VSL Sklep Cst 406/2020

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor upnika E., d.o.o. - v stečaju zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov zavrnilo, zavrnilo pa je tudi predlog upravitelja za izdajo obveznega navodila.

2Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil upnik ter predlagal spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Upravitelj je navedbam v pritožbi nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa. Pojasnil je potek stečajnega postopka in svoje stališče glede poplačila upnikov,

4Pritožba ni utemeljena.

5Nad stečajnim dolžnikom je leta 2012 potekala prva prisilna poravnava, ki se je vodila pod opr. št. St ... Predlog za začetek je bil vložen 2.4.2012, sklep o začetku je bil izdan 16.4.2012 in sklep o potrditvi prisilne poravnave dne 22.11.2012 (pravnomočen 11.12.2012). Ker družba ni poplačala obveznosti, ki so izhajale iz potrjene prisilne poravnave, je dne 23.9.2015 vložila predlog za začetek postopka ponovne prisilne poravnave (St ...). Sklep o začetku postopka ponovne prisilne poravnave z dne 6.11.2015 je bil po pritožbi upnika razveljavljen 26.1.2016, drugi sklep o začetku postopka ponovne prisilne poravnave pa je bil izdan 1.3.2016 in je pravnomočen. Ker ponovna prisilna poravnava ni bila potrjena, je sodišče 17.10.2016 izdalo sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave in začetku stečajnega postopka nad dolžnikom.

6Pritožnik kot bistveno sporno izpostavlja vprašanje, ali se terjatve upnikov, ki obstajajo po 2. odstavku 289. člena ZFPPIPP, vnesejo v predračun stroškov stečajnega postopka v kategoriji občasnih stroškov in ali so v tem stečajnem postopku že nastopili pogoji za poplačilo terjatev upnika iz navedenega člena ZFPPIPP. Navaja še, da je njegova vloga – ugovor zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov – poskus uveljavitve učinkovitega pravnega varstva, da bi kot upnik s terjatvami iz 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP prišel do poplačila teh terjatev in do podatkov o tem, s katerimi drugimi terjatvami upnikov njegove terjatve konkurirajo, kdaj so nastale, kakšna je njihova višina, vse zaradi ocene, ali lahko sploh pričakuje poplačilo omenjenih terjatev. Upniku se namreč zastavlja vprašanje, ali sploh obstaja učinkovito pravno sredstvo zoper po njegovem mnenju arbitrarno in samovoljno odločanje o tem, kdaj bo izvedeno poplačilo upnika, ki ima terjatev po 2. odstavku 289. člena ZFPPIPP.

7Sodišče prve stopnje je upnikov ugovor zavrnilo z nosilnim razlogom, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o neenakem obravnavanju upnikov, saj v primeru, ko noben od upnikov s terjatvami po 2. odstavku 289. člena ZFPPIPP ni prejel poplačila, že pojmovno ni moglo priti do neenakega obravnavanja upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju. Upnik nasprotno meni, da določba 128.a člena ZFPPIPP širše obravnava pravico do enakega obravnavanja upnikov, in sicer, da mora upravitelj skrbeti za enako obravnavanje vseh upnikov, saj v navedenem členu ni dodatka, „ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju“, kar omogoča širšo razlago – da pomeni kršitev pravice do enakega obravnavanja upnikov kakršnokoli kršitev, to je tudi takšno kršitev, kot se je zgodila v tej zadevi, ko se redno poravnavajo obveznosti do ločitvenih upnikov in stečajnih upnikov (upnikov za tekoče stroške postopka), po njegovem mnenju pa se brez razlogov odlaga obveznost poplačila terjatev upnikov iz 2. odstavka 289. člena ZFFPIPP. Pritožnik, ki ima večino terjatev iz obdobja med prvo in drugo prisilno poravnavo, šteje, da bi se morale vse terjatve upnikov, nastale po začetku prve prisilne poravnave, poplačati kot strošek postopka skladno z določbo 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP. Dodatno izpostavlja vprašanje glede obdobja, za katerega veljajo določila 289. člena ZFPPIPP glede upoštevanja stroškov predhodne prisilne poravnave, ter statusa prednostnih terjatev, ki se poplačajo kot strošek postopka, še posebej „dvojnega“ statusa teh terjatev v konkretnem primeru. Opozarja tudi, da se navedeni stroški obravnavajo podrejeno oziroma neenako v primerjavi z drugimi stroški stečajnega postopka.

8Po 1. odstavku 128.a člena ZFPPIPP lahko upnik, ki meni, da ravnanje upravitelja, drugega upnika ali upniškega odbora posega v njegovo pravico do enakega obravnavanja upnikov, pri sodišču vloži ugovor in poda obrazložen predlog, kako naj upravitelj v konkretnem primeru ravna. Navedeni člen je umeščen med splošna pravila, pri čemer je potrebno upoštevati tudi temeljno načelo enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP, ki določa, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako. To pomeni, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da iz besedila 128.a člena ZFPPIPP ni pomotoma izpuščen tekst glede enakega obravnavanja upnikov, ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju, saj to določa že 46. člen ZFPPIPP. Prav tako pa ni pravilno pritožbeno stališče, da je v posledici dejstva, da zakon v določbi glede enakega obravnavanja upnikov ne določa, da to velja za upnike, ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju, možna širša razlaga; torej, da pomeni kršitev pravice do enakega obravnavanja upnikov kakršnakoli kršitev enakega obravnavanja upnikov, tudi takšna, kot je v tem primeru, da se redno poravnavajo obveznosti do ločitvenih upnikov in tekoči stroški postopka, ne pa tudi poplačilo terjatev upnikov iz 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP.

