402. člen ZPP

Toženec z revizijo izpodbija odločitev sodišč o datum sodne razveze. Tožnica želi z obnovo postopka doseči odločitev o tem, da jo mora toženec pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja do poziva na delo. Odločitev o predlogu za obnovo je torej potencialno daljnosežnejša, saj v primeru reintegracije vprašanje datuma sodne razveze ne bi bilo več pomembno. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da se postopek z revizijo prekine do zaključka postopka s predlogom za obnovo.

Za presojo pravočasne odpovedi ob očitku kršitve s (skoraj) enakim opisom dejanja po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je treba najprej ugotoviti, ali je kršitev iz 1. alineje sploh podana. Če sodišče ne ugotovi vseh znakov kaznivega dejanja kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), temveč ugotovi le, da je delavec z naklepom ali hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), podaljšan objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev. Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju obstoja kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja (za nekatera dejanja pa tudi obarvan naklep, če je takšna krivdna oblika seveda predvidena).

Nov dokaz, ki ga tožnik uveljavlja s predlogom za obnovo postopka, se nanaša na sklop dejstev, ki so bila v izpodbijani sodbi podlaga za ugotovitev, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Z revizijo tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ravno v zvezi z dejstvi, ki tvorijo podlago za zaključek o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je smotrno, da se, glede na vsebino revizije in predloga za obnovo postopka, najprej nadaljuje postopek za obnovo postopka, in da se prekine postopek z revizijo. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku pred sodišči prve in druge stopnje, predlog za obnovo postopka pa je usmerjen v spremembo ugotovljenega dejanskega stanja.

Naš sistem izrednih pravnih sredstev omogoča, da je zoper sodbo višjega sodišča vloženena revizija, hkrati pa je mogoča tudi obnova postopka. Kolizijo, ki pri tem nastane, ureja ZPP v 402. členu. To je upoštevalo tudi revizijsko sodišče, ko je prekinilo revizijski postopek v prvem postopku do pravnomočne odločitve v obnovitvenem postopku. Ker pa je v revizijskem postopku prvega postopka prišlo do razveljavitve sodb nižjih sodišč, ni bilo več kaj odločati o obnovi postopka. Sodna odločba, ki jo je revidentka napadala v obnovitvenem postopku, sicer dejansko ni bila razveljavljena ali spremenjena, vendar pa je bila razveljavljena odločba iz prvega postopka, glede katere je bila obnova sploh predlagana. Sodne odločbe, ki jo je revidentka v obnovitvenem postopku napadala, torej ni bilo več. In prav na to okoliščino je revizijsko sodišče v obnovitvenem postopku oprlo svojo odločitev (naknadno prenehanje pravnega interesa in 392. člen ZPP). Izredno pravno sredstvo v obnovitvenem postopku je bilo zavrženo, ker je pritožnik hkrati uspel z izrednim pravnim sredstvom v prvem postopku, zato je treba zavrženje tega pravnega sredstva šteti za "neopravljeno sodno dejanje" v smislu prvega odsta

Ker tožnik predlaga obnovo postopka zaradi razloga iz 10. točke 394. člena ZPP in se nova dejstva in novi dokazi, ki naj bi utemeljevali predlog za obnovo postopka, nanašajo na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za presojo, da je odpovedni razlog podan in ni posledica šikaniranja ali diskriminacije, v reviziji pa se očitajo bistvene kršitve in zmotna uporaba materialnega prava ravno v zvezi s temi dejstvi, je revizijsko sodišče odločilo, da bo prekinilo postopek z revizijo, dokler ne bo končan postopek z obnovo.

Po tem, ko je sodišče prve stopnje dovolilo obnovo postopka in razveljavilo sodbo, zoper katero je bila vložena revizija, tožnik zanjo nima več pravnega interesa.

Kadar stranka vloži revizijo, nato pa še predlog za obnovo postopka, predlog za obnovo pa prispe na sodišče v času, ko je bila zadeva zaradi odločitve o reviziji že predložena revizijskemu sodišču, je za odločitev, kateri od obeh postopkov bo prekinjen, pristojno revizijsko sodišče. Ker bi bilo ob morebitni vsebinski obravnavi predloga za obnovo postopka ključno vprašanje odnosa med kazensko obsodilno sodbo in odločitvijo o izreku prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke po ZBan-2, to pa je hkrati vprašanje, na katero bo moralo v okviru vsebinske presoje revizije odgovoriti Vrhovno sodišče, je po presoji Vrhovnega sodišča bolj smotrno prekiniti postopek s predlogom za obnovo postopka in najprej odločiti o reviziji.

V primeru, kot je navedeni, ko je stranka vložila najprej revizijo, pozneje pa predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, in se zadeva v zvezi z revizijo že nahaja na revizijskem sodišču, to sodišče na podlagi prvega odstavka 404. člena ZPP in v skladu s četrtim odstavkom 402. člena ZPP odloči, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo; pri tem upošteva vse okoliščine, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki. Ob upoštevanju vseh okoliščin, zlasti pa razlogov, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi ter dokazov, ki sta jih predložili stranki, je revizijsko sodišče odločilo, da prekine postopek z revizijo. Odločitev o predlogu za obnovo postopka namreč vpliva na vse tiste dele izreka pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje, ki so lahko predmet izvršbe.

Revizija zoper pravnomočno sodbo, ki jo v postopku sodnega varstva zoper odločbe Javne Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence na podlagi ZPOmK-1 izda Vrhovno sodišče, ni dovoljena.

Nova dejstva, na podlagi katerih toženec utemeljuje predlog za obnovo postopka, se nanašajo na vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke. Gre za okoliščino, ki bi lahko vplivala na utemeljenost tožbenega zahtevka, zaradi česar revizijsko sodišče ocenjuje, da je najprej potrebno izpeljati postopek po predlogu za obnovo.

Ob ugotovitvi, da se je tožnik iz skupnega stanovanja prostovoljno izselil, tožnikova lastninska upravičenja na stanovanju niso omejena le z lastninskimi upravičenji toženke, temveč tudi z njeno pravico do zasebnosti. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču pa preprečitev tožnikovega vstopa v stanovanje zaradi menjave ključavnice ne more predstavljati protipravnega omejevanja njegove pravice do uporabe stanovanja.

Odločitev o predlogu za obnovo postopka bi lahko morebiti posegla le v del pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje, ne pa (kar je odločilnega pomena) v samo odločbo o zakonitosti izredne odpovedi in večji del odločbe o pravicah iz delovnega razmerja ter odškodnini. Zaradi tega in upoštevajoč načelo smotrnosti, ni utemeljenih razlogov za to, da bi sodišče najprej odločalo o predlogu za obnovo postopka, temveč je prav obratno najprej treba odločiti o reviziji tožene stranke zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in šele po tem o predlogu za obnovo postopka.

Ker je tožena stranka s svojo revizijo v sporu glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku uspela, prav to pa je bil tudi razlog za vložitev predloga za obnovo postopka v obravnavani zadevi, je glede na razloge vložene revizije in predloga za obnovo postopka in upoštevajoč načelo smotrnosti, Vrhovno sodišče sklenilo, da prekine postopek z revizijo, in sicer do zaključka postopka s predlogom za obnovo.

Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti pa dejstva, da se predlog za obnovo postopka nanaša na ugotavljanje dejstev v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je lahko že samo po sebi odločilnega pomena za presojo zakonitosti odpovedi, je Vrhovno sodišče sklenilo, da prekine postopek z revizijo, in sicer do zaključka postopka s predlogom za obnovo.

Drugačna rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju ne more biti obnovitveni razlog. V prejšnjem sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena. Zato za odločitev o tem, ali je bila s pogodbo iz leta 1986 že prenesena pravica uporabe na spornih nepremičninah, ne more biti pomembno, ali je ta pogodba vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je do prenosa pravice uporabe lahko prišlo le na podlagi razpolagalnega in ne le na podlagi zavezovalnega pravnega posla, niti ni ugotavljalo prave pogodbene volje strank ampak je le navrglo, da pogodba iz leta 1986 vsebuje elemente zavezovalnega pravnega posla. Sodišče druge stopnje pa je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje sicer skušalo dopolniti, vendar se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča prav tako ni opredelilo do pravno pomembnih pritožbenih navedb.

Kadar v predlogu za obnovo postopka navedeni novi dokazi lahko vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka, je prekinitev postopka z revizijo smotrna. Izpodbojnostni razlogi se ne morejo uveljavljati samo z ugovorom, ampak je potrebno vložiti posebno tožbo za razveljavitev pogodbe.

V konkretni zadevi je bolj smotrno, da se prekine revizijski postopek. Novi dokazi, ki naj bi utemeljevali predlog za obnovo postopka, se nanašajo na zakonitost izredne odpovedi, zato je treba najprej odločiti o tem, ali je tožnik v predlogu za obnovo postopka res podal dejstva in dokaze, ki jih v dosedanjem postopku ni mogel predlagati, in ali bi ta dejstva in dokazi lahko vplivali na utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ker zoper sklep o prekinitvi postopka za obnovo postopka do konca postopka z revizijo glede na izrecno zakonsko določbo pritožba ni dovoljena, se takšna pritožba zavrže.

Določbi drugega odstavka 155. člena ZPP oziroma drugega odstavka 14. člena ODT ne nudita podlage za odstopanje od načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Ne zadošča torej, da odvetnik priglasi strošek plačila DDV in izjavi, da je zavezanec za plačilo, ampak mora predložiti listino, iz katere izhaja utemeljenost njegove zahteve, ali pa predlagati vpogled v javno evidenco Davčne uprave RS o zavezancih za plačilo DDV.

Revizijsko sodišče je opravilo presojo po četrtem odstavku 402. člena ZPP in presodilo, da je v konkretni zadevi bolj smotrno, da se prekine revizijski postopek. Novi dokazi, ki naj bi utemeljevali predlog za obnovo postopka, se nanašajo na višino prispevka tožnice pri ustvarjanju skupnega premoženja. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je treba najprej odločiti o tem, ali tožena stranka v obnovitvenem predlogu res podaja dejstva in dokaze, ki jih v dosedanjem postopku ni mogla predlagati, in ali bi ta dejstva in dokazi lahko vplivali na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.