VSK Sklep I Cpg 261/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Su 1386/2018 z dne 24.9.2018 je za odločanje v konkretni pritožbeni zadevi pristojno Višje sodišče v Kopru.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 200.000,00 EUR s pp, poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da je dolžna tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 5.169,18 EUR s pp.

3Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem zakonitem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi opozarja, da priča U.Z. ni nikoli izpovedala, da je bil pretežni del IKC sistema narejen in da je bilo mogoče rezultate v končnem projektu uporabiti, oziroma da je bilo sistem, ki ga je razvila S. d.o.o., mogoče vgraditi v IKC. V letu 2011 se je izkazalo, da poročilo in plačilo računa nista odražala dejanskega stanja. V tej zvezi je priča Z. kontaktirala M.Z. iz družbe S. d.o.o., ki je povedal, da projekta ni predal toženi stranki v roke, kot je bilo to prikazano tožeči stranki. Zatrdil je, da je podizvajalec izvedel vsa dela šele v letu 2010. Razpis je jasno določal, da se lahko sofinancirajo le stroški za opravljene storitve. Priča Z. ni nikoli izpovedala, da je bilo delo v pretežnem delu narejeno in da ga je bilo mogoče vgraditi v končni projekt. V tej zvezi je tožeča stranka predlagala tudi dokaz z imenovanjem izvedenca ustrezne računalniške stroke, vendar pa sodišče temu predlogu ni ugodilo. Iz pričevanja priče M.Z. v kazenskem postopku izhaja, da toženec (oziroma njegov zastopnik F.E.) ni hotel prevzeti izvorne kode in da projekt nikoli ni bil prevzet. To je povedala priča M.Z. tudi na naroku v konkretni pravdi. Na koncu je tožena stranka vgradila nek drug sistem, z zelo poenostavljeno varianto. Software je bil izdelan za hardware družbe S. d.o.o., pri čemer pa tožena stranka strojne opreme od S. d.o.o. ni hotela kupiti. Tudi sama tožena stranka je v gospodarskem sporu, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljan navedla, da je bil račun št. 33/09 fiktivno izdan z namenom, da se doseže pri tožeči stranki izplačilo stroškov in izkaže njihova upravičenost, čeprav delo ni bilo opravljeno, kasneje pa tudi ne uporabljeno. Tožena stranka je tudi odstopila od pogodbe z družbo S. d.o.o.. Prvih devet iteracij IKC niso bile nikoli izročene toženi stranki. V dokumentih, s katerimi je komunicirala tožena stranka s podizvajalcem, je vedno govorila o vnaprejšnjem plačilu (odstop od pogodbe, tožba zoper podizvajalca). Dela za devet iteracij niso bila dokončana, kot je to razvidno tudi iz poravnave, ki sta jo sklenili tožena stranka in družba S. d.o.o.. Pridobitev evropskih sredstev je bila vezana na to, da se mora software oziroma prvih devet iteracij graditi v končni produkt. To izhaja iz narave upravičenih stroškov. Deli projekta, ki niso postali del sistema IKC, ne morejo biti predmet sofinanciranja. V tej zvezi pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določilo tretjega odstavka 13. člena pogodbe med pravdnima strankama.

4Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sobo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bila toženi stranki na podlagi prijave na Javni razpis za vzpodbujanje tehnološko-razvojnih projektov v letu 2009 na podlagi sklepa tožeče stranke z dne 4.9.2009 odobrena sredstva v višini 200.000,00 EUR kot državna pomoč, pri čemer sta pravdni stranki 10.9.2009 sklenili tudi pogodbo (priloga B23) o sofinanciranju dela upravičenih stroškov raziskovalnih-razvojnih aktivnosti raziskovalno-razvojnega projekta Inteligentni kontrolni center (IKC). Med upravičene stroške za izvajanje razvoja tega projekta sodijo tudi stroški svetovanja in drugih storitev, vključno z raziskavami, tehničnim znanjem in patenti, ki so kupljeni iz zunanjih virov (5. člen pogodbe). V tej zvezi je zato tožena stranka izkoristila priložnost, da je v času prijave na omenjeni javni razpis že razvijala aktivnosti IKC z družbo S. d.o.o., spričo česar je s to družbo kot podizvajalcem projekta IKC 2.3.2009 sklenila tudi pogodbo (priloga A47). Ta družba je za svoje delo (stroški razvoja IKC od 1.1.2009 do 30.10.2009 – poročilo o delu na projektu – priloga A2), ki vključuje devet iteracij¹ razvoja IKC, toženi stranki izstavila fakturo z dne 10.10.2009 v višini 281.580,00 EUR (priloga A48). To fakturo je tožena stranka podizvajalki plačala, zato je tožeča stranka (potem, ko je od tožene stranke prejela zahtevek za sofinanciranje v višini 200.000,00 EUR) 26.11.2009 toženi stranki nakazala znesek v višini 200.000,00 EUR.

7Ta dejstva med pravdnima strankama niti niso bila sporna, sporno pa je bilo, ali je bilo omenjenih devet iteracij izvedenih in prenesenih s strani družbe S. d.o.o. na toženo stranko (zapisnik z dne 19.5.2011). Vendar je v tej zvezi sodišče prve stopnje zavzelo pravno stališče, da s pogodbo med pravdnima strankama ni bilo določeno, da mora biti software družbe S. d.o.o. (prvih devet iteracij) vgrajen v končni produkt (IKC sistem), po mnenju sodišča prve stopnje je pravno pomembno zgolj to, ali je družba S. d.o.o. kot podizvajalka tožene stranke opravila svoje pogodbeno delo. Takšno pravno naziranje pa je po oceni pritožbenega sodišča napačno. Strošek in projekt morata biti v medsebojni zvezi, kar izhaja že iz narave pojma upravičenih stroškov. Strošek, ki ni neposredno povezan s projektom, ni upravičen do sofinanciranja evropskih sredstev. Zaradi te povezave, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba, je nujno potrebno rezultate razvoja omenjenih prvih devet iteracij vključiti v nadaljnji razvoj in vzpostavitev sistema IKC. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskih okoliščin v tej zvezi.

8Pritožba pravilno opozarja tudi na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede zaključka dela družbe S. d.o.o., ki se je nanašalo na izvedbo omenjenih devet iteracij. Iz izpovedbe priče M.Z., dane v preiskavi v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, jasno izhaja, da tožena stranka sploh od S. d.o.o. ni hotela prevzeti izvirne kode (enako izpoved omenjena priča poda tudi v konkretni pravdi) in je v sistem IKC vgradila software drugega izvajalca (R. d.o.o.). Pa tudi sama tožena stranka je v gospodarskem sporu, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, jasno navedla, da je bil račun fiktivno izdan z namenom, da se doseže izplačilo stroškov in izkaže njihova upravičenost, čeprav delo v času izstavitve računa in plačila ni bilo niti opravljeno, kasneje pa tudi ne uporabljeno. Poleg tega je tožena stranka z dopisom z dne 16.8.2010 odstopila od pogodbe, ki jo je sklenila s podizvajalcem S. d.o.o., pri čemer je v komunikaciji s tem podizvajalcem (odstop od pogodbe, tožba) govorila o vnaprejšnjem plačilu. V tej zvezi pritožba tudi upravičeno opozarja, da dela za devet iteracij niso bila dokončana (zlasti pa ne izročena), kar izhaja tudi iz poravnave, ki sta jo v omenjeni pravdi sklenili tožena stranka in družba S. d.o.o..

9Prav tako pritožba pravilno opozarja, da tožeča stranka v konkretni pravdi ni uveljavljala vračila zneska 200.000,00 EUR s pp zgolj na podlagi 12. člena pogodbe z dne 10.9.2009 (odstop od pogodbe z dne 30.4.2012), ker prejemnik sredstev ni dosegel rezultatov, ki jih je definiral v vlogi, temveč tudi na podlagi določbe tretjega odstavka 13. člena omenjene pogodbe. Če je namreč prejemnik prejel plačilo sredstev, pa se pozneje pri nadzoru nad porabo proračunskih sredstev, dodeljenih za projekt, izkaže, da neupravičeno (bodisi, ker delo ni bilo opravljeno ali pa, ker sploh ni bilo izročeno in vgrajeno v projekt), je dolžan vrniti neupravičeno prejeta sredstva, skupaj z zamudnimi obrestmi, nateklimi od dneva prejema do vračila.

10Nenazadnje pritožba upravičeno opozarja na tako imenovano protispisnost glede ocene, ki jo je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi pričevanja priče U.Z. Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz izpovedbe te priče nikakor ne izhaja, da je družba S. d.o.o. svoje delo v pretežnem delu opravila in da je bilo mogoče to delo v končnem projektu tudi uporabiti. Iz izpovedbe omenjene priče namreč izhaja, da tožeča stranka za nazaj sploh ni mogla ugotoviti, do kakšne mere je razvoj prišel. So pa ugotovili, da tožena stranka od družbe S. d.o.o. dela sploh ni prevzela. V tej zvezi je zato tožeča stranka pravočasno predlagala tudi dokaz v smeri imenovanja izvedenca ustrezne računalniške stroke, vendar pa je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo, kar bi lahko po oceni pritožbenega sodišča predstavljalo procesno kršitev, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo biti sodišče prve stopnje v okviru ponovljenega dokaznega postopka pozorno do tega, ali je bilo delo družbe S. d.o.o. sploh opravljeno (tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji trdila, da je nekatere rešitve tega proizvajalca nadgradila oziroma delno spremenila), in če je bilo (kar se bo lahko ugotavljalo tudi s predlaganim izvedencem računalniške stroke), ali je bilo toženi stranki sploh izročeno oziroma vgrajeno v sistem IKC. Če ni bilo, po oceni pritožbenega sodišča pri spornem plačilu evropskih sredstev sploh ni šlo za izplačilo upravičenih stroškov v zvezi s projektom IKC.

12Pritožbeno sodišče ocenjuje, upoštevaje tudi naravo omenjenih kršitev, da razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje temu sodišču ne bo povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V tej zvezi je pritožbeno sodišče upoštevalo merila iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Od skupaj 16 iteracij, kot so razvidne iz poročila o delu na projektu – priloga A2, pri čemer je rezultat vsake iteracije stestirana programska koda, ki je pripravljena na produkcijo.