne 17. 5. 2024.

Ker poslovodstvo dolžnika ni izpolnilo svojih dodatnih obveznosti, ki jih ima v primeru upniške prisilne poravnave, je bila utemeljena zahteva upnika za prenos pooblastila za vodenje poslov dolžnika. Interesi lastnika dolžnika se morajo v primeru, ko postane družba insolventna, umakniti in so v ospredju interesi upnikov.

Izven postopka pridobljeno strokovno mnenje predstavlja del trditvene podlage stranke, ne pa izvedenskega mnenja. Gre namreč za poročilo, izdelano pred ali med postopkom na zahtevo stranke. Dokaz po določbah ZPP je le izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem sodnem postopku postavljeni izvedenec.

Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.

V primeru insolventnosti, in celo v primeru, ko se ta le zgolj domneva, ker poslovni subjekt ne plačuje svojih zapadlih dolgov, je poseg v lastniška in upravljalska upravičenja dolžnika ustavnopravno dopusten. Dejanske možnosti upnikov finančnih terjatev, da se aktivno vključijo v postopke finančnega prestrukturiranja pri dolžniku, bi bile neučinkovite brez hkratne dopustitve, da ti upniki iz utemeljenih razlogov pridobijo tudi možnost za vodenje poslov dolžnika v smislu 221.i člena ZFPPIPP. Sistemska omejitev poslovanja in nadzor dolžnika, vključno z možnostjo prenosa pooblastil za vodenje poslov, upnikom, ki izkažejo, da so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 % finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika (prvi odstavek 221.j člena ZFPPIPP), omogoča hitro in učinkovito ukrepanje, pri čemer je poslovanje dolžnika tako pod nadzorom upravitelja kot sodišča. Zato navedena ureditev tudi v primeru še ne ugotovljene dolžnikove insolventnosti ni pretirana oz. nesorazmerna.

Bistveno je, da je upnik predlagatelj v načrtu finančnega prestrukturiranja (od 2. 9. 2020 do 31. 12. 2021) predvidel za pokrivanje stroškov tekočega upravljanja rednih poslov in stroškov insolvenčnega postopka do skupne višine 990.000,00 EUR. Zaenkrat je dolžnik uspel poslovati s sredstvi 500.000,00 EUR, torej manj kot je predvidel načrt finančnega prestrukturiranja iz februarja 2021. Ker pa postopek prisilne poravnave še vedno poteka in bo za zaključitev terjal še nekaj dodatnega časa, je dolžnik predlagal, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, da potrebuje še 150.000,00 EUR. To pa je še vedno nižji znesek od razpoložljivih sredstev načrtovanih v višini 990.000,00 EUR.

Pritožnik je dolžan navesti jasne in konkretne razloge, s katerimi utemeljuje pritožbo, kar pomeni, da je dolžan konkretizirati dokaze, ki naj bi jih sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Zgolj pavšalna navedba, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov (katerih, pritožnik ni pojasnil), za to ne zadostuje. V primeru, ko je uspeh v postopku odvisen izključno od mnenja izvedenca oziroma kjer se predlog za zaslišanje nanaša na ugotovitev o ključnem spornem dejstvu, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije.

Ker je bilo torej o pravni naravi pritožnikove terjatve že pravnomočno odločeno (to je, da ne gre za terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP), sklenjena sodna poravnava pa v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da del pritožnikove terjatve v višini 3.384.089,21 EUR predstavlja terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, stečajnega sodišča ne zavezuje, se pritožba upnika izkaže kot neutemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje procesna položaja, ko vloži predlog za prisilno poravnavo dolžnik oziroma upnik, ne dajeta podlage za sistematsko razlikovanje položajev dolžnika v zvezi z institutom izdaje soglasja k sklenitvi pogodbe v skladu z 2. točko tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Določbe postopka o dolžniški prisilni poravnavi je treba v postopku upniške prisilne poravnave uporabljati smiselno, kar pa ne pomeni, da je uporaba pravil iz 151. člena ZFPPIPP izključena. Za takšno razlago navedenih določb ZFPPIPP ni namreč nobenega razumnega razloga. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali lahko na podlagi listin, ki jih je dolžnik priložil k predlogu ter z drugimi pojasnili, navedenimi v pritožbi, upoštevajoč tudi izjave vseh treh zavarovanih finančnih upnikov, iz katerih izhaja, da ne nasprotujejo prizadevanjem poslovodstva dolžnika za izdajo sklepa sodišča o soglasju k poslu iz 2. točke tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, odločiti o izdaji soglasja za sklenitev navedene pogodbe.

17.9.2017 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E), ki je v četrtem odstavku 66. člena1 predpisal dodaten razlog, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja. Takšne novote so dopustne, če po presoji sodišča ne bi zavlekle reševanje spora.

Sodišče ob odločanju, ali bo dalo soglasje k odobritvi najema dodatnih likvidnih sredstev presoja, ali je posojilo ali kredit, ki ga želi dolžnik najeti, namenjeno opravljanju rednih poslov v zvezi z opravljanjem dolžnikove dejavnosti ali poravnavanjem obveznosti iz teh poslov in ali znesek najetega posojila ali kredita presega skupni znesek likvidnih sredstev, potrebnih za financiranje poslovanja iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP in kritje stroškov postopka prisilne poravnave. V danem primeru sta ta dva pogoja izpolnjena. To pa še ne pomeni, da je sodišče v vseh primerih omejeno le na presojo teh dejstev.

Sodišče druge stopnje kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahteve tožencev za prekinitev postopka zaradi začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave zoper drugo toženko (10. točka obrazložitve). Postopek poenostavljene prisilne poravnave namreč na predmetni pravdni postopek nima vpliva.

Toženki s sporno prodajno pogodbo nista zasledovali namena zagotoviti plačilo kupnine za predmetno nepremičnino, pač pa je bil njun namen čim prej prenesti to nepremičnino skupaj s prilivi od najemnin iz premoženjske sfere prve toženke na drugo toženko ter na ta način preprečiti možnost, da bi to premoženje postalo del stečajne mase prve toženke, hkrati pa bi še naprej ostalo v krogu z bivšim zakonitim zastopnikom prve toženke povezanih oseb. S takšnim ravnanjem sta nedvomno izigrali stečajne upnike prve toženke. Četudi ima upnik terjatev zavarovano z zastavno pravico, mu pravni red dopušča, da lahko sam presodi, da bo svoje interese učinkoviteje zavaroval v stečajnem postopku. Te presoje tožeče stranke zato druga toženka ne more izpodbijati s svojimi ocenami. Okoliščina, ko je pogodba sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje (kot je to v obravnavani zadevi), presega dejanski stan izpodbojnosti in v skladu z ustaljeno sodno prakso upravičuje ničnostno sankcijo. Upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Tožeča stranka lahko v takšnem primeru v korist stečajne mase uveljavlja zahtevke iz naslov

Managerska pogodba ni predvidevala odpravnine pri odpoklicu na podlagi 221.i člena ZFPPIPP. Revident se s tem ne sooči in zato ne more biti uspešen z revizijskim očitkom glede odpravnine. Sodišče pri presoji sklepa upravnega odbora o izplačilu zavarovalnine z dne 6. 10. 2014 ni zmotno uporabilo 151. člen ZFPPIPP, s tem ko je štelo, da sklep pomeni nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v času, ko so že nastopile pravne posledice prisilne poravnave in ga tako štelo za ničnega.

Ni pravilno pritožbeno stališče, da je v posledici dejstva, da zakon v določbi glede enakega obravnavanja upnikov ne določa, da to velja za upnike, ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju, možna širša razlaga; torej, da pomeni kršitev pravice do enakega obravnavanja upnikov kakršnokoli kršitev enakega obravnavanja upnikov, tudi takšna, kot je v tem primeru, da se redno poravnavajo obveznosti do ločitvenih upnikov in tekoči stroški postopka, ne pa tudi poplačilo terjatev upnikov iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP. 289. člen ZFPPIPP upnikom, ki nadaljujejo sodelovanje z dolžnikom tudi med postopkom prisilne poravnave, določa poseben položaj, in sicer, da se njihove terjatve poplačajo kot strošek postopka v primeru, da prisilna poravnava ni potrjena. Navedeno dolžniku omogoča normalno poslovanje v času postopka prisilne poravnave ter poseben položaj upnikom v primeru stečaja. Da so stroški iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP obravnavani drugače kot drugi (tekoči) stroški, jasno izhaja iz zakonskega besedila. Iz zakonske ureditve tudi izhaja, da je najprej treba plačati tiste stroške, ki so dejansko namenjeni unovčenju stečajne mase in poplačilu upnikov ter

Revizija se dopusti glede vprašanj: ◦ ali odpoklic upravnega odbora na podlagi 221.i člena ZFPPIPP sam po sebi pomeni odpoklic iz krivdnih razlogov, ali pa gre zgolj za določbo, ki upniku, po pridobljenem pooblastilu za vodenje poslov dolžnika, omogoča odpoklic v postopku prisilne poravnave brez soglasja sodišča in brez potrebe po navajanju razlogov za odpoklic; ◦ ali je sodišče pri presoji sklepa upravnega odbora o izplačilu zavarovalnine z dne 6. 10. 2014 zmotno uporabilo 151. člen ZFPPIPP, s tem ko je štelo, da sklep pomeni nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v času, ko so že nastopile pravne posledice prisilne poravnave in ga tako štelo za ničnega.

Soglasje sodišča za najem posojila je odvisno od namena koriščenja posojila. Da je ta skladen z dopustnim namenom iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, ne izhaja samo iz dolžnikovega predloga, temveč tudi iz upraviteljevega mnenja. Nadzor nad črpanjem posojila oziroma porabo le-tega za dovoljen namen bo izvajal upravitelj.

Upravni odbor tožene stranke je ravnal v nasprotju z omejitvami iz 34. člena ZFPPIPP, saj je v času, ko je bila družba insolventna, sprejel sklep, s katerim je prevzel novo obveznost v obliki nagrade nasproti tožeči stranki kot glavnemu izvršnemu direktorju, ki pa ni imela zveze z rednim poslovanjem družbe. Tak sklep je zato ničen (86. člen OZ).

Pritožbeno sodišče dolžniku pojasnjuje še, da je v postopkih poenostavljene prisilne poravnave pomembno ravno to, da je intervencija sodišča minimalna in da ves postopek temelji na dogovarjanju dolžnika z upniki glede njegovega finančnega prestrukturiranja. Zato tudi v postopkih poenostavljene prisilne poravnave ni določen upravitelj, ki bi nadzoroval dolžnikove posle ali skrbel za enakopravno obravnavanje upnikov. Tako se mora dolžnik z upniki dogovoriti o tem, kaj se bo z vozili v nadaljevanju dogajalo, ali jih mora kot predmet leasinga vrniti, ali se bodo uporabljala, prodajala, registrirala in tako dalje.