172. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je v pravno odločilnem obdobju po začetku postopka prisilne poravnave (obdobje pred tem s stališča ugovornega razloga ni pomembno) dolžnica za več kot 15 dni zamujala s plačilom plač ter davkov in prispevkov.

V danem primeru dolžnik s predlagano prisilno poravnavo in s tem, da je insolventen sicer soglaša. Prav zato pa je v njegovem interesu, da se postopek prisilne poravnave, ki se vodi za izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema in med drugim zagotavlja, da se nadaljuje njegovo poslovanje (3. točka 136. člena ZFPPIPP), uspešno in čim hitreje izpelje. Glede na navedeno je dolžniku, ki se strinja s trditvijo predlagateljice postopka, da je insolventen, in s predlaganimi ukrepi finančnega prestrukturiranja, treba omogočiti sodelovanje v postopku odločanja o ugovoru delničarja dolžnika, ki trdi, da dolžnik ni insolventen. Za vlogo, ki je pravnomočno zavržena, se šteje, kot da ni bila nikoli vložena. Zmotno je stališče pritožnika, da tretji odstavek 176. člena ZFPPIPP omejuje pri navajanju novih dejstev in dokazov zgolj predlagatelja prisilne poravnave, medtem ko vlagatelj ugovora naj ne bi bil omejen, saj bi navedeno predstavljalo očitno kršitev predlagateljeve pravice do izjave. Pravnega interesa pritožniku za ugotavljanje ničnosti poroštvenih in subrogracijskih terjatev ne bi bilo treba izkazovati, v kolikor bi to predstavljalo predhodno vprašanje z

O ugovoru, da dolžnik ni insolventen, je treba odločiti s stopnjo prepričanja. Takšen dokazni standard pa je tudi v postopku prisilne poravnave mogoče doseči, kljub izrazitemu načelu hitrosti postopka, saj mora biti tudi v ugovornem postopku, ki teče znotraj postopka prisilne poravnave, zagotovljeno načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do izjavljanja in udeležencem zagotovljena vsa procesna jamstva za uresničitev pravice do enakega varstva pravic. Namen postopka prisilne poravnave je insolventnemu dolžniku omogočiti, da z izvedbo ustreznih ukrepov prestrukturiranja odpravi vzroke svoje insolventnosti in znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Takšen namen pa bi bil s prekinitvijo postopka do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi povsem izvotljen, pa čeprav je sporno, ali je dolžnik sploh insolventen.

Izven postopka pridobljeno strokovno mnenje predstavlja del trditvene podlage stranke, ne pa izvedenskega mnenja. Gre namreč za poročilo, izdelano pred ali med postopkom na zahtevo stranke. Dokaz po določbah ZPP je le izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem sodnem postopku postavljeni izvedenec.

Vrhovno sodišče je v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje zavzelo jasno stališče, da dejstvo, da mnenje oziroma tudi dodatna pojasnila izvedenca ob zaslišanju ne potrjujejo vseh trditev stranke, ni razlog, ki bi upravičeval postavitev novega izvedenca zaradi izpolnjenega zakonskega dejanskega stanu iz 254. člena ZPP. Kot pa je tekom odločbe višje sodišče že povzelo, je pritožnik v pritožbenih navedbah več ali manj zgolj vztrajal pri svojih naziranjih, na katera mu je izvedenec ob neposrednem zaslišanju že odgovoril. Če pritožnik ob svojih vprašanjih ni dobil odgovora, kot ga je želel slišati (konkretno drugačno oceno vrednosti), to ne pomeni, da izvedenec svojega dela ni opravil skladno s postopkovnimi pravili oziroma pravili stroke.

Zaradi začetka upniške prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem institut izredne revizije ni spremenil namena iz varovanja manjšinskih delničarjev v varovanje "na nek način" manjšinskega, dejansko večinskega delničarja, ki zaradi pravnih posledic po 151.a členu ZFPPIPP ne more izvrševati kapitalskih pravic in vplivati na organe upravljanja ter imenovanje revizorja. Izredna revizija tudi ni namenjena večinskemu delničarju za izpodbijanje domnevne insolventnosti, čeprav ta kot predlagatelj izpolnjuje minimalne formalne pogoje.

Pritožnik je dolžan navesti jasne in konkretne razloge, s katerimi utemeljuje pritožbo, kar pomeni, da je dolžan konkretizirati dokaze, ki naj bi jih sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Zgolj pavšalna navedba, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov (katerih, pritožnik ni pojasnil), za to ne zadostuje. V primeru, ko je uspeh v postopku odvisen izključno od mnenja izvedenca oziroma kjer se predlog za zaslišanje nanaša na ugotovitev o ključnem spornem dejstvu, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije.

Namen ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave je vsakemu upniku zagotoviti enako varstvo pravic, kot bi jih imel v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V primeru obstoja razlogov iz 2., 3., 4. ali 5. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP). V tem okviru je z ugovornim postopkom zoper vodenje postopka prisilne poravnave v celoti varovana pravica vsakega upnika do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, tako da mu je zagotovljen enak položaj kot v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Vsak upnik insolventnega dolžnika nima pravice vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti naknadnega načrta finančnega prestrukturiranja in tudi ne more zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja.

Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je izvedenka morala pregledati obsežno poslovno dokumentacijo dolžnika, kar je razumljivo zahtevalo tudi več kontaktov z dolžnikom (predvsem telefonskih in video sestankov). Sodelovanje upnikov pri pregledu te dokumentacije je težko izvedljivo, saj velik del te, zlasti pogodbe s kupci, nominacije in prednaročila, vsebuje podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost.

Zgolj dejstvo, da ima upnik A. največji delež pri glasovanju ne more pomeniti, da zaradi tega prisilna poravnava ne bo dosegla svojega namena. Največji upnik (ki ima največji delež svojih terjatev v skupnem znesku vseh terjatev) ima namreč lahko le največji interes, da prisilna poravnava uspe in se na ta način poplača v največji možni meri oziroma bolje kot v stečajnem postopku. Je pa res, da je prisilna poravnava institut insolventnega prava, pri čemer se prisila v tem postopku izkazuje v tem, da učinkuje taka prisilna poravnava tudi na tista pravna razmerja (terjatve), katerih upniki niso podali soglasja k nastopu njenih učinkov. V skladu z določbo 205. člena ZFPPIPP glasujejo o prisilni poravnavi vsi upniki po zakonsko določenem postopku, prisilna poravnava pa je sprejeta, če za njeno sprejetje glasujejo upniki, katerih skupni ponderirani zneski terjatev so najmanj enaki 6/10 zneska osnove iz tretjega odstavka 201. člena tega zakona to je vsota ponderiranih zneskov vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov v postopku prisilne poravnave. Največji upniki imajo torej največji vpliv na sprejem prisilne poravnave. Ker učinkuje tako sprejeta prisilna poravnava praviloma

Zlorabo procesnih pravic predstavlja zasledovanje cilja, ki že na prvi pogled ni skladen z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave tj. v odpravi insolventnosti. Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi, pa gredo v smeri, da se presoja pravilnost navedbe dolžnikovega premoženja. Temu pa je dejansko namenjen institut notarsko overjene izjave dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju.

Dolžnik in njegovi lastniki imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da v primeru insolventnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo insolventnosti. Če tega ne storijo, pa je treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno največje mogoče poplačilo njihovih terjatev. Insolventni dolžnik mora v primeru insolventnosti podjetja ukrepati hitro in učinkovito. Ureditev, ki upnikom, ki imajo pravico do poplačila svojih terjatev pred lastniki družbe omogoča, da prevzamejo iniciativo pri sprejemu ukrepov za odpravo insolventnosti, ni neustavna. Nobenega razloga ni, da bi se v takem primeru dajalo prednost lastnikom podjetja tako, da bi imeli še po uvedbi postopka upniške prisilne poravnave možnost izpeljati skupščino z namenom dokapitalizacije družbe. Glede na navedeno ne držijo pritožbene trditve, da je v zvezi s takšno situacijo podana protiustavna pravna praznina zaradi nesorazmernega posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ki so že izrazili interes za sanacijo dolžnika in zahtevali sklic skupščine. Postopek prisilne poravnave se v primeru

Pri razlagi domneve insolventnosti in s tem povezane aktivne legitimacije upnika je treba izhajati iz jezikovne razlage ZFPPIPP in iz namena prisilne poravnave. To pomeni, da mora dolžnik kot predlagatelj prisilne poravnave v načrtu finančnega prestrukturiranja predvideti takšne ukrepe, ki bodo ob njihovem izvajanju zagotovili, da s potrditvijo prisilne poravnave dolžnik znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, torej sposoben poravnavati vse svoje obveznosti iz prisilne poravnave, ki zapadejo (145. člen ZFPPIPP).

Dolžnik trdi, da začasna odredba, izdana v (zaradi začetka postopka prisilne poravnave) prekinjenem predhodnem stečajnem postopku nad dolžnikom (St 001 z dne 18. 9. 2015, ki dolžniku med drugim prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine - hotela) v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom nima nobenega učinka. Dolžnik je želel doseči razveljavitev navedene začasne odredbe, vendar je, kot je v sklepu Cst 434/2018 zapisalo višje sodišče, „neutemeljeno stališče dolžnika, da začasna odredba v predhodnem stečajnem postopku na podlagi 240. člena ZFPPIPP preneha v primeru začetega postopka prisilne poravnave že (samo) zaradi zakonskih posledic začetka postopka prisilne poravnave“. V nasprotju s pritožnikom višje sodišče ocenjuje, da navedena zakonska rešitev ni protiustavna. Ni prepričljivo pritožnikovo poudarjanje, da vztrajanje pri začasni odredbi pomeni, da dolžnik ne more izvesti prisilne poravnave in da to predstavlja izvotlitev njegove pravice do finančnega prestrukturiranja. Začasna odredba, izdana v predhodnem stečajnem postopku, varuje stečajne upnike, dolžnik pa se tekom postopka prisilne poravnave lahko z upniki sporazume o načinu, kako kljub izdani začasni odredbi p

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je trditveno in dokazno breme o tem, da je ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave utemeljen na upniku, ki je ugovor podal. Ta mora izkazati, da je verjetnost uspešnega finančnega prestrukturiranja dolžnika manjša od 50 % da je stopnja verjetnosti, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, nižja od 50 % oziroma da dolžnik ravna v nasprotju z obveznostmi v postopku prisilne poravnave. Upnik je torej tisti, ki mora navesti konkretne trditve in dokaze v smeri, da so s strani dolžnika predložene listine nepopolne oziroma, da ne odražajo realnega dolžnikovega finančno ekonomskega stanja. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče v postopku z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave v vsakem primeru dolžno naložiti izvedencu, naj ponovno pregleda celotno finančno poslovanje in dokumentacijo dolžnika, ki je bila podlaga za sestavo NFP. Ta preizkus v postopku prisilne poravnave opravi pooblaščeni ocenjevalec podjetja in o pregledu pripravi poročilo v skladu z določili prve

Ker v postopku poenostavljene prisilne poravnave ugovorni postopek po 172. členu ZFPPIPP ni predviden, imajo upniki možnost tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave uveljavljati trditve o zlorabi pravic. Namen izkaza, da ima terjatev, za katero učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, temelj v obligacijsko pravnem razmerju, je bil med drugim v preprečevanju zlorab postopka poenostavljene prisilne poravnave. Upravičeno je zato sodišče prve stopnje pri presoji obstoja zatrjevane zlorabe upoštevalo navedeni namen, vendar pri tem zmotno trditveno in dokazno breme prevalilo na dolžnika. Dolžnik je namreč s predložitvijo (delno zakrite) Pogodbe o odstopu terjatve najmanj s stopnjo verjetnosti izkazal pravni temelj obstoja terjatve upnika. Iz Pogodbe z delno zakrito vsebino namreč izhaja, da je upnik dolžniku odstopil terjatev, za kar se mu je dolžnik zavezal plačati znesek v višini sporne terjatve upnika. Poleg tega je sodišču prve stopnje predložil tudi Pogodbo z v celoti razkrito vsebino in sodišču predlagal, kako naj postopa, da bo lahko uresničil pravico (in dolžnost v razmerju do njegovega sopogodbenika) do varovanja poslovne skrivnosti.<

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral dolžnik za izpolnitev pogojev v zvezi z ukrepom prostovoljnega prestrukturiranja zavarovanih terjatev po 185.a členu ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 145. člena ZFPPIPP poročilu o izpolnitvi dodatnih pogojev predložiti soglasje ločitvenih upnikov za terjatve v višini 100 %, da bi izkazal izpolnjevanje pogojev za uspešno finančno prestrukturiranje. Dolžnik je v načrt finančnega prestrukturiranja (NFP) vključil ukrep prostovoljnega prestrukturiranja zavarovanih terjatev. Poročilu o izpolnitvi dodatnih pogojev za uspešno finančno prestrukturiranje je predložil pogodbe, sklenjene z imetniki zavarovanih terjatev z overjenimi podpisi, kar zadeva terjatve ločitvenih upnikov navedenih v NFP v višini 96,6 %, kot je ugotovila tudi pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij v pritrdilnem mnenju, ki je priloženo poročilu. Za ostale zavarovane terjatve pa je dolžnik podal izjavo, da razpolaga z zadostnimi sredstvi, da bodo plačane takoj po potrditvi prisilne poravnave oziroma da bodo terjatve konvertirane v kapitalski delež dolžnika.

ZPP daje izvedencu pravico, da od sodišča oziroma od stranke zahteva določena pojasnila. Smisel te njegove aktivnosti (ki ga legitimira kot sodnikovega pomočnika) je mogoče primerjati s smislom materialnega procesnega vodstva in se nanaša na vprašanja, ki zadevajo pravila znanosti, stroke in izkušenj. Izvedenec lahko poda ustrezno pobudo, kadar meni, da je treba ugotoviti določene okoliščine, ker si brez njih ne more ustvariti mnenja. Gre za izvedenčevo razjasnjevalno dolžnost oziroma izvedenčevo materialno procesno vodstvo (drugi odstavek 252. člena ZPP).

V okviru ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave se presoja, ali so v NFP upoštevani taki ukrepi finančnega prestrukturiranja, ki ob obstoječih okoliščinah in dejstvih zagotavljajo odpravo vzrokov insolventnosti in zagotavljajo dolžnikovo kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost in ki morajo hkrati biti taki, da bodo zagotavljali, da bo dolžnik lahko obveznosti izpolnil skladno s predlagano prisilno poravnavo (primeijaj 4. in 5. točko prvega odstavka 145. člena ZFPPIPP). Ali bo postopek prevzema novih vložkov uspešen, se bo ugotavljalo v upraviteljevem poročilu o vpisu in vplačilu novih vložkov (197. člen ZFPPIPP). Ce ne bo uspešen, bo sodišče ravnalo po določbah 198. člena ZFPPIPP.

Osebe, naštete v 18. členu ZFPPIPP ne morejo imeti položaja ožje povezane osebe z dolžnikom, ki je pravna oseba. Upnik ima lahko v skladu z določbo četrtega odstavka 200. člena ZFPPIPP položaj ožje povezane osebe z dolžnikom le v primeru, če je dolžnik podjetnik – fizična oseba.