339. člen ZPP-UPB3

V dopolnitvi tožbe je navedla dovolj dejstev, da je bila tožba sklepčna. Ali te navedbe zadoščajo za ugoditev zahtevku, pa je odvisno od ugovorov nasprotne stranke. Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da mora že vnaprej navajati podrobne trditve o vseh potencialno spornih dejstvih. Taka (prestroga) zahteva po nepotrebnem obremenjuje postopke in povzroča, da ti postajajo nepregledni.

Na zadnjem naroku je sodišče dalo toženi stranki rok 30 dni za odgovor na pripravljalno vlogo, ki jo je na ta narok prinesla tožeča stranka, pri čemer jo je izrecno opozorilo, da nima možnosti navajanja novih dejstev in dokazov (pripravljalna vloga tožeče stranke ni vsebovala ničesar bistveno novega). Tožena stranka pa v pripravljalni vlogi na navedbe tožeče stranke niti ni odgovarjala, ampak je predložila (in povzela) mnenje švicarske strokovnjakinje, ki jo je angažirala sama in izdelave katerega niti ni napovedala na zadnjem naroku, zato sodišču ni bilo treba ponovno odpreti glavne obravnave. Dejansko pa je v pripravljalni vlogi šlo za pravno interpretacijo rezultatov po naročilu strank pridobljenih izvedenskih mnenj, glede katerih pa se je sodišče prve stopnje opredelilo in jih (pravilno) ocenilo kot nerelevantne za to zadevo, zato o kršitvi pravice do izjave ni mogoče govoriti.

Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje.

Dolžnik ima dva zakonita zastopnika, ki družbo zastopata skupno (drugi odstavek 98. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). To pa pomeni, da eden izmed zakonitih zastopnikov nima upravičenja za samostojno zastopanje in v postopku sam za družbo tudi ne more veljavno opravljati procesnih dejanj. Ugovor zoper sklep o izvršbi bi tako v konkretnem primeru morala vložiti (podpisati) oba zakonita zastopnika, čemur pa ni bilo zadoščeno. Ker sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti v fazi odločanja o predlogu za izvršbo po uradni dolžnosti ni odpravilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki terja razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Upoštevaje vsebino pritožbe toženka uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj smiselno zatrjuje, da se ni mogla opredeliti do dopolnitve tožbe (do tožničinih trditev), ker ji dopolnitev tožbe in poziv za odgovor na dopolnitev nista bila vročena. Pritožbeni očitek v tej smeri ni utemeljen. Kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi iz spisa (povratnice na l. št. 31) izhaja, da je toženka obe omenjeni pisanji prejela 8.9.2020 in nato v danem roku na dopolnitev tožbe ni odgovorila.

Glede na to, da pogodbene obveznosti zavezujejo pogodbene stranke tako, kot so jih dogovorile, to, kdaj bi povprečen človek sicer izvedel pogodbeno dogovorjene obveznosti na samo kavzo konkretne pogodbe ne more vplivati.

Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju sicer niso primerne (potrebne) eksaktne računske operacije in relacije, vendar pa mora sodišče vsaj opisno pojasniti, kako je prispevke zakoncev (v različnih oblikah) medsebojno primerjalo, tehtalo in upoštevalo. Odločitev sodišča mora biti objektivno preverljiva, zaključki pa jasno formulirani, saj je le v tem primeru strankam zagotovljena možnost vsebinskega preizkusa sodne odločbe.

V primeru, ko upnik predlogu za nasprotno izvršbo nasprotuje, je oprava naroka po zakonu obvezna in izvršilno sodišče pred njegovo opravo o predlogu ne sme odločati.

Pravica tretjega na predmetu izvršbe mora biti takšne kvalitete, da bi prodaja pomenila nedopusten poseg v pravni položaj tretjega. Le v primeru obstoja takšne pravice upniku ni mogoče dopustiti izvršbe na dolžnikov predmet. Stališče prvostopenjskega sodišča, da osebna služnost, ki jo tretja uveljavljata v ugovoru, ni take vrste pravice, da bi predstavljala oviro za predmetno izvršbo zaradi uveljavitve denarne terjatve s prodajo sporne nepremičnine, je pravilno. To je običajno (so)lastninska pravica oziroma druga, po učinkih istovrstna pravica, ne pa osebna služnost. Relevantne okoliščine pri presoji ugovora tretjih ne predstavlja niti pravnoposlovna prepoved odtujitve in obremenitve v korist tretjih, saj je ta lahko ovira le za pravnoposlovne odsvojitve nepremičnin, ne pa za prodajo nepremičnin na prisilni javni dražbi.

Skladno z določbo 191. člena OZ, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. V konkretnem primeru ni podana nobena od izjem iz citiranega 191. člena OZ. Toženec je namreč navajal le, da nikoli ni privolil v prikrajšanje in da se zahtevku za vračilo ni odpovedal. Svoje nestrinjanje bi moral namreč jasno izraziti in to sporočiti nasprotni stranki, in sicer s pridržkom, da bo plačilo zahteval nazaj.

Res je sicer, da je dokazno breme v zvezi z obstojem oziroma drugačno višino upnikove terjatve na dolžniku, vendar pa je potrebno pri vodenju izvršbe upoštevati tudi osnovna načela izvršilnega postopka, med njimi tudi načelo, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve opravi le v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo (3. člen ZIZ). Izhajajoč iz tega načela pa ni mogoče dati absolutne prednosti načelu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki strogo velja v pravdnem postopku (212. člen ZPP), saj se to načelo v izvršilnem postopku uporablja smiselno, v povezavi z drugimi določbami ZIZ (15. člen ZIZ). Glede na to pa mora izvršilno sodišče kljub vsemu paziti, da se izvršba ne opravlja (več), če je terjatev upnika poplačana oziroma ne obstoji.

V situaciji, ko nasprotna stranka dogovor obrazloženo zanika, bi morala tožeča stranka navesti najmanj trditve o tem, kdaj in med katerimi osebami je do takega dogovora prišlo. Šele take navedbe bi navsezadnje omogočile nasprotni stranki ustrezno obrambo. Zgolj pavšalna navedba, da je bil sklenjen dogovor, ki iz listin ne izhaja, ne zadošča in bi zaslišanje priče res pomenilo prepovedan informativni dokaz, posebej še, ker gre za trditve o dogodku, ki je v spoznavni sferi tožeče stranke.

Priporočena cena ure inženirske storitve je uradna referenčna cena pri določanju urnih postavk inženirjev, med katere sodi tudi priča (samostojni podjetnik), in je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča v celoti sprejemljiva kot podlaga za izračun njenega izgubljenega zaslužka. Sodna praksa stoji enotno na stališču, da gre za zelo zahtevno izvedensko delo le, ko le-to odstopa od standardne zahtevnosti in so torej podane izjemne okoliščine, zaradi katerih izvedensko delo odstopa od povprečnih nalog izvedencev. Glede na to mora sodišče svojo odločitev o priznani nagradi izvedencu ustrezno utemeljiti in ob tem pojasniti, zakaj ocenjuje izdelan izvid in mnenje v konkretni zadevi za zelo zahtevnega, izvedenec pa mora v dvomu obseg in zahtevnost svojega dela sodišču ustrezno obrazložiti. Enako pa velja tudi glede odmere materialnih stroškov izvedenca. V skladu z novim Pravilnikom o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih se izvedencu priznajo vsi tisti materialni stroški, ki so mu v zvezi s konkretnim izvedenskim delom dejansko nastali in je njihov nastanek tudi izkazal.

Ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje preseglo tožnikovo trditveno podlago z ugotovitvijo, da pri tožniku predstavlja psihično obremenjenost, ker je po škodnem dogodku zaznavanje svetlobe na desno oko popolnoma odsotno, saj je dejstvo popolne odsotnosti zaznavanja svetlobe na desno oko zajeto že v trditvah tožnika, da je v obravnavani nezgodi utrpel izgubo vida na desnem očesu (popolna slepota). Smiselno zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo zaradi kršitve razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), pa tako ni podana. Neutemeljene, materialno pravno zmotne, so pritožbene navedbe tožene stranke, da se lahko breme, ki ga predstavlja skrb za pravilno nego in zaščito v škodnem dogodku poškodovanega desnega očesa, upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je ob pravilni uporabi 179. in 182. člena OZ zaključiti, da to breme ne predstavlja niti (sedanjih in bodočih) telesnih bolečin, niti neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je zdravljenje že zaključeno, temveč omejitev tožnika v vsakdanjem

Pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti omenjene procesne napake, pri čemer v tej zvezi pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zaradi same narave kršitev izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ob tem je treba tudi upoštevati, da zaradi takšne odločitve (glede na merila iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Strošek in projekt morata biti v medsebojni zvezi, kar izhaja že iz narave pojma upravičenih stroškov. Strošek, ki ni neposredno povezan s projektom, ni upravičen do sofinanciranja evropskih sredstev. Zaradi te povezave, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba, je nujno potrebno rezultate razvoja omenjenih prvih devet iteracij vključiti v nadaljnji razvoj in vzpostavitev sistema IKC.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi predlog vsebinsko obravnavalo in pravilno ugotovilo, da listina, ki jo je upnik predložil, ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZIZ. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bil vložen zemljiškoknjižni predlog za spremembo imetnika hipoteke. Res je zemljiškoknjižni izpisek javna listina, s katero bi bilo mogoče dokazovati prehod terjatve, vendar take listine upnik v postopku ni predložil. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da v zemljiškoknjižnem postopku velja, da je bil vpis izveden na dan, ko je sodišče prejelo predlog za vpis, vendar dokler vpis ni dokončno dovoljen, lahko govorimo le o pogojnem vpisu. Če sodišče vpisa na koncu ne dovoli, plomba ne dokazuje ničesar. Ker pa vpogled v zemljiško knjigo pokaže, da je bil predlog, na katerega se sklicuje pritožnik, vložen po tem, ko je bil na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnin že vpisan kupec in izbrisane prej obstoječe hipoteke (na neobstoječi hipoteki pa ni mogoče vpisati spremembe imetnika), je jasno, da zgolj s sklicevanjem na vložitev zemljiškoknjižnega predloga za vpis pritožnik ne more izkazati prehoda terjatve.

V predmetni zadevi gre za postopek po uradni dolžnosti in sicer je zaznamba sklepa o izvršbi eno od izvršilnih dejanj v postopku izvršbe na delež družbenika. To pomeni, da se za postopek ne uporabljajo samo določbe ZSReg, temveč tudi določbe ZIZ. Po določbi 165. člena ZIZ sodišče vroči sklep o izvršbi družbi in ga zaznamuje v sodnem registru (torej pred pravnomočnostjo). Registrsko sodišče kot izvedbeno sodišče v postopku po uradni dolžnosti presojo na podlagi 34. člena ZSReg opravi v omejenem obsegu in se že zaradi načela prirejenosti postopkov ne sme spuščati v presojo vsebinske pravilnosti sklepa o izvršbi.

Po določbi 15. člena ZIZ se določbe ZPP v izvršilnem postopku uporabljajo smiselno, zato za presojo, ali že poteka postopek (ali je podana litispendenca), ni pomemben le "zahtevek", temveč tudi izvršilni naslov (v zvezi s tem pravni posel, iz katerega izvira obveznost), izvršilno sredstvo in predmet izvršbe.

Sodišče prve stopnje je namreč v tej zvezi zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da predhodni sklep (prvi odstavek 49. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1) ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o opravljanju upravniških storitev (53. člen SPZ-1), ampak je potrebno, da bodisi sklep sprejme ali pogodbo podpiše ustrezna večina etažnih lastnikov (soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev - prvi odstavek 25. člena in drugi odstavek 53. člena SZ-1, enako tudi drugi odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ).