150. člen ZFPPIPP

Uvedba postopka prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro za odločanje o začetku stečajnega postopka. Pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave (tudi tiste iz 152. člena ZFPPIPP, to je prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka), nastanejo z začetkom naslednjega dne po vložitvi predloga za prisilno poravnavo.

V sporih glede ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine ima delničar pravni interes za stransko intervencijo na strani družbe kot tožene stranke. 398. člen ZGD-1 določa, da sodba glede ničnosti ali izpodbojnosti skupščinskih sklepov učinkuje proti vsem delničarjem ter članom organov vodenja ali nadzora. Zato ima delničar položaj sosporniškega intervenienta. Ker je bila družba v času sklica skupščine v prisilni poravnavi, bi morala skupščina v skladu z 151.a člena ZFPPIPP razpolagati s soglasjem sodišča za imenovanje in odpoklic članov upravnega odbora. Ker takšnega soglasja ni imela niti ga ni nikoli dobila je bila za sprejem sklepa nepristojna. Zakon loči dve vrsti neveljavnih skupščinskih sklepov - nične in izpodbojne, zato mora stranka skladno s tem oblikovati tožbeni zahtevek.

Registrsko sodišče mora zaradi vezanosti na pravnomočno začet postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa in zapovedane omejitve pristojnosti skupščine subjekta vpisa po 151.a členu ZFPPIPP, kot pogoj za presojo obstoja vseh procesnih predpostavk pred odločanjem o vsebinski presoji utemeljenosti predloga upoštevati ali je bilo pred odločitvijo o skupščinskem sklepu o odpoklicu članov in imenovanju novih članov upravnega odbora dano soglasje sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa. Predlagatelji ga kljub pravilnemu pozivu na podlagi prvega odstavka 30. člena ZSReg, registrskemu sodišču niso predložili. Nenazadnje ni brez pomena, da subjekt vpisa sam kot dolžnik uvedbi, začetku in vodenju postopka upniške prisilne poravnave, ni nikoli nasprotoval. Ni vložil niti ugovora zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave po takrat še neugotovljeno ustavno neskladnem desetem odstavku 221.j členu ZFPPIPP. Zato se sploh ni zastavil dvom o insolventnosti subjekta vpisa. Kot je pravilno obrazložilo že registrsko sodišče, pri odločanju o konkretnem predlogu, ni vezano na razloge iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 18/2020 z dne 5. 3. 2020,

Dolžnik in njegovi lastniki imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da v primeru insolventnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo insolventnosti. Če tega ne storijo, pa je treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno največje mogoče poplačilo njihovih terjatev. Insolventni dolžnik mora v primeru insolventnosti podjetja ukrepati hitro in učinkovito. Ureditev, ki upnikom, ki imajo pravico do poplačila svojih terjatev pred lastniki družbe omogoča, da prevzamejo iniciativo pri sprejemu ukrepov za odpravo insolventnosti, ni neustavna. Nobenega razloga ni, da bi se v takem primeru dajalo prednost lastnikom podjetja tako, da bi imeli še po uvedbi postopka upniške prisilne poravnave možnost izpeljati skupščino z namenom dokapitalizacije družbe. Glede na navedeno ne držijo pritožbene trditve, da je v zvezi s takšno situacijo podana protiustavna pravna praznina zaradi nesorazmernega posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ki so že izrazili interes za sanacijo dolžnika in zahtevali sklic skupščine. Postopek prisilne poravnave se v primeru

Zmotno je stališče pritožnika, da je postopek prisilne poravnave uveden šele z vložitvijo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, zaradi česar se pogoji za prekinitev stečajnega postopka v konkretnem primeru naj še ne bi stekli. Pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave, med drugim tiste, določene v 152. členu ZFPPIPP (prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka), nastanejo z začetkom naslednjega dne po vložitvi predloga za prisilno poravnavo, četudi je ta nepopoln.

Sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti je meritoren sklep, zato je treba v pritožbenem postopku v celoti upoštevati načelo kontradiktornosti, iz katerega izhaja tudi pravica do odgovora na pritožbo. Nastop pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave nima nobenega vpliva na čas uvedbe postopka, oz. povedano drugače, dejstvo, da pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave nastopijo dan kasneje, ne pomeni, da se šteje, da je bil postopek uveden naslednji dan po vložitvi predloga. Ker sta pritožnika navedla dovolj konkretnih dejstev, ki vzbujajo sum v verodostojnost terjatve največjega dolžnikovega upnika, ki bi sam lahko izglasoval poenostavljeno prisilno poravnavo; ker dolžnik v odgovoru na pritožbo teh sumov ni niti zanikal in se je skliceval le na zakon, ki sodišču ne dopušča preverjati terjatev, kar je očitno (vendar zmotno) razumel kot svojo pravico, da mu zakon pač omogoča "prijavljati" kakršnekoli, tudi fiktivne terjatve; ker v obravnavanem primeru tudi druga varovalka iz 2. točke tretjega odstavka 221.e člena ZFPPIPP objektivno ne nudi zadovoljivega varstva pred morebitno zlorabo, je sodišče dolžno preizkusiti okoliščine tudi v smeri zat

Vsako odlašanje z začetkom stečajnega postopka v primeru, ko dolžnik delavcem že nekaj časa ne izplačuje plač, davkov in prispevkov, ogroža njihovo eksistenco. Delavci, ki ne prejemajo plače, ne morejo uveljaviti niti minimalnih pravic v razmerju do jamstvenega sklada. Nad insolventnim dolžnikom, ki ne izkazuje možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja, je smiselno čim prej začeti stečajni postopek in omogočiti vsaj delno poplačilo upnikom. Smisel dolžnikovega ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka je zatrjevanje dolžnikove solventnosti ali da upnikova terjatev ne obstaja (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP), ne priznavanje katerega od navedenih dejstev. Če je dolžnik že ob prejemu predloga za začetek stečajnega postopka priznaval insolventnost, bi ravnal pošteno le, če bi v roku 15 dni po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka insolventnost priznal in zahteval, naj sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka v skladu z določbami 236. člena ZFPPIPP.

Dolžnik predlagatelj stečajnega postopka ni dolžan založiti začetnega predujma iz 5. odstavka 141. člena ZFPPIPP, saj se začetni predujem za stečajni postopek plačuje le v primeru, ko je predlagatelj osebno odgovorni družbenik ali pa upnik, kadar je upnik lahko predlagatelj prisilne poravnave. Ker ob upoštevanju 141., 147. in 233. člena ZFPPIPP dolžnik začetnega predujma za stečajni postopek tako ali tako ni dolžan založiti, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je treba predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavreči, ker niso bile predložene listine iz 2. odstavka 141. člena ZFPPIPP, in zato na podlagi 4. odstavka 147. člena ZFPPIPP začeti stečajni postopek.

Že pojmovno je mogoče prekiniti le takšen postopek, ki že teče. Glede na 2. čl. ZIZ ni mogoče zaključiti, da je postopek izvršbe v obravnavanem primeru začel teči že z vložitvijo predloga za izvršbo, ampak je bil takrat šele uveden.