98. člen ZDoh-2

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da se v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2? 2. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da je v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi treba uporabiti cenitev, ki mora poleg vrednosti premoženja vključevati tudi stroške, ki jih je imel davčni zavezanec kot preživljalec za skrb in nego preživljanca? 3. Ali je Upravno sodišče pravilno razlagalo določilo 101. člena ZDoh-2, s tem ko je za čas pridobitve kapitala, v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, štelo dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljanca?

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da se v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2? 2. Ali je Upravno sodišče pravilno razlagalo določilo 101. člena ZDoh-2, s tem ko je za čas pridobitve kapitala v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, štelo dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljank?

V zvezi s vprašanjem obdavčitve dobička od odsvojitve kapitala v primeru, ko je bil ta kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je treba uporabiti splošno pravilo prvega odstavka 101. člena ZDoh-2 in šteti, da je kapital (nepremičnina) pridobljen s sklenitvijo zavezovalnega pravna posla, pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ko gre za obdavčitev dobička od odsvojitve kapitala, ki ga davčni zavezanec pridobi na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je treba vrednost kapitala ob pridobitvi določiti s cenitvijo. Ta mora - poleg vrednosti premoženja - kapitala, glede katerega se lahko izhaja tudi iz njegove tržne cene - vključevati tudi stroške, ki jih je imel davčni zavezanec kot preživljanec za skrb in nego preživljanca. Višina teh stroškov je vsaj ocenljiva. Izkazati jih mora davčni zavezanec.

Ni mogoče reči, da je tožnik kot kupec sporni solastniški delež nepremičnin pridobil po vrednosti 55.000 EUR, če je pa zanj vendar ponudil izklicno ceno 38.500 EUR in bil s tako ponujeno ceno na dražbi uspešen. To, da se je naknadno štelo, da je tožnik kot upnik bil poplačan do zneska 55.000 EUR, pa je po presoji sodišča pravna posledica, ki je v smislu davčne obravnave z davkom na kapitalski dobiček kasnejša in ločena od trenutka pridobitve kapitala in njegove tedanje nabavne vrednosti.

Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe družbeniki po pravilih ZGD-1 ne pridobijo novega in samostojnega poslovnega deleža, ampak se njihovi osnovni vložki (abstraktna korporacijsko-pravna kategorija) povečajo v sorazmerju z njihovimi poslovnimi deleži v dotedanjem osnovnem kapitalu. Osnovni kapital se realno ne poveča, ker se hkrati s povečanjem osnovnega kapitala zmanjšajo druge sestavine kapitala. Takšno preoblikovanje na družbenikov poslovni delež ne vpliva na način, da bi se spremenil delež njegovih pravic oziroma ekonomska vrednost družbenikovega deleža, do česar bi po presoji sodišča moralo priti, da bi se lahko štelo, da je družbenik z dokapitalizacijo iz sredstev družbe pridobil nov kapital v smislu 2. točke 93. člena ZDoh-2. Zato povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe na obdavčitev pri odsvojitvi kapitala ne učinikuje, saj je družbenik s takšnim povečanjem tako pravno kot ekonomsko gledano ohranil enak lastniški položaj.

Davek od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine je podvrsta dohodnine, ki je davek od dohodkov fizičnih oseb. S tem davkom se obdavčuje dohodek v višini realnega prirasta premoženja fizične osebe oziroma glede na realno povečanje ekonomske moči davčnega zavezanca. Za določitev nabavne vrednosti kapitala je treba izhajati iz zneska, ki ga je za pridobitev kapitala vplačala fizična oseba, kot to izhaja iz drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, tržna vrednost nepremičnine pa je upoštevna zgolj v primerih, ko kapital ni bil pridobljen na podlagi pogodbe, če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe oziroma če je bil kapital pridobljen z darilom. Ker v okoliščinah tega primera nič od naštetega ni bilo izkazano, ni pogojev, da bi se nabavna vrednost kapitala določala drugače, kot v višini kupnine, ki jo je za pridobitev celotnega lastniškega deleža plačala tožnica.

Izkaz višine stroškov ne predstavlja nemogoče zahteve, saj bi tožnik, ki očitno meni, da blagajniški prejemki obstajajo, le-te lahko pridobil na isti način kot organ in s tem izkazal višino stroškov in investicij, ki naj bi jih plačal sam. Tožnik tega ni storil, prav tako pa ni pojasnil zakaj tega ne more storiti (denimo, da je poskušal pridobiti izpiske, pa mu jih družba ni posredovala ipd.). Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist ene od strank.

