VSL Sklep Cst 298/2022

I. Pritožbi upnikov A. d. o. o. in B. B. se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnika sama nosita pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo (I.) ugovor upnika A. d. o. o. proti vodenju postopka prisilne poravnave nad dolžnikom (r. 218) in (II.) ugovor upnika B. B. proti vodenju postopka prisilne poravnave nad dolžnikom (r. 232) ter (III.) zavrglo ugovor upnika A. d. o. o. proti oceni vrednosti zavarovanja (r. 286) .

2Zoper navedeni sklep sta se pritožila upnika A. d. o. o. in B. B. iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala sta razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

3Na pritožbi sta odgovorila dolžnik in upnik – predlagatelj postopka. Oba navedbam v pritožbi nasprotujeta in predlagata zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnika v bistvenem delu pritožb uveljavljata povsem enake pritožbene razloge, zato bo na obe pritožbi odgovarjalo skupaj. Ločeno bo odgovorilo zgolj na tisti del pritožbenih navedb, ki jih posamezni pritožnik uveljavlja posebej in ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

6Pritožnika trdita, da v tem postopku angažirani sodni izvedenec C. C. ni bil kos nalogi, ki mu je bila zaupana, saj naj ne bi uspel odgovoriti na vprašanje o aktualnosti projekcij v letu 2022, ni jasno, ali je izhajal iz nepodpisanih listin uprave ali zastopnikov, zgrešil naj bi pri vprašanju o resničnem in poštenem finančnem stanju dolžnika, ni odgovoril na vprašanja o revidiranosti računovodskih izkazov, mnenje je tudi po zaslišanju izvedenca v nasprotju z v postopku podanimi trditvami strokovnjaka ekonomske stroke ter zato nepopolno. Zaradi tega sta predlagala imenovanje novega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo (po stališču pritožnikov brez obrazložitve).

7Glede pritožbenih navedb, da je mnenje sodnega izvedenca v nasprotju z mnenjem, ki ga je izdelal D. D. (angažiran s strani pritožnika B. B.), zaradi česar bi bilo potrebno imenovati novega izvedenca, višje sodišče pojasnjuje: izven postopka pridobljeno strokovno mnenje predstavlja del trditvene podlage stranke, ne pa izvedenskega mnenja. Gre namreč za poročilo, izdelano pred ali med postopkom na zahtevo stranke. Tudi iz "Strokovnega mnenja ekonomske stroke" D. D., izdelanega po naročilu pritožnika B. B., jasno izhaja namen poročila: priprava trditvene podlage naročnika. Poročilo D. D. zato ne more imeti veljave neodvisnega in nepristranskega strokovnega mnenja, ki bi lahko služilo kot podlaga za odločanje sodišča v tem postopku, pač pa je to lahko zgolj izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Na to je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Dokaz po določbah ZPP (v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) je le izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem sodnem postopku postavljeni izvedenec, torej izvedenec C. C. (v nadaljevanju: sodni izvedenec). Pritožnika strokovnega in prepričljivega izvedenskega mnenja zato ne moreta uspešno izpodbiti s sklicevanjem na poročilo D. D. in trditvami, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca napačno, ker ne potrjuje stališč D. D., prav tako pa to tudi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca.

8Kot izhaja iz podatkov v spisu, je pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij mag. E. E., katerega poročilo je bilo predloženo v tem postopku s strani upnika predlagatelja, potrdil, da zatrjevana dejstva oziroma zahtevane predpostavke po ZFPPIPP držijo: da je dolžnik insolventen, da obstaja več kot 50 % verjetnost, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju: NFP) omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben ter da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek.

9Ker se pritožnika z mnenjem pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij mag. E. E. očitno nista strinjala, je bil v ugovornem postopku na njun predlog imenovan sodni izvedenec, ki je v svojem poročilu potrdil mnenje mag. E. E. Po več dodatnih poročilih in zaslišanju sodnega izvedenca pritožnika zavračata tudi mnenje slednjega.

