289. člen ZFPPIPP

S sklepom o preizkusu terjatev v zvezi s končnim seznamom preizkušenih terjatev je bila tožnica napotena na pravdo, da v zakonsko določenem roku meseca dni po objavi sklepa o preizkusu terjatev vloži tožbo z zahtevkom za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve ter ločitvene pravice. Tožeča stranka bi lahko v tej pravdi tožbo spremenila tako, da bi, poleg obstoječega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe, uveljavljala še tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve in/oziroma zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, česar pa ni storila. Pri ugotavljanju, ali ima tožeča stranka pravno korist od vložene ugotovitvene tožbe, mora sodišče upoštevati dejansko in pravno stanje v času zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje.

Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.

289. člen ZFPPIPP upnikom, ki nadaljujejo sodelovanje z dolžnikom tudi med postopkom prisilne poravnave, določa poseben položaj, in sicer, da se njihove terjatve poplačajo kot strošek postopka v primeru, da prisilna poravnava ni potrjena. Navedeno dolžniku omogoča normalno poslovanje v času postopka prisilne poravnave ter poseben položaj upnikom v primeru stečaja. Neizplačane plače pa predstavljajo prednostne terjatve, za katere je v drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP jasno navedeno, da ne morejo biti vključene med terjatve upnikov, ki se poplačujejo v skladu z navedeno določbo in v skladu z določbo tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP kot občasni stroški stečajnega postopka.

Definicija terjatev po ZFPPIPP, ki razlikuje po vsebini med dvema vrstama terjatev, po katerem se terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka, za kar gre po vsebini neplačanih terjatev v obravnavanem primeru (po ugotovitvi davčnega organa se obravnavane neplačane terjatve obravnavajo po ZFPPIPP kot občasni strošek stečajnega postopka), ki se ne prijavljajo v stečajnem postopku in kjer do njihovega plačila lahko pride tožnik tudi v izvršilnem postopku (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Zaradi takšne narave neplačanih terjatev tožnika, ni izpolnjen pogoj za popravek obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, ker ne gre za priznane terjatev v stečajnem postopku. V zadevi ni sporno, da terjatev velja za prijavljeno v stečajnem postopku in da se nahaja v končnem seznamu preizkušenih terjatev. Sporna je pravna narava navedenih neplačanih terjatev, torej ali gre za upniško terjatev ali pa bo plačana kot strošek stečajnega postopka. Ker gre po ZFPPIPP za slednje in ne za priznane terjatve, ki jih je prijavil tožnik v postopku prisilne poravnave oziroma v stečajnemu postopku in ni priznana v stečajnem postopku kot upniška terjatev, tožnik nima

Ker je bilo torej o pravni naravi pritožnikove terjatve že pravnomočno odločeno (to je, da ne gre za terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP), sklenjena sodna poravnava pa v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da del pritožnikove terjatve v višini 3.384.089,21 EUR predstavlja terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, stečajnega sodišča ne zavezuje, se pritožba upnika izkaže kot neutemeljena.

Stranki sodne poravnave se ne moreta samostojno dogovarjati o pravnih razmerjih oz. dejstvih, ki niso svobodna, ki jih kompleksno in predvsem prisilno urejajo drugi predpisi. Sodišča, ki vodi stečajni postopek, sklenjena sodna poravnava v delu, ki se nanaša na ugotovitev, ali je določena terjatev strošek iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, ne zavezuje. Stroškovna terjatev pomeni le poplačilno prednost, ki se terjatvi prizna izključno v in zaradi stečajnega postopka oziroma drugega postopka zaradi insolventnosti. V sporu o tem, ali je terjatev navadna ali prednostna, ali celo predprednostna, kot v obravnavanem primeru, mora zato odločiti sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti. Sklenitev sodne poravnave o dejstvu, da upnikova terjatev predstavlja občasni strošek iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, je tudi povsem nepotrebna in predstavlja izigravanje kogentnih predpisov stečajnega prava, ki urejajo in varujejo položaj vseh upnikov stečajnega postopka.

Tekoči stroški stečajnega postopka, ki so glede na svojo naravo nujni za izvajanje stečajnega postopka, imajo prednost pred poplačilom terjatev, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, to je v času od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka.

Pritožnik je večji del pritožbenih trditev usmeril v očitek sodišču prve stopnje, da ni ustrezno upoštevalo dejstva, da upraviteljica ni izvršila pravnomočne sodne odločbe, ki jo je dosegel v sporu s stečajnim dolžnikom. Pritožbeno sodišče se strinja, da je z vidika pravice do sodnega varstva pomembno spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb. Vendar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo, da ne gre za samovoljo upraviteljice pri odločitvi, da ne izvrši pravnomočne sodbe. Pričakovanje sodišča in upraviteljice je, da bo pravnomočna sodba odpravljena, medtem ko je pritožnik prepričan, da mora obstati. Upraviteljica se kot zakonita zastopnica stečajnega dolžnika z raznimi dovoljenimi pravnimi sredstvi upira plačilu na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na očitek, da je upraviteljica neutemeljeno vložila nasprotno izvršbo, da ni utemeljen; sklicevalo se je na vloženo izredno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče RS, ki je postopek prekinilo in čaka na odločitev Ustavnega sodišča RS (Vrhovno sodišče je ob presoji vprašanja, ali se lahko upnik občasnih stroškov stečajnega postopka iz 1. točke 355. člena ZFPPIPP, ki so potrjeni v pr

Stečajnega postopka namreč ni mogoče končati, ne da bi premoženje dolžnika dobilo novega titularja. Tudi v tem primeru bi moral biti glede vrstnega reda spoštovan drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP.

Glede na to, da sta nad dolžnikom tekla dva postopka prisilne poravnave, in sicer prvi postopek, ki se je začel s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 001/2012 z dne 16. 4. 2012 in se zaključil s sklepom St 001/2012 z dne 22. 11. 2012, s katerim je bila potrjena prisilna poravnava, in drugi postopek (ponovne) prisilne poravnave, začet s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 002/2015 z dne 6. 11. 2015, v katerem se je s sklepom z dne 17. 10. 2016 začel stečajni postopek, je sodišče zavzelo stališče, da le zadnji postopek prisilne poravnave velja skupaj s predmetnim stečajnim postopkom za enoten postopek, ki je bil uveden z vložitvijo predloga za (ponovno) prisilno poravnavo, zato le za ta postopek veljajo posebna pravila iz 289. člena ZFPPIPP. Navedena pravila se ne raztezajo tudi na prvo prisilno poravnavo St 001/2012, saj gre v tem primeru za poseben postopek, ki je že pravnomočno končan.

Zamuda roka za sklic seje ne pomeni, da je zato sklic nezakonit. Načrt poteka stečajnega postopka je vseboval tudi prodajo in s podajo predloga se je upraviteljica le držala svoje obveznosti, da prodajo tudi izvrši. Ceno je upraviteljica predlagala v skladu z najvišjo ponudbo, ki jo je prejela v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb. Temu je ta postopek tudi namenjen. Pritožba proti sklepu o prodaji premoženja stečajnega dolžnika ni namenjena ugotavljanju kršitev upravitelja in posledično njegovi razrešitvi. Vse te argumente lahko upnik uveljavlja le s predlogom za razrešitev (ki ga je tudi vložil in ga sodišče prve stopnje obravnava). Stečajni postopek pa ne more in ne sme čakati z odločanjem o prodaji na (pravnomočno) odločitev o predlogu za razrešitev upravitelja. Tu se odloča le o pravilnosti odločitve o prodaji. Nadaljnje vodenje stečajnega postopka je nesmiselno, ko stečajna masa ne zadošča niti za poplačilo vseh stroškov postopka. Vendar pa ima stečajni dolžnik še odprte pravde, zato ga ni mogoče kar zaključiti. Prav tako ima še odprte terjatve do svojih dolžnikov. Prav tako pa se upraviteljica trudi, da bi upnike občasnih stroškov stečajnega postopka izenač

Ni pravilno pritožbeno stališče, da je v posledici dejstva, da zakon v določbi glede enakega obravnavanja upnikov ne določa, da to velja za upnike, ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju, možna širša razlaga; torej, da pomeni kršitev pravice do enakega obravnavanja upnikov kakršnokoli kršitev enakega obravnavanja upnikov, tudi takšna, kot je v tem primeru, da se redno poravnavajo obveznosti do ločitvenih upnikov in tekoči stroški postopka, ne pa tudi poplačilo terjatev upnikov iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP. 289. člen ZFPPIPP upnikom, ki nadaljujejo sodelovanje z dolžnikom tudi med postopkom prisilne poravnave, določa poseben položaj, in sicer, da se njihove terjatve poplačajo kot strošek postopka v primeru, da prisilna poravnava ni potrjena. Navedeno dolžniku omogoča normalno poslovanje v času postopka prisilne poravnave ter poseben položaj upnikom v primeru stečaja. Da so stroški iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP obravnavani drugače kot drugi (tekoči) stroški, jasno izhaja iz zakonskega besedila. Iz zakonske ureditve tudi izhaja, da je najprej treba plačati tiste stroške, ki so dejansko namenjeni unovčenju stečajne mase in poplačilu upnikov ter

Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 63/2019 z dne 21. 1. 2020 s sklepom prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP v delu, kjer je po začetku postopka zaradi insolventnosti dovoljeno izdati sklep o izvršbi na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Zadeva se pri Ustavnem sodišču vodi pod opr. št. U-I-217/20. Ker bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o obravnavanem predlogu uporabiti navedeno zakonsko določbo, je v skladu z drugim odstavkom 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču prekinilo tudi ta postopek.

Stečajni dolžnik, ki je pravna oseba in nad katero sodišče vodi stečajni postopek, ni stranka glavnega stečajnega postopka. Predmet odločanja se nanaša na občasne stroške stečajnega postopka iz 1. točke in 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Občasni stroški iz 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP se poplačajo iz stečajne mase, občasni stroški iz 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP pa se v stečajnem postopku poplačajo iz splošne razdelitvene mase. Upravitelj sme opraviti plačilo ali izpolniti obveznost, ki je strošek stečajnega postopka, samo, če sodišče da soglasje za to izpolnitev. Če stečajno sodišče zavrne soglasje upravitelju, da izpolni obveznost plačila stroškov stečajnega postopka, upnik te terjatve ne more doseči plačila drugače kot v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe. V primeru, če upnik terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka pridobi v rednem postopku zoper stečajnega dolžnika pravnomočno dajatveno sodbo, stečajni upravitelj pa ne predlaga stečajnemu sodišču izdaje soglasja za izpolnitev obveznosti, bo upnik te terjatve lahko dosegel plačilo le v izvršilnem postopku. V izvršilnem postopku pa bo dolžnik l

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima tožeča stranka kot upnica v stečajnem postopku nad toženo stranko pravni interes za sodno varstvo v pravdnem postopku z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka za plačilo občasnih stroškov stečajnega postopka in za pridobitev izvršilnega naslova za plačilo teh stroškov kljub temu, da ji je bil zahtevek za plačilo stroškov priznan v predračunu stroškov, ki ga je s sklepom potrdilo stečajno sodišče.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se terjatve iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju, sklenjene pred začetkom postopka prisilne poravnave, katere predmet je priprava popolnega predloga za prisilno poravnavo in svetovanje v tem postopku, glede na prvi odstavek 151. člena ZFPPIPP štejejo za terjatve, ki se skladno z drugim odstavkom 289. člena ZFPPIPP poplačajo kot stroški stečajnega postopka, ki jih ni treba prijaviti v stečajni postopek.

Pogodba o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je nastala terjatev, vtoževana v obravnavani zadevi, je sklenjena 11. 4. 2013. S sklenitvijo pogodbe nastanejo obveznosti, tudi sedaj vtoževana terjatev, medtem ko je zapadlost terjatve lahko sočasna s sklenitvijo pogodbe ali kasnejša in pomeni časovni trenutek, ko upnik lahko zahteva izpolnitev. Pri vtoževnih terjatvah ne gre za terjatve, ki bi izhajale iz pogodbe sklenjene od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka (ta se je pri toženi stranki začel 24. 9. 2013) in zgolj takšnih terjatev, pravno dopustnih skladno z določbo 151. člena ZFPPIPP in v zvezi z drugim odstavkom 298. člena ZFPPIPP (veljavnega v času začetka stečajnega postopka nad toženo stranko) ni potrebno prijavljati v stečajnem postopku, ker sodijo med občasne stroške stečajnega postopka skladno z določbo 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Prav ima pritožba, da gre pri vtoževani terjatvi za terjatev iz pogodbe, sklenjene pred začetkom postopka prisilne poravnave, zato ne šteje kot strošek stečajnega postopka in zanjo ne velja posebna ureditev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP.

Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju, da terjatev iz naslova pravdnih stroškov nastane z izdajo sodne odločbe, ki odloči o tej terjatvi in njenemu zavezancu. Gre za terjatev v pravdi, ki je bila začeta pred uvedbo stečajnega postopka, a o njej še ni bilo odločeno s sodno odločbo. To torej ni takšna terjatev, za katero drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP določa, da jo je treba prijaviti, ker bi sicer prenehala.

Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enak pravni učinek kot pravnomočna sodba (učinek res iudicata). S priznanjem terjatve je tožeča stranka izgubila pravni interes za nadaljevanje te pravde. Terjatve iz naslova stroškov tekočega pravdnega postopka upnikom v stečajnem postopku ni treba prijaviti, niti kot pogojne. Terjatev iz naslova pravdnih stroškov nastane z izdajo sodne odločbe, ki odloči o tej terjatvi in njenemu zavezancu.