9Upniki terjatev na podlagi pogodb, ki so jih sklenili, ali drugih pravnih poslov, ki jih je opravil stečajni dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom ZFPPIPP, ne prijavijo v stečajnem postopku. Navedene terjatve se v stečajnem postopku poplačajo iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom prednostnih terjatev iz 1. in 2. odstavka 21. člena ZFPPIPP (2. odstavek 289. člena ZFPPIPP; določba velja od uveljavitve ZFPPIPP-F, ki se uporablja od 7.12.2013). Te terjatve 1. točka 3. odstavka 355. člena ZFPPIPP opredeljuje kot občasne stroške stečajnega postopka (določilo je ostalo nespremenjeno kljub spremembi 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP). Navedeni stroški so nastali še pred začetkom stečajnega postopka, zato po pravilu iz 1. odstavka 354. člena ZFPPIPP ne bi predstavljali stroškov stečajnega postopka, če jih mednje ne bi uvrstil zakon z določilom 1. točke 3. odstavka 355. člena ZFPPIPP.

10289. člen ZFPPIPP torej upnikom, ki nadaljujejo sodelovanje z dolžnikom tudi med postopkom prisilne poravnave, določa poseben položaj, in sicer, da se njihove terjatve poplačajo kot strošek postopka v primeru, da prisilna poravnava ni potrjena. Navedeno dolžniku omogoča normalno poslovanje v času postopka prisilne poravnave ter poseben položaj upnikom v primeru stečaja. Zakon v primeru ponovne prisilne poravnave ne določa, ali se v takem primeru kot strošek postopka poplačajo vse obveznosti od začetka prvotne prisilne poravnave; vprašanja, ki ga izpostavlja pritožnik, ni mogoče reševati v okviru njegovega ugovora zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov, saj v tej zadevi ne gre za to, da bi nekateri upniki s terjatvami iz 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP bili poplačani od začetka prvotne prisilne poravnave, drugi pa ne. Nasprotno: noben od upnikov s terjatvami iz 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP (še) ni prejel poplačila.

11Da so stroški iz 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP obravnavani drugače kot drugi (tekoči) stroški, torej jasno izhaja iz zakonskega besedila (in sicer, da se ti stroški poplačajo iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom prednostnih terjatev iz 1. in 2. odstavka 21. člena ZFPPIPP). Iz zakonske ureditve tudi izhaja, da je najprej treba plačati tiste stroške, ki so dejansko namenjeni unovčenju stečajne mase in poplačilu upnikov ter vodenju stečajnega postopka in so torej nujno potrebni za izvedbo stečajnega postopka. Šele nato pridejo na vrsto upniki terjatev iz prisilne poravnave, za katere se uporablja 2. odstavek 289. člena ZFPPIPP, katerih terjatve sicer nimajo neposredne zveze s samim stečajnim postopkom. Ker torej že zakon upnike terjatev iz 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP obravnava drugače oziroma določa posebna pravila o prijavi in plačilu terjatev iz navedenega člena, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor pritožnika glede kršitve enakega obravnavanja upnikov zavrnilo po tem, ko je ugotovilo, da noben upnik s terjatvami iz navedenega člena ZFPPIPP ni prejel poplačila, posledično pa se mu v okviru tega ugovora tudi ni bilo potrebno opredeljevati do vprašanja, ali v tej stečajni zadevi obstajajo pogoji za izpolnitev obveznosti do upnikov s temi terjatvami.

12Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Vprašanja, ki jih pritožnik dodatno izpostavlja kot sporna (ali se terjatve upnikov po 2. odstavku 289. člena ZFPPIPP vnesejo v predračun stroškov stečajnega postopka v kategoriji občasnih stroškov, ali so v tem stečajnem postopku že nastopili pogoji za poplačilo terjatev konkretnega upnika, kakšen je status prednostnih terjatev, ki se poplačajo kot strošek postopka, „dvojni“ status terjatev, kako bi upnik prišel do podatkov o tem, s katerimi drugimi terjatvami konkurirajo njegove terjatve, kdaj so nastale, kakšna je njihova višina in ali lahko sploh pričakuje poplačilo omenjenih terjatev) niso vprašanja, ki bi jih bilo mogoče reševati v okviru ugovora zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov. Zaradi tega se višje sodišče do teh vprašanj v okviru reševanja te pritožbe ne bo opredeljevalo. Iz pritožbenih navedb namreč izhaja, da pritožnik z vloženim ugovorom poskuša doseči (zgolj) napredek pri uveljavitvi pravice do poplačila svojih terjatev, kar pa ni cilj, ki ga zasleduje inštitut ugovora zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov. Zato spornih vprašanj, ki jih načenja pritožnik in ki so povezana s terjatvami po 2. odstavku 289. člena ZFPPIPP, v okviru ugovora zaradi kršitve enakega obravnavanja upnikov ni mogoče reševati niti na načelni ravni.

13Ker je višje sodišče ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.