221.l člen ZFPPIPP

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi proc

Ker poslovodstvo dolžnika ni izpolnilo svojih dodatnih obveznosti, ki jih ima v primeru upniške prisilne poravnave, je bila utemeljena zahteva upnika za prenos pooblastila za vodenje poslov dolžnika. Interesi lastnika dolžnika se morajo v primeru, ko postane družba insolventna, umakniti in so v ospredju interesi upnikov.

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika. Obveznost enakega obravnavanja upnikov, kot je opredeljena v 34. členu ZFPPIPP prepoveduje poslovodstvu ali drugim organom družbe, ki je postala insolventna, da bi upnike, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavali. To načelo ne posega v vprašanje bremena stroškov, ki bodo nastali tistemu predlagatelju, ki se je odločil, da bo zaradi zavarovanja svojega interesa skozi postopek prisilne poravnave poskusil zagotoviti nadaljevanje poslovnega podjema dolžnika. Zgolj iz okoliščine, da bodo v posledici uspelega postopka in potrditve prisilne poravnave imeli korist tudi drugi upniki, še ni mogoče sklepati na njegov neenakopraven položaj zgolj zaradi tega, ker mu zakon kot predlagatelj

Po presoji pritožbenega sodišča je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da so za vložitev predloga za prenos pooblastila za vodenje dolžnikovih poslov po 221.i členu ZFPPIPP aktivno legitimirani zgolj vsi upniki predlagatelji, na predlog katerih je sodišče začelo postopek prisilne poravnave, skupno in da je tudi prenos pooblastila za vodenje poslov dolžnika predviden za vse upnike predlagatelje skupno. Predlagatelji imajo procesni položaj, ki je podoben položaju nujnih sospornikov, kar pomeni, da lahko pravno učinkovito procesna dejanja, ki jih lahko po ZFPPIPP opravljajo kot predlagatelji postopka, opravljajo samo vsi skupaj oziroma skupaj tisti med njimi, katerih vsota terjatev do dolžnika presega 20 % finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javnem dostopnem letnem poročilu dolžnika. Ker ima pritožnik status predlagatelja postopka prisilne poravnave v smislu 221.j člena ZFPPIPP, mu njegov procesni položaj dovoljuje tudi vložitev predloga za prenos pooblastila za vodenje poslov dolžnika na upnike po 221.i členu ZFPPPIPP.

Pritožbeno sodišče lahko preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa samo v obsegu izpolnjenih predpostavk iz 10. odstavka 221.k člena ZFPPIPP. To pa pomeni, da s pritožbo zoper sklep iz 10. odstavka 221.k člena ni mogoče izpodbijati predpostavk za samo vodenje postopka prisilne poravnave. Za uveljavljanje teh razlogov imajo upniki na razpolago drugo pravno sredstvo in sicer ugovor zoper vodenje postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP). Eden izmed razlogov za ugovor je tudi ta, da dolžnik ni insolventen, ter da lahko v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti (1. točka 172. člena ZFPPIPP). Pritožnica, ki ima položaj upnika zoper dolžnika, nad katerim je pravnomočno začet postopek prisilne poravnave, bi zato lahko le v okviru ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave uveljavljala okoliščine, da dolžnik ni insolventen.