V obravnavanem primeru iz prodajne pogodbe (3. člen) izhaja, da je v končnem rezultatu stroške investicij in vzdrževanja v smislu povečanja vrednosti nepremičnine ekonomsko gledano nosila tožnica in ne investitorka (kasnejša kupka). Objektivno neto načelo obdavčenja, zato terja, da se od dohodka, ki ga je davčni zavezanec prejel, odštejejo za njegovo pridobitev nastali stroški, saj je le (pozitivna) razlika tista, ki dejansko pomeni povečanje premoženja (ekonomske moči) davčnega zavezanca. V okoliščinah obravnavnega primera je zato treba izhajati iz dejstva, da je tožnica naknadno prevzela nase stroške adaptacije oziroma investicij v nepremičnino in da gre torej za stroške, ki jih je plačala davčna zavezanka v smislu 1. točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2.

Sporni stroški se nanašajo na nakup stanovanjske opreme in pohištva. V davčnem postopku oprema predstavlja premično premoženje, ki se v skladu s 1. točko sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne upošteva kot strošek investicij, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine. Sodišče se strinja zato z razlogi davčnega organa in toženke, da ne gre za stroške investicij in vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost stanovanja. V konkretnem primeru davčni organ spornih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine.

Ni mogoče slediti stališču tožnika, da se statusno preoblikovanje gospodarske družbe ne upošteva kot pridobitev deleža. Pravilnost tega stališča sledi tudi iz spremembe ZDoh-2AA, s katero je izrecno določeno, kateri datum se ob nominalnem povečanju kapitala upošteva kot čas pridobitve. Po presoji sodišča zato ni razloga, da bi se v konkretnem primeru statusno preoblikovanje gospodarske družbe oziroma povečanje kapitala iz sredstev družbe, ki je bilo opravljeno ob statusnem preoblikovanju, ne upoštevalo kot čas pridobitve (povečanega) deleža tožnika v d.o.o. in s tem kapitala, ki je predmet prodaje. Jezikovna interpretacija zakonskih določb pri tem zadostuje

Po presoji sodišča je treba pritrditi tožnici, da so bila z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov za zaslišanje omenjenih oseb kršena pravila postopka. Cit. 98. člen ZDoh-2 ne veleva, da bi bilo sporne stroške moč dokazovati le s kakšnimi predpisanimi dokazili. Ne vsebuje torej dokaznega pravila in ne omejuje možnosti dokazovanja. Vendar pa sta prvostopenjski in drugostopenjski davčni organ z apriorno zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jih je podala tožnica, po presoji sodišča omejila pravico tožnice do dokazovanja. Sodišče pripominja tudi, da je morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov, kolikor pridejo v poštev, jasni in določni, kar pomeni, da mora biti razviden nosilni razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Zgoraj opisano kopičenje razlogov s strani toženke, pa je po presoji sodišča neustrezno, saj vnaša v toženkino odločitev nejasnost.

Ne drži torej, da poročilo ne upošteva časa pridobitve nepremičnine v letu 2006. Kolikor pa ima davčni organ morebitne pomisleke glede metodologije, ki je bila uporabljena v poročilu, ali drugih strokovnih vprašanj, pa je to stvar dokaznega postopka in dokazne presoje (o čemer pa niti izpodbijana niti drugostopenjska odločba nimata razlogov).

Tožnik je sporni aneks predložil prvič šele v pritožbenem postopku, kar pa je toženka zavrnila kot pritožbeno novoto po tretjem odstavku 238. člena ZUP. Tožnik tudi v tožbi ne pojasni razlogov, zakaj ni predložil aneksa že v postopku na prvi stopnji. ZDoh-2 v prvi vrsti napotuje na pogodbeno določeno vrednost nepremičnine, kar je davčni organ v obravnavani zadevi tudi konkretno pojasnil in ugotovil, da je vrednost predmetne nepremičnine ob pridobitvi razvidna iz listine - pogodbe o nakupu nepremičnine z dne 19. 6. 2019, iz katere izhaja, da je kupnina za odsvojeno nepremičnino znašala 65.000,00 EUR.

O razlogih za zavrnitev tožničine cenitve in o načinu izračuna vrednosti ob pridobitvi je prvostopenjski organ s pozivom z dne 30. 9. 2019 obvestil tožnico, pooblaščenec tožnice pa je organu posredoval odgovor po elektronski pošti z dne 11. oktobra 2019, v katerem je s pomočjo cenilca tožnica podala ugovor glede ustreznosti s strani prvostopenjskega organa izbranih transakcij. V tem ugovoru prvostopenjski organ na te ugovore v izpodbijani odločbi ni odgovoril je obrazloženo pojasnila, zakaj meni, da najmanj dve od štirih prodaj, ki jih je v oceni vrednosti upošteval prvostopenjski organ, nista ustrezni primerljivi transakciji. Prvostopenjski organ na te ