VSK Sodba Cpg 90/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.964,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru (I) toženo stranko obsodilo na plačilo 593.075,11 EUR s pripadajočimi obrestmi (plačilo za dobavljene proizvode), (II) ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke v isti višini in (III) toženi stranki naložilo v plačilo 32.734,79 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Najprej meni, da je sodišče napačno zavrnilo njen ugovor, da ni tožena prava stranka. Vse prodaje, vključno s prodajo spornega blaga, so se odvijale v okviru distribucijskega razmerja (v katerem je tožena stranka nastopala kot izpolnitveni pomočnik). V zvezi s tem je napačen zaključek, da distribucijska pogodba ne izključuje, da lahko posamične prodajne pogodbe skleneta pravdni stranki, saj je sodišče spregledalo določbe pogodbe, kjer je jasno zapisano, da tožeča stranka distributerjema podeljuje ekskluzivno distribucijo. Tožeča stranka je bila dobro seznanjena z načinom delovanja družbe A. A., ki je zaradi lažjega izvajanja distribucije ustanovila skupino B. B., katere del je bila tožena stranka, pri čemer pa pravice in obveznosti iz distribucijske pogodbe niso bile nikoli prenesene na toženo stranko. Tožena stranka blaga ni naročala samostojno, temveč zgolj v okviru distribucijskega razmerja. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede pravnih razmerij med tožečo stranko na eni ter toženo stranko in družbama A. A. in C. C. na drugi strani. Pri tem je postopalo samovoljno in diskriminatorno, saj je ravnanja Č. Č. pripisovalo toženi stranki, čeprav Č. Č. pri toženi stranki ni bil niti zaposlen niti ni bil njen zastopnik. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo, da je bila tožeča stranka tista, ki je vlogo toženke prirejalo v različnih postopkih po lastnih potrebah in je bila zato njena predstavitev spornega razmerja očitno neprepričljiva. Pri presoji pobotnega ugovora sodišče ni ugotavljalo, kakšno je švicarsko pravo in ali je po tem pravu sploh bilo dopustno dajati blago v promet v Švici. Zato bi bilo nujno angažirati ustreznega izvedenca živilske stroke, tak dokazni predlog pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je zagrešilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave (kljub temu, da je dalo strankam dodaten rok 30 dni po zadnjem naroku, je izdalo sodbo in ni upoštevalo zadnje vloge tožene stranke). Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede stvarne napake, saj je sodišče spregledalo določbo 11.3 distribucijske pogodbe in mnenje strokovnjakinje za švicarsko pravo, ki je ugotovila, da takega blaga ni bilo mogoče dati v promet na območju Švice. Strokovnjakinja je interpretirala mnenja inštitutov glede na deklaracijo na proizvodih. V Uredbi EU ne piše, da mora biti surovina mehansko izkoščičeno surovo meso. Razlogovanje sodišča, da naj bi tožena stranka sama zahtevala drugačno deklaracijo temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Č. Č. ni zakoniti zastopnik tožene stranke in tudi pisano mu je bilo kot zastopniku C. C., zato so njegove izjave (tudi ob upoštevanju točke 11.3.) irelevantne. Poleg tega korespondenca izvira iz leta 2009, ni pa bilo ugotovljeno, kakšen je bil takratni način proizvodnje v tožeči stranki. Še več, celo za kritično leto 2014/2015 izvedenec to zgolj domneva. Tehnologija tožeče stranke je enaka kot pri mehansko izkoščičenem mesu, razlika je le v tem, da se kot surovina uporabljajo predhodno kuhani piščanci in kokoši. S tega vidika je bil predlog Č. Č., naj se proizvodi označujejo kot "kuhano meso mehansko izkoščičenih piščancev in kokoši" razumen in veren odraz dejanskega stanja. Razlika med "mehansko" in "strojno" je zgolj semantična. Pri tem ni pomembno, kako proizvodni proces razume izvedenec ali slovenska veterinarska uprava, temveč kako to razumejo organi držav, kjer je blago dano v promet. Tudi obvestilo iz Švice dokazuje samo to, da od leta 2020 velja drugačna zakonodaja, to je da je separacijsko meso samo iz surovega mesa. Kar pomeni, da je pred tem veljala drugačna zakonodaja, torej točno to, kar trdi tožena stranka. Sodišče spremembo zakonodaje spregleda in obvestilo tolmači v škodo tožene stranke. Tudi izvedenec je ugotovil, da je treba drobovino deklarirati na izdelkih, vendar sodišče tega ne upošteva, čeprav je priloženo tudi potrdilo SQTS, da je treba za švicarski trg drobovino deklarirati. V zvezi s tem je sodišče popolnoma spregledalo tisti del določbe 11.3 člena distribucijske pogodbe, ki nalaga tožeči stranki, da pripravi popolno dokumentacijo za proizvod. Postopek je pokazal, da je tožeča stranka dejansko pripravila dokumentacijo, ki je dovoljevala najvišji odstotek kalcija in je ta odstotek redno presegala zaradi nezadostnega obvladovanja proizvodnega procesa in pritiska v stroju. Prav tako je izvedenec povedal, da se v proizvodih nahajajo sledi drobovine, čeprav te niso deklarirane. S tem je tožeča stranka kršila svojo lastno specifikacijo. Gre za prevaro, čeprav morda ni zdravju škodljiva. Prav te okoliščine so bile sporne v inšpekcijskih postopkih v Avstriji in pri analizah v Švici. Ali je hrana, ki vsebuje drobovino, primerna za dajanje v promet, je vprašanje švicarskega prava, ki ga sodišče ne pozna. Dejstvo, da je bila drobovina tako pogosta, pa jasno kaže, da tožeča stranka proizvodnega procesna ne obvladuje. Sodišče ni upoštevalo pojasnila izvedenca, da bi morala biti drobovina deklarirana. Sodišče poudarja, da je bil toženi stranki 17.11.2015 ponujen odkup vsega blaga v skladišču, kar bi lahko sprejel in se tako izognil stroškom. Tožena stranka tega ni mogla sprejeti, saj je bilo blago že prodano. Šele ko je bila decembra 2015 ugotovljena težava s kvaliteto in so takrat trgovske verige zahtevale odkup blaga, je morala tožeča stranka urediti vračilo in skladiščiti blago. Č. Č. je izpovedal, da je bilo med sodnim postopkom v Avstriji tožeči stranki ponujeno, da prevzame njeno blago v Švici, kot je to storila v Avstriji, vendar tega ni nikoli storila. Odkup je bil tudi sicer ponujen v okviru razrešitve celotnega distribucijskega razmerja, ponudba je veljala za vse blago in ne zgolj za sporno, kot to napačno in selektivno tolmači sodišče. V obdobju, ko je prejela ponudbo, tožeča stranka ni vedela, da je stanje dobav kritično. V vse to bi se sodišče lahko prepričalo z dodatnim zaslišanjem Č. Č., kar pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Tudi sicer je njegovega pričanja sodišče ni pravilno upoštevalo in je zato napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje (predvsem, da je tožena stranka zahtevala tudi prevzem blaga v Švici). Zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 35. in 78. člena Dunajske konvencije o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju Dunajska konvencija), saj iz točke 11.3. Distribucijske pogodbe jasno izhaja, da je tožeča stranka dolžna izročiti blago, skladno s švicarskimi predpisi. Tožeča stranka ni mogla dokazati nasprotnega, saj je izvedenec sam povedal, da švicarskega prava ne pozna. Tudi sicer pa je po določbi 35. člena Dunajske konvencije prodajalec dolžan izročiti blago, ki je primerno za namen, ki je običajen, oziroma, ki je prodajalcu implicitno znan. Tožeči strani je bilo ves čas znano, da se bo blago plasiralo na švicarskem tržišču. Ne drži, da je kupec vedel za neistovetnost (tretji odstavek 35. člena Dunajske konvencije), saj so se prvi problemi s kvaliteto blaga pojavili v Avstriji, to blago pa je naročal C. C. in ne tožena stranka. Šele takrat je tožena stranka posumila, da bi bilo z blagom lahko kaj narobe in je sama naročila analize blaga. Sodišče je spregledalo tudi točko c) 35. člena Dunajske konvencije, po kateri blago ni skladno, če nima kvalitete, ki jo je prodajalec izrecno predočil v obliki vzorca ali modela. Tožeča stranka je namreč toženi predložila specifikacijo, po kateri v pašteti [...] ne bi smelo biti več kalcija kot 70 mg/100 g, za kar pa se je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka tega ni spoštovala. V nadaljevanju tožena stranka vztraja pri ugovoru mednarodne pristojnosti. Zatrjuje tudi, da sojenje v tem postopku ni bilo pošteno. Tožena stranka med sojenjem ni imela dovolj časa za pripravo obrambe, na kar je ves čas opozarjala. Najprej je bil napačno vročen plačilni nalog, po vročitvi pa ni bilo dovolj časa za pripravo obrambe, ker bi se postopek moral začeti znova, pa se ni. Tudi sicer je sodišče dajalo stranki prekratke roke in ni upoštevalo, da je tožena stranka v tujini in potrebuje prevajanje. Tožena stranka zato ni imela časa za prevajanje, da bi dobro razumela, kaj se dogaja v postopku. Sodišče ni korektno ocenjevalo izpovedi prič, diskriminatorno je zavračalo vse dokazne predloge tožene stranke, sprejemalo pa je dokazne predloge tožeče stranke in upoštevalo tudi njene prepozne vloge. Jasno je podan položaj, ko ni bila zagotovljena enakost orožij. Obrazložitev je enostranska. Sodišče se ni opredelilo do tistih izvedenčevih ugotovitev, ki so v škodo tožeči stranki. Vse skupaj pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Povedano je očitno tudi iz sklepa o prepovedi razkritja poslovne skrivnosti, zoper katerega ni posebne pritožbe in s katerim je sodišče tožnici ugodilo celo več, kot je zahtevala (tožeča stranka je svojo zahtevo omejila le na razkritje recepture in tehnološkega procesa, sodišče pa je prepovedalo tudi razkritje podatkov o skladnosti ali analizah skladnosti v zvezi z upravnim nadzorom nad varnostjo izdelkov). S takšno razglasitvijo je kršeno temeljno načelo javnega sojenja, saj obstaja močan javni interes, da so podatki o kvaliteti in kršitvah kvalitete živil javno dostopni. Toženka zato predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o poslovni skrivnosti razveljavi.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opredelila se je do vsakega ugovora tožene stranke posebej¹ in opozorila, da nekateri ugovori predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Opozarja na nevarnost kršitve pravice do pravnega sredstva, če bi se pritožbeno sodišče odločilo za spremembo sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi ugotovilo popolno in pravilno, svoje zaključke je prepričljivo obrazložilo in se opredelilo do vseh odločilnih vprašanj, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6Sodba je izdana na podlagi zaključene glavne obravnave, zato je očitek kršitve po 10. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neutemeljen. Lahko bi šlo kvečjemu za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar tudi ta ni podana. Na zadnjem naroku je sodišče dalo toženi stranki rok 30 dni za odgovor na pripravljalno vlogo, ki jo je na ta narok prinesla tožeča stranka, pri čemer jo je izrecno opozorilo, da nima možnosti navajanja novih dejstev in dokazov (pripravljalna vloga tožeče stranke ni vsebovala ničesar bistveno novega). Tožena stranka pa v pripravljalni vlogi na navedbe tožeče stranke niti ni odgovarjala, ampak je predložila (in povzela) mnenje švicarske strokovnjakinje, ki jo je angažirala sama in izdelave katerega niti ni napovedala na zadnjem naroku, zato sodišču ni bilo treba ponovno odpreti glavne obravnave. Dejansko pa je v pripravljalni vlogi šlo za pravno interpretacijo rezultatov po naročilu strank pridobljenih izvedenskih mnenj, glede katerih pa se je sodišče prve stopnje opredelilo in jih (pravilno) ocenilo kot nerelevantne za to zadevo, zato o kršitvi pravice do izjave ni mogoče govoriti.

7Tožena stranka v pritožbi (in tudi med postopkom) očita sodišču, da so bili roki za posamezna procesna dejanja prekratki glede na to, da gre za tujo pravno osebo. Pritožbeno sodišče se strinja, da mora sodišče pri določanju rokov upoštevati vse okoliščine zadeve, tudi dejstvo, da je ena od strank tuja pravna oseba. Prav to pa je sodišče upoštevalo, saj je ugodilo vsem predlogom tožene stranke za daljše roke (za odgovore na pripravljalne vloge), tudi med pridobitvijo izvedenskega mnenja in zaslišanjem izvedenca je minilo več kot 30 dni, pri čemer tudi v pritožbi, vloženi štiri mesece po pridobitvi izvedenskega mnenja, tožena stranka nima nobenih konkretnih ugovorov na mnenje (v delu, v katerem v mnenju gre za vprašanja živilske stroke in ne za pravna vprašanja).

8V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka toženi dobavila zaračunane proizvode (različne vrste paštet znamke [...]). Prvo vprašanje, na katerega je moralo sodišče prve stopnje odgovoriti, je, za kakšno pogodbo je v razmerju med pravdnima strankama šlo. Tožeča stranka je z dvema s toženo stranko povezanima družbama (A. A. s sedežem v Švici in C. C. s sedežem v Avstriji²) sklenila distribucijsko pogodbo, v kateri je bilo dogovorjeno, da je tožeča stranka distributerjema podelila izključno pravico za distribucijo svojih proizvodov pod imenom "[...]" za območje Švice, Avstrije, Nemčije, Francije in Beneluksa za čas do 31.12.2014. V točki 3 je bila dogovorjena kot izjema tudi možnost neposredne prodaje kupcem ob soglasju distributerja. Ni logično, da bi se stranke že v pogodbi dogovorile tudi za možnost neposredne prodaje, če bi držala pritožbena navedba, da vsa naročila lahko potekajo samo v okviru distribucijskega razmerja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka z obema distributerjema povezana družba, da sta v vseh treh družbah imela odločilno vlogo D. D. in Č. Č., pri čemer se je D. D. ukvarjal s strateškim dogovarjanjem (definiranje pogodbenih pogojev in ključnih aktivnosti), Č. Č. pa je za zadeve skrbel bolj na operativni ravni. Poslovanje s tožečo stranko je potekalo na način, da so posamezne družbe neposredno naročale proizvode, račune pa je tožeča stranka izstavila tisti družbi, ki je dala naročilo. Tako je bilo tudi glede spornih proizvodov, ki jih je naročila tožena stranka, toženi stranki so bili dobavljeni in nanjo se glasijo računi, pri čemer toženka ni obrazloženo prerekala, da je ona zavezanka za plačilo (navsezadnje je v pobot uveljavljala svojo odškodninsko terjatev, ki se nanaša na te iste proizvode). Teh zaključkov pritožnik obrazloženo niti ne prereka, oziroma zgolj vztraja pri svojih navedbah, s čimer pa ob prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje ne more uspeti. Povedano pomeni, da je šlo med pravdnima strankama za kupoprodajno pogodbo³. Ugovor, da naj bi bila tožena stranka le izpolnitveni pomočnik distributerjev, ne zdrži pravne presoje. Izpolnitveni pomočnik je oseba, ki izpolnjuje pogodbeno obveznost druge osebe po naročilu te osebe ali na njen račun. V predmetni zadevi pa je proizvode tožena stranka naročala v svojem imenu zase⁴ v okviru svoje dejavnosti kot pravne osebe. Zato je neutemeljen ugovor arbitražne pristojnosti (tožena stranka ni bila stranka arbitražne pogodbe niti ni bila izpolnitveni pomočnik distributerjev, pravno razmerje med pravdnima strankama temelji na pravilih o kupoprodajni pogodbi). Enako pa velja za ugovor pasivne legitimacije, ki glede na običajno poslovanje, kakšnega je ugotovilo sodišče prve stopnje⁵, ni utemeljen, saj je dobavljene proizvode plačevala tista družba, ki jih je naročila, v predmetni zadevi je bila to tožena stranka (kupec po kupoprodajni pogodbi) in kot taka zavezanec za plačilo in pasivno legitimirana v tej pravdi.

9Ker je šlo za mednarodno prodajo, se uporabljajo določbe Dunajske konvencije in seveda dogovori med strankama, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede zahtev za naročene proizvode ni sporno, da so bile te enake kot so bile dogovorjene v distribucijski pogodbi. Tožena stranka je ugovarjala, da je bila izpolnitev nepravilna, oziroma po določbah Dunajske konvencije, da ni bilo dobavljeno istovetno blago. Po 35. členu Dunajske konvencije je prodajalec dolžan dobaviti tako kvaliteto blaga, kot je dogovorjena v pogodbi, pri čemer se šteje, da blago (med ostalim) ni istovetno, če ni primerno za namene, za katere se istovrstno blago običajno uporablja, če ni primerno za posebni namen, s katerim je bil prodajalec izrecno ali molče seznanjen med sklenitvijo pogodbe in če blago ni tako kakovostno, kot ga je prodajalec prikazal kupcu v vzorcu ali modelu. Slednje napake tožena stranka med postopkom ni uveljavljala in tudi ni skušala upravičiti uveljavljanja šele v pritožbi, zato predstavljajo pritožbeni očitki o tem nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP) in jih pritožbeno sodišče ne more in ne sme obravnavati. Tudi sicer pa tožena stranka napak iz drugega odstavka 35. člena Dunajske konvencije ne more uveljavljati, saj je nedvomno zanje vedela ob naročanju spornih proizvodov. Tožena stranka je namreč trdila, da zaradi prevelike vsebnosti kalcija in zaradi nedeklarirane vsebnosti drobovine paštete [...] niso izpolnjevale pogojev za prodajo na švicarskem trgu. Za obe pomanjkljivosti je izvedela, ko je avstrijski pristojni organ junija 2015 izdal kaznovalni nalog po opravljenem inšpekcijskem postopku, kjer je bilo ugotovljeno, da proizvod vsebuje prevelik odstotek kalcija glede na deklaracijo in da vsebuje tudi delce drobovine, ki niso deklarirani. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ob prejemu avstrijskega kaznovalnega naloga za zatrjevano pomanjkljivost⁶ glede na povezanost izvedela tudi tožena stranka (isti zakoniti zastopnik, izpoved Č. Č.). Ugotovljeno je namreč bilo, da je bil Č. Č. pri vseh družbah skupine B. B. zadolžen za logistične zadeve, zato na dejstvo, da je za ugotovljeno pomanjkljivost že od junija 2015 vedela tudi tožena stranka, ne vpliva dejstvo, da Č. Č. pri toženi stranki ni bil formalno zaposlen in tudi ni bil njen zakoniti zastopnik. V tej pravdi pa se računi nanašajo na blago dobavljeno med 29.10.2015 in 9.12.2015. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, kljub temu, da je vedela za ugotovitve avstrijskih inšpekcijskih organov, naročila sporne izdelke, je zato pravilen. Po določbi tretjega odstavka 35. člena Dunajske konvencije prodajalec ne odgovarja za neistovetnost blaga iz drugega odstavka, če je kupec med sklenitvijo pogodbe vedel ali bi moral vedeti za to pomanjkljivost. Prav za tak položaj gre v predmetni zadevi. Že iz tega razloga tožena stranka s svojimi ugovori ne more uspeti.

10Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da blago tudi sicer ni imelo zatrjevanih napak. Pri tem je moralo najprej ugotoviti, kakšna kvaliteta blaga je bila dogovorjena v pogodbi. Kupoprodajna pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena z dajanjem naročil in sprejemom naročil (tako da je tožeča stranka dobavila naročene proizvode). Posebne ureditve glede kakovosti blaga stranki nista dogovorili, zato se tožena stranka ne more sklicevati niti na prvi odstavek Dunajske konvencije. Tudi če bi šteli, da sta stranki glede posameznih sestavin pogodbe konkludentno dogovorili uporabo določb distribucijske pogodbe, pa rezultat ne bi bil drugačen. Kakovost proizvodov je v distribucijski pogodbi določena v točki 3, in sicer se morajo proizvodi skladati s predpisi Evropske Unije ter s tehničnimi in kakovostnimi specifikacijami, ki jih izda tožeča stranka. Naloga sodišča je bila zato, da ugotovi, ali so bili proizvodi skladni s predpisi Evropske unije. Drži sicer, da je bilo v točki 11.3 dogovorjeno tudi, da mora tožeča stranka pripraviti ustrezno in popolno dokumentacijo za izvoz naročenih izdelkov kot to predpiše distributer ter v celoti zagotoviti, da proizvodi izpolnjujejo vse zahteve, določene z zakoni, predpisi in/ali standardi vsakega dela teritorija (torej tudi Švice). Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se švicarski predpisi v odločilnem delu niso razlikovali od predpisov Evropske Unije, kar drži. Kot surovina za mehansko izkoščičeno meso je dovoljena le uporaba svežega mesa⁷. Navsezadnje pa tožena stranka ne pove, v čem naj bi bili predpisi v Švici drugačni od predpisov EU, čeprav bi to kot švicarska pravna oseba, ki se ukvarja z dajanjem tovrstnih proizvodov na trg, brez težav lahko storila, če bi bila ureditev res drugačna. Ni pa nobenega predpisa, niti predpisa EU niti švicarskega (tega tožena stranka niti ne trdi), ki bi določal vsebnost kalcija v primerih, ko ne gre za t.i. "Separatorenfleisch" (mehansko izkoščičeno meso iz sveže surovine). Sodišče prve stopnje je moralo ugotoviti, kakšen je način proizvodnje paštet [...] pri tožeči stranki, kar je strokovno vprašanje s področja živilske stroke. Zato je imenovalo izvedenca, ki je ugotovil, da se v tehnološkem procesu tožeče stranke kot surovina strojnega izkoščičevanja uporablja meso predhodno termično obdelanih kokoši, kar pomeni, da surovina ni sveže meso in se polproizvoda, ki ob tem nastane, ne more uvrščati v mehansko izkoščičeno meso, za katerega veljajo določbe o najvišji vrednosti kalcija⁸. Edina konkretna pripomba, ki jo je tožena stranka imela na izvedensko mnenje glede gornje ugotovitve, je, da ni jasno, ali je bil način proizvodnje v letu 2015 drugačen. Pripomba ni utemeljena, saj je izvedenec pojasnil tako tehnološki proces s sedaj uporabljanim strojem kot tehnološki proces s starim strojem, ki se je uporabljal v spornem obdobju. Sprememba tehnologije ni vplivala na ugotovitev, da surovina ni bila mehansko izkoščičeno meso v smislu predpisov. Sporni proizvodi zato niso bili v nasprotju z evropskimi in švicarskimi predpisi. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, razlaga predpisov ni stvar izvedenca, ampak stvar sodišča, zato je bil predlog za imenovanje izvedenca glede švicarskega prava, posebej še, ker je sodišče razpolagalo s pojasnili pristojnih organov v Avstriji, Švici in Nemčiji, pravilno zavrnjen. Vse meritve, ki so bile glede vsebnosti kalcija opravljene v tujini, in v tujini izdelana mnenja izhajajo iz predpostavke, da gre za mehansko izkoščičeno meso, katerega surovina je sveže meso. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za ta postopek niso relevantna in uporabna in je dokazne predloge v zvezi z njimi utemeljeno zavrnilo.

11Ni sporno, da je bilo na deklaracijah proizvodov zapisano, da vsebujejo piščančje mehansko izkoščičeno meso, kar glede na vse zgoraj povedano ni ustrezalo resnici. Vse meritve vsebnosti kalcija, ki so bile opravljene v Avstriji, Švici in Nemčiji pa so bile opravljene pod predpostavko, da je deklaracija pravilna. C. C. v edinem inšpekcijskem postopku v Avstriji dejstva, da ne gre za mehansko izkoščičeno meso, ni uveljavljal, čeprav je za neustrezno deklaracijo vedel, saj je sodišče prve stopnje na podlagi elektronske korespondence iz leta 2009 ugotovilo, da je tako označevanje izposloval Č. Č. in da je zato šlo za prakso, vzpostavljeno med tožečo stranko in družbami skupine B. B., ki je bila zato toženi stranki znana⁹. O kršitvi pogodbe zato ni mogoče govoriti, drugačna razlaga bi bila v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da napačne deklaracije tožena stranka ni izrecno uveljavljala kot razlog za napako. Navedbe v pritožbi, da ni bilo ugotovljeno, kakšen je bil način proizvodnje pri tožeči stranki v letu 2009, pa so zgolj spekulacija in nimajo podlage v navedbah pravdnih strank (izvedenec je poleg tega ugotovil, da je bil način proizvodnje na starem stroju v bistvenem enak).

12Drugi razlog, zaradi katerega naj bi bilo po navedbah tožene stranke blago neuporabno, pa je vsebnost drobovine v paštetah, ki ni bila deklarirana. Tudi tu velja enako kot pri vsebnosti kalcija. Tožena stranka je za očitano pomanjkljivost vedela vsaj od takrat, ko so bili znani rezultati inšpekcijskega pregleda v Avstriji, kljub védenju pa je naročila proizvode, ki so predmet te pravde, zato se ne more sklicevati na neistovetnosti iz drugega odstavka 35. člena Dunajske konvencije. Ugovori v zvezi z neistovetnostjo blaga so tudi v tem delu neutemeljeni.

13Tudi tu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da neskladnosti z deklaracijo ni bilo, saj obveznost deklaracije ni obstajala. Izvedenec je ugotovil, da tožeča stranka v proizvode ni dodajala drobovine (razen v en izdelek, kjer je bila tudi deklarirana), da pa je analiza vzorcev pokazal prisotnost drobovine, pri čemer je pogostnost zelo visoka. Vsebnost drobovine je bila posledica slabega čiščenja surovine pri dobavitelju. Te ugotovitve za toženo stranko niso sporne. Sporno pa je (pravno) vprašanje, ali bi morala biti vsebnost drobovine deklarirana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno uporabilo Uredbo (EU) 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (v nadaljevanju Uredba 1169/2011). V 9. členu te uredbe so našteti obvezni podatki, ki morajo biti deklarirani. Med njimi sestavine in alergeni¹⁰. Kaj je sestavina, je določeno v 2. členu v točki f in sicer je sestavina vsaka snov ali proizvod, vključno z aromami, aditivi za živila in encimi za živila, ter vsako sestavino v sestavljenih sestavinah, ki se uporabljajo v proizvodnji ali pri pripravi živila in so še vedno prisotni v končnem proizvodu, tudi če so v spremenjeni obliki. Ostanki se ne štejejo za "sestavine". Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri drobovini, ki je bila najdena v vzorcih, za "ostanke" in ne za sestavino, ki bi jih tožeča stranka dodajala v proizvod (in bi bila del recepture). Zato ni obstajala obveznost, da prisotnost ostankov drobovine tožeča stranka deklarira na proizvodu. Tak zaključek je tudi skladen z namenom Uredbe št. 1169/2011, kot ga je pravilno povzelo sodišče prve stopnje. Zahteva po označevanju tudi ostankov je utemeljena takrat, kadar ti ostanki lahko zbujajo alergijske reakcije in preobčutljivost, kot rečeno pa drobovina ni alergen. Res je izvedenec zavzel tudi pravna stališča, ki pa jih sodišče niti ni moglo upoštevati, saj je uporaba prava naloga sodišča. Poleg tega je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj sklicevanje izvedenca na eno od raziskav, v katerih je govora o zavračanju drobovine, za ta postopek ni relevantno (drobovina se je tam obravnavala kot surovina, v pregledanih vzorcih pa je šlo samo za sledove drobovine). Zgolj dejstvo, da so v proizvodih prisotni ostanki drobovine, torej ne pomeni, da gre za zavajanje potrošnika. V zvezi s tem tudi ni mogoče upoštevati pavšalnih ugovorov, da naj bi bil švicarski potrošnik zahtevnejši od slovenskega. Tudi sicer pa le napačna deklaracija gotovo ne pomeni, da je proizvod neuporaben. Po 46. členu Dunajske konvencije bi tožena stranka lahko pozvala tožečo stranko, da pomanjkljivost odpravi, namesto tega pa je celo naročila nove enako deklarirane proizvode. Pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka zato ni izkazala, da so bili proizvodi napačno deklarirani (in da bi zato šlo za zavajanje potrošnikov).

14Navsezadnje ni mogoče spregledati, da je bil inšpekcijski postopek izveden le v Avstriji in da družba C. C. (ki je bila stranka tega postopka) ni vložila pravnih sredstev, oziroma tožena stranka ni niti trdila, da bi bili s strani C. C. avstrijski organi seznanjeni z dejstvom, da gre za ostanek drobovine (in ne za surovino) in da ne gre za mehansko izkoščičeno meso. Na rezultate inšpekcijskega pregleda tožeča stranka tako ali tako ne more biti vezana, v njem ni niti sodelovala, zato je njene navedbe glede očitkov tožene stranke presojalo sodišče prve stopnje v okviru te pravde in jih pravilno ocenilo kot utemeljene, toženi stranki pa z vztrajanjem pri rezultatih pregledov v tujini, opravljenih na napačnih predpostavkah, ni uspelo dokazati nasprotnega.

15Tožena stranka je v pobot uveljavljala odškodnino za več vrst škode, ki ji je nastala pri odpravljanju posledic dejstva, da je imelo blago stvarne napake (da ni bilo istovetno). Ker pa ni izkazala, da bi ji tožeča stranka dostavila neistovetno blago v smislu 35. člena Dunajske konvencije, je neutemeljen tudi pobotni ugovor iz naslova odškodnine. Po določbi točke b prvega odstavka 45. člena Dunajske konvencije je namreč kupec upravičen do odškodnine le, če prodajalec ne izpolni svojih obveznosti, v predmetni zadevi pa kršitev pogodbe ni bila izkazana. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka toženi 15.11.2015 ponudila odkup vseh proizvodov, ki so bili še v skladiščih. Če bi tožena stranka to ponudbo sprejela, ji ne bi nastala nobena škoda. Tožeča stranka je ponudbo sicer podala zato, ker ni želela podaljšati distribucijske pogodbe, vendar to v kontekstu obveznosti zmanjševanja škode ni pomembno, posebej še, ker je tožena stranka takrat že vedela za odločbo avstrijskega inšpekcijskega organa.

16Tožena stranka je predlagala še izvedbo nekaterih dokazov, vendar je te predloge sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Dodatno zaslišanje Č. Č. o izvedenskem mnenju niti ni primeren dokaz, saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pojasnila o izvedenskem mnenju lahko poda samo izvedenec, ki ga je sestavil. Če pa je tožena stranka dodatno zaslišanje predlagala zaradi navedb o postopkih pred inšpekcijskim organom v Avstriji in o postopanju tožene stranke po prejemu kaznovalnih nalogov (kot bi bilo mogoče razbrati iz zaključne besede pooblaščenca tožene stranke) pa je o tem Č. Č. že izpovedoval in tožena stranka ni konkretno pojasnila, o čem dodatnem predlaga zaslišanje. Navedba v pritožbi, da naj bi Sirovina izpovedoval o tem, da v trenutku, ko so prejeli ponudbo za odkup, niso vedeli za kritično stanje dobav, pa je nedopustna pritožbena novota. Dodatni (novi) prevod mnenja inštituta SQTS ni bil potreben, saj je sodišče ugotovilo, da je mnenje tega inštituta izdelano na napačni predpostavki.

17Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke prepovedalo uporabo in razkritje poslovne skrivnosti, pri čemer se je prepoved nanašala na recepturo, tehnološke postopke proizvodnje, informacije o sistemu sledljivosti v proizvodnem obratu, sistemih kontrole ter specifikacijah stojne opreme in izdelkov. Prepoved se torej ni nanašala na analize rezultatov v sistemih upravnega nadzora, kot to napačno in v nasprotju z izrekom sklepa trdi pritožnica in so zato neutemeljeni tudi njeni očitki glede javnega interesa. Pri podatkih, katerih razkritje je bilo prepovedano, gre za tipično poslovno skrivnost, saj se nanaša na recepturo in proces proizvodnje, kakšnega je razvila tožeča stranka.

18Nezadovoljstvo tožene stranke z odločitvijo sodišča ne utemeljuje očitkov o pristranskem sojenju. Zgoraj pa je bilo ugotovljeno, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopka in so se očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene.

19Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka mora zato tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.964,60 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

¹ Odgovore na posamezne očitke bo pritožbeno sodišče po potrebi povzemalo pri obrazložitvi svojih zaključkov.
² V imenu obeh družb je pogodbo podpisal "direktor D. D.", ki je podpisal tudi pooblastilo pooblaščencu v tej pravdi.
³ Glede na povezanost družb je jasno, da so izpolnjeni pogoji za neposredno prodajo iz točke 3 distribucijske pogodbe.
⁴ Navsezadnje je bil ta položaj in vpliv neposredne prodaje na položaj distributerja dogovorjen v točki 3.3 Distribucijske pogodbe.
⁵ Tega zaključka pritožba ni izpodbila.
⁶ V predmetni zadevi se na ugotovitve avstrijskih inšpekcijskih organov, ki naj bi bile povod za umik spornih proizvodov tudi iz švicarskega trga, tožena stranka ves čas sklicuje.
⁷ Primerjaj peti odstavek člena 7 leta 2015 veljavno švicarske Uredbo o živilih živalskega izvora (Verordnung über Lebensmittel tierischer Herkunft, VltH, objavljene na https://www.fedlex.admin.ch/eli/cc/2005/801/de.
⁸ Iz dopisov pristojnih nemških, švicarskih in avstrijskih organov, ki jih je v spis predložila tožeča stranka jasno izhaja, da surovine, ki jo uporablja tožeča stranka, ni mogoče opredeliti kot mehansko izkoščičeno meso v smislu veljavnih predpisov.
⁹ Čeprav Č. Č. ni zakoniti zastopnik tožene stranke in v njej niti ni bil formalno zaposlen, namreč to velja tudi za toženo stranko, saj je bila zgoraj pojasnjena vloga Č. Č. ter povezanost in način delovanja med družbami skupine.
¹⁰ V Prilogi II, na katero se sklicuje določba o alergenih, ni navedena drobovina.