10Z očitki o tem, da sodni izvedenec "preprosto ni bil kos nalogi", pritožnik B. B. poskuša opravičiti svoj predlog za postavitev novega izvedenca (predlogu se je pridružil tudi pritožnik A. d. o. o.), čemur pa sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Dejstvo, da so si zaključki sodnega izvedenca in D. D. nasprotujoči, takega dokaznega predloga še ne utemeljujejo. Sodni izvedenec je v celoti potrdil mnenje oziroma zaključke pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij mag. E. E., to pa pomeni, da sta že dva strokovnjaka relevantne stroke prišla do enakih zaključkov, ki potrjujejo neutemeljenost ugovornih razlogov, ki jih uveljavljata pritožnika.

11Vrhovno sodišče je v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje zavzelo jasno stališče,¹ da dejstvo, da mnenje oziroma tudi dodatna pojasnila izvedenca ob zaslišanju ne potrjujejo vseh trditev stranke, ni razlog, ki bi upravičeval postavitev novega izvedenca zaradi izpolnjenega zakonskega stanu iz 254. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. To pomeni, da nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca niso razumen razlog, ki bi opravičeval zahtevo, da sodišče angažira novega izvedenca, saj zakon predpisuje ponovitev dokazovanja z novim izvedencem le, če so v njegovem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z zaslišanjem. Bistveno je torej, da predlagatelj s svojimi pripombami na izvedensko mnenje vzpostavi dvom v njegovo pravilnost, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Mnenje oziroma zaključki sodnega izvedenca sicer temeljijo na določenih predpostavkah oziroma predvidevanjih (napovedih), ki pa so znotraj razumnega polja (znanstvene) presoje in uporabljenih metod, zato to samo po sebi ne vzbuja dvoma v pravilnost njegovega mnenja. Morebitne nejasnosti v izvedenskem mnenju ima stranka možnost razčistiti z dodatnimi vprašanji; če pritožnika nista dobila odgovora, ki sta ga želela slišati, pa to tudi ne pomeni, da sodni izvedenec svojega dela ni opravil skladno s postopkovnimi pravili oziroma pravili stroke.

12Višje sodišče zato kot pravilno potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za postavitev novega izvedenca ocenilo kot neutemeljen, o čemer je odločilo na naroku 21. 4. 2022, ko je dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo.

13Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti ali očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje je že na naroku navedlo, katere konkretne dokaze je izvedlo ter da je dokazni predlog za imenovanje novega izvedenca zavrnilo kot nepotreben. Drži sicer pritožbena navedba, da ni izrecno in posebej obrazložilo, zakaj je ta dokazni predlog štelo kot nepotreben, vendar je iz same obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je očitno štelo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca ni nasprotij ali pomanjkljivosti, prav tako pa ni bil podan utemeljen dvom v pravilnost njegovega mnenja. Takšna obrazložitev je zadostna in ustrezna, zaradi česar so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca in domnevno neobrazloženost zavrnitve tega dokaza.

14V skladu s prvim odstavkom 152. člena ZFPPIPP so osnova za pripravo poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika (ter posledično NFP) dolžnikovi izkazi na zadnji dan zadnjega koledarskega trimesečja, ki se je končalo pred uvedbo postopka prisilne poravnave. To je v konkretnem primeru 30. 6. 2020. Aktualnost projekcij v letu 2022 tako niti ni mogla biti stvar presoje sodnega izvedenca, saj se slednje ne nanaša na nobenega od zatrjevanih ugovornih razlogov. Pritožbenim navedbam zato tudi v tem delu ni mogoče slediti.

15Projekcije, ki jih je vsebovalo poročilo pooblaščenega ocenjevalca podjetij mag. E. E., so temeljile na časovnici, da se prisilna poravnava potrdi do 31. 12. 2021, kar pa se ni zgodilo. To samo po sebi ne pomeni, da je NFP v neskladju z ZFPPIPP. Sodni izvedenec je potrdil ustrezno razkritje in utemeljenost predpostavk projekcij računovodskih izkazov v NFP, ter da so predpostavke o ponovnem uspešnem delovanju dolžnika v obdobju po potrditvi prisilne poravnave in kasneje, pravilne oziroma izvedljive. Prav tako je potrdil, da je bilo predloženo gradivo ustrezna in zanesljiva podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja.

16Ker je dolžnik v postopku prisilne poravnave, njegovi izkazi, ki so bili pripravljeni po presečnemu datumu 30. 6. 2020, ne morejo biti revidirani, saj dolžnikova skupščina (katere pristojnosti so omejene po prvem odstavku 151.a člena ZFPPIPP), ne more imenovati revizorja. ZFPPIPP ne predvideva, da bi bila pristojnost skupščine prenesena na kakšen drug organ ali sodišče. Dejstvo, da računovodski izkazi za leto 2021 niso bili revidirani, ne pomeni, da poslovodstvo dolžnika in strokovne službe pri pripravi izkazov niso sledile pravilom veljavnih standardov računovodskega poročanja.

17Sodni izvedenec je prepričljivo potrdil, da je bilo predloženo gradivo – tudi če ni bilo podpisano oziroma revidirano – ustrezna in zanesljiva podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja, pri čemer pritožbeno ni zatrjevano, še manj dokazano, da podatki ne bi bili pravilni ali resnični. ZFPPIPP v 168. členu izrecno določa, da mora dolžnik med postopkom prisilne poravnave za vsak koledarski mesec sestaviti poročilo o svojem poslovanju, kateremu mora priložiti mesečno bilanco stanja, izkaz poslovnega izida in izkaz denarnih tokov. Dolžnik mesečno poročanje opravlja skladno z ZFPPIPP, kar preverja in potrjuje tudi upravitelj. Vsa dokumentacija je dostopna v spisu in objavljena na spletnih straneh AJPES. To pa je tudi dokumentacija, ki jo je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval sodni izvedenec in vpogled v katero imata tudi pritožnika.

18Upoštevajoč navedeno višje sodišče pritožbeni očitek o nepodpisanosti posameznih listin, ki so bile posredovane izvedencu, ocenjuje kot pravno nerelevanten. Tudi sicer gre za listine v elektronski obliki (preglednice, tabele, pdf datoteke), izvožene iz dolžnikovih informacijskih sistemov. Pri njihovi uporabi in interpretaciji je ključno, da so kot podporni analitični razvidi skladni s prikazi, kot jih v tem postopku dolžnik podpisane predlaga sodišču, objavljeni pa so tudi na spletnih straneh AJPES. Da temu ni tako, pritožbeno ni zatrjevano niti dokazano. Zato vprašanje (ne)podpisanosti posameznih listin, posredovanih izvedencu, za odločitev ne more biti bistvenega pomena.

19Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je sodni izvedenec mnenje, obe dopolnitvi in dodatno obrazložitev ob ustnem zaslišanju podal strokovno, jasno, nepristransko in objektivno. Tega (mestoma neprimerni) pritožbeni očitki ne morejo omajati. Sodni izvedenec je poslovanje oziroma trenutno stanje dolžnika v času prisilne poravnave (pravilno) upošteval zgolj v obsegu oziroma v delu, ki bi lahko vplivalo na poslovanje oziroma izvedbo NFP po (pravnomočni) potrditvi prisilne poravnave, ki je po mnenju izvedenca izvedljivo z ali brez zagona maloprodaje v kioskih in na drugih prodajnih mestih. Razumno in ekonomsko upravičeno je, da se v času prisilne poravnave aktivnosti dolžnika omejijo in da se dolžnik pripravi, da bo po (pravnomočno) potrjeni prisilni poravnavi lahko izpeljal predvidene aktivnosti. Tudi upnik predlagatelj se očitno strinja z mnenjem in zaključki sodnega izvedenca in pooblaščenega ocenjevalca podjetij mag. E. E., sicer v tem postopku ne bi sodeloval in ne bi bil pripravljen zagotavljati dodatnih sredstev, ki dolžniku omogočajo obstoj oziroma izvedbo finančnega prestrukturiranja (kar je tudi predvideno v NFP).

20Pritožnika navajata, da je dolžnik kršil 151. člen ZFPPIPP, saj naj bi izvedel posle, ki presegajo omejitve iz prvega odstavka navedenega člena; dolžnik naj bi razpolagal s kioski v obsegu, ki presega obseg prodaje tega premoženja, kot je v NFP določen kot ukrep finančnega prestrukturiranja. Po stališču pritožnikov soglasje sodišča ne zadošča za izjemo po tretjem odstavku 151. člena ZFPPIPP.

21.Navedbe pritožnikov predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), tudi sicer pa so neutemeljene. Pritožnika navajata, da sta se lahko z obsegom prodaje seznanila šele z izpodbijanim sklepom oziroma kvečjemu s sklepom z dne 16. 6. 2022 oziroma zahtevo sodišča z dne 28. 4. 2022, posledično pa te kršitve nista mogla uveljaviti prej, čemur pa višje sodišče ne pritrjuje.

22Pritožnika imata dostop do sodnega spisa, prav tako pa je vsa relevantna dokumentacija objavljena na spletnih straneh AJPES (vloga dolžnika z dne 10. 3. 2022 za odobritev dezinvestiranja dela premoženja – sklopa premičnih prodajnih enot (kioskov); zahteva za mnenje upniškega odbora ločitvenih upnikov z dne 28. 4. 2022; zahteva za mnenje upniškega odbora navadnih upnikov z dne 28. 4. 2022; vabilo na sejo upniškega odbora ločitvenih upnikov, kjer se je obravnavala vloga dolžnika; zapisnik seje upniškega odbora ločitvenih upnikov z dne 12. 5. 2022). Pritožnika sta torej imela možnost vpogleda in bi lahko bila seznanjena z javno objavljeno dokumentacijo. Če tega nista storila, to ne pomeni, da gre za dovoljene pritožbene navedbe.

23Ne glede na navedeno pa višje sodišče na podlagi podatkov v spisu tudi sicer ugotavlja, da je v NFP predvidena prodaja okvirno 68 kioskov kot poslovno nepotrebnih, v kolikor pa bodo bodoči lastniki dolžnika sprejeli in finančno podprli tako odločitev, je načrtovano ponovno odprtje in vzdrževanje mreže v začetnem okvirnem obsegu 20 maloprodajnih mest na najbolj dobičkonosnih lokacijah. NFP torej ne govori o prodaji 68 kioskov, temveč o okvirni prodaji kioskov, ki so poslovno nepotrebni, pri čemer je odločitev glede ponovnega odprtja mreže v obsegu 20 maloprodajnih mest stvar odločitve bodočih lastnikov. Dolžnik je pridobil soglasje sodišča za odprodajo kioskov, prav tako pa ne gre za razpolaganje s premoženjem v nasprotju z NFP, kot to neutemeljeno trdita pritožnika.

24Pritožnika navajata, da je namen konkretne prisilne poravnave zgolj ukinitev poslovne dejavnosti in likvidacija premoženja, zaradi česar bi moral biti nad dolžnikom začet stečajni postopek. Višje sodišče tem navedbam ne sledi, saj iz nobenega podatka v spisu (še najmanj iz NFP) ne izhaja, da bo z implementacijo ukrepov prisilne poravnave likvidirano celotno premoženje dolžnika. Dolžnikov obstoj je predviden tudi po zaključku tega postopka, zaradi česar gre zgolj za nedokazane pritožbene špekulacije.

25Pritožnika trdita, da je postopek prisilne poravnave neutemeljen, ker dolžnik najema posojila, da pokriva izgubo, poleg tega pa je njegov denarni tok (po izračunu D. D.) negativen. Pritožbene navedbe tudi v tem delu niso utemeljene. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje dolžniku s pravnomočnim sklepom odobrilo sklenitev premostitvenega kredita za kritje stroškov prisilne poravnave in plačevanje obveznosti iz tekočega poslovanja, tako zadolževanje dolžnika pa je predvideno tudi v NFP. Dolžnik bo s črpanjem sredstev iz premostitvenega kredita lahko izpeljal postopek prisilne poravnave, pri čemer je sodni izvedenec pojasnil, da se premostitveni kredit v višini 300.000,00 EUR upošteva kot priliv, saj je bilo posojilo predvideno kot priliv tudi v NFP. Najemanje novih posojil je torej skladno z NFP in tudi z zakonom: če najemanje novih posojil ne bi bilo zakonsko dopustno, NFP tega ne bi mogel predvideti oziroma ne bi bil potrjen s strani pooblaščenega ocenjevalca podjetij. Prav tako pa je v NFP predvideno, da dolžnik s poslovanjem lahko ustvarja dodatno izgubo, kar vse je bilo upoštevano pri izdelavi izvedenskega mnenja (prav tako pa je to upošteval tudi pooblaščeni ocenjevalec podjetij mag. E. E.).

26Glede ocene vrednosti zastavljenega premoženja (v konkretnem primeru so to delnice F., d.d.), ki ga pritožnika ponovno načenjata v pritožbi, je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da pritožnika nimata aktivne legitimacije za vložitev ugovora proti oceni vrednosti zavarovanja iz drugega odstavka 221.r člena ZFPPIPP, saj imata status navadnega upnika. Preverjanje vrednosti dolžnikovega premoženja in pravilnosti metod njegove cenitve pa tudi sicer nista predmet ugovornega postopka.

27Pritožnik A d. o. o. v pritožbi še vedno navaja neplačilo plač s strani dolžnika kot ugovorni razlog iz 5. točke 172. člena ZFPPIPP, čeprav je bilo že v izpodbijanem sklepu pojasnjeno, da je bilo poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika skladno s 143. členom ZFPPIPP. Plače, ki so zajete v poročilu na dan 30. 6. 2020, so dospele v plačilo 15. 7. 2022 in so bile brez zamude poravnane, kar je bilo potrjeno s strani upravitelja in je razvidno tudi iz javno objavljenih mesečnih poročil. Pritožnik tega pritožbenega razloga tudi sicer v nadaljevanju pritožbe ni dodatno obrazložil, zaradi česar se višje sodišče do njegovih navedb ne bo podrobneje opredeljevalo, izpodbijani sklep pa je v tem delu presojalo zgolj iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

28V zvezi z zavrnitvijo ugovornega razloga iz 3. in 4. točke 172. člena ZFPPIPP pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da je sprejelo napačno predpostavko, da je dolžnik delujoče podjetje, posledično pa naj bi napačno štelo, da je kljub ravnanju dolžnika (prodaji praktično celotnega premoženja, opustitvi glavne dejavnosti veleprodaje in maloprodaje po kioskih in zgolj z dodatnim zadolževanjem) še podan namen, ki se ga zasleduje s prisilno poravnavo. Dolžnik je opustil primarno dejavnost, nima več zaposlenih, prihodkov, prodajnih mest, pogodbenih naročnikov in izdelkov, ki bi jih lahko ponudil kupcem, kar vse po pritožbenem stališču kaže na to, da nima več substance in že sedaj, predvsem pa po izvedbi prisilne poravnave, de facto ne bo več delujoče podjetje. Pritožnika zato ne prepričajo navedbe izvedenca o tem, da je tudi prodaja upravljanje premoženja in da je tudi prazna družba (ki miruje) delujoče podjetje. Ker dolžnik nima in ne bo več imel rentabilnega dela, pritožnika štejeta, da ni mogoče izpolniti namena prisilne poravnave iz 3. točke 136. člena ZFPPIPP, zaradi česar je potrebno ta postopek prisilne poravnave ustaviti.

29Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi niti v tem delu. Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju (ter med zaslišanjem) obrazloženo zavrnil pritožbene očitke in izrecno potrdil, da je dolžnik delujoče podjetje skladno s pravili poslovno – ekonomske stroke in predvsem mednarodnimi računovodskimi standardi. Obseg poslovanja dolžnika v času do potrditve prisilne poravnave je po ugotovitvah izvedenca skladen z NFP, zaradi česar višje sodišče v celoti pritrjuje zaključkom izpodbijanega sklepa (v 15. točki obrazložitve), ki ne potrebujejo dodatne obrazložitve, in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Namen prisilne poravnave iz 136. člena ZFPPIPP, na katerega se pritožnika v pritožbi tudi sicer prvič sklicujeta, ni ugovorni razlog iz 172. člena ZFPPIPP in kot tak tudi ne more biti predmet samostojne presoje.

30Odločitev sodišča, ki navedb pritožnika A. d. o. o. (nanašajoč se na ponovni zagon maloprodaje) ni natančnejše obravnavalo, slednji šteje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Višje sodišče pritožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene in pojasnjuje: sodišču se ni potrebno opredeljevati do vseh navedb strank, pač pa se mora do njih opredeliti celostno ter težiti k sintezi. Ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev v postopku, pač pa se mora opredeliti (le) do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pojasnilo je, da je dolžnik prepričljivo in argumentirano izkazal, to pa je potrdil tudi sodni izvedenec, da za izpolnitev prisilne poravnave ne potrebuje (ponovnega) izvajanja maloprodaje, zagon maloprodaje pa bo tudi sicer v odločitvi novega vodstva oziroma lastnikov. Sodni izvedenec je pojasnil, da maloprodajni segment in njegov zagon nista ključnega pomena za uspešno prisilno poravnavo ter da bo poplačilo upnikov ostalo nespremenjeno, čeprav bo poslovanje slabše realizirano kot je bilo predvideno v NFP. Izpodbijani sklep torej ima razloge o odločilnih dejstvih, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka.

31Pritožnik A. d. o. o. navaja, da naj bi bilo iz ravnanj dolžnika jasno, da ne bo ohranjal rentabilnega dela podjema, posledično pa bo konverzija navadnih in zavarovanih terjatev v kapital dolžnika brez vrednosti, saj družba ne bo imela ne premoženja ne rentabilne dejavnosti. Celotno domnevno prestrukturiranje dolžnika naj bi po njegovem stališču temeljilo zgolj na razprodaji njegovega premoženja, čemur višje sodišče ne pritrjuje. Utemeljenost predpostavk projekcij računovodskih izkazov v NFP ter predpostavke o uspešnem delovanju dolžnika v letu 2022 in kasneje so bile potrjene s strani sodnega izvedenca (ter tudi pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij mag. E. E.). Ne drži niti pritožbeni očitek o razprodaji celotnega dolžnikovega premoženja. Predmet prodaje ni celotno premoženje dolžnika, dolžnik pa bo še naprej opravljal (vsaj) dejavnost upravljanja s preostalim premoženjem. Glede konverzije terjatev pa se vsak upnik samostojno odloča, ali bo svojo terjatev konvertiral v kapital ali ne. To velja tudi za pritožnika. Če konverzije ne želi, je to njegova odločitev. Vendar pa ta odločitev ni in ne more biti predmet ugovornega postopka, kot to poskuša uveljaviti pritožnik, pač pa lahko slednji svojo voljo izrazi pri glasovanju o prisilni poravnavi.

32Pritožnika še navajata, da so projekcije in NFP pripravljeni ob predpostavki, da bo prisilna poravnava potrjena do 31. 12. 2021. Ker se to ni zgodilo, naj bi bilo oboje neuporabljivo. Višje sodišče te pritožbene navedbe šteje kot pavšalne in neutemeljene.

33ZFPPIPP podrobno ureja postopek prisilne poravnave in predvsem NFP. Slednji vsebuje določene projekcije, skupaj s časovnim planom za njihovo izvedbo, pri čemer je pri projekcijah relevanten čas pred in po potrditvi prisilne poravnave, ne pa časovnica z natančnimi datumi. Izpeljava ukrepov je namreč odvisna od potrditve prisilne poravnave. Ravno potrditev prisilne poravnave pa glede na zakonska pravila ZFPPIPP časovno ni predvidljiva. To se izrazito kaže tudi v konkretnem primeru, ko postopek traja (pre)dolgo (tudi) zaradi številnih ugovorov in pritožb (med drugim tudi pritožnikov). Čeprav se s tem zagotavlja sodno varstvo upnikov, pa uveljavljanje njihovih pravic ne more pripeljati do tega, da bi NFP, če je bil vložen skladno s pravili ZFPPIPP, zaradi postopkov, v katerih upniki uveljavljajo svoje pravice, postal neuporaben. Stališče, kakršno zastopata pritožnika, bi pomenilo, da lahko vsak upnik z uveljavljanjem pravnih sredstev blokira postopek prisilne poravnave, s čemer bi bil namen prisilne poravnave popolnoma izničen. Projekcije v NFP je zato potrebno razumeti tako, da se nanašajo na čas pred in po potrditvi prisilne poravnave in ob upoštevanju danih okoliščin vsakega posameznega primera. V zvezi s tem pritožnik A. d. o. o. še navaja, da bi moral izvedenec zaradi poteka časa upoštevati nove predpostavke pri projekcijah in NFP, pri čemer iz pritožbenih navedb ni mogoče ugotoviti, kakšne nove predpostavke (razen poteka časa) bi bilo potrebno upoštevati. Naloga izvedenca ni priprava novih predpostavk oziroma novih projekcij, saj (kot pritožnik sam ugotavlja) NFP ni dovoljeno spreminjati, zakon pa prav tako ne predvideva, da bi le-ta postal neuporaben, kot to pritožbeno uveljavljata pritožnika.

34Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

35Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

¹ Sodba VSRS III Ips 5/2019 z dne 12. 4. 2019 in sodba in sklep VSRS II Ips 15/2018 z dne 7. 6. 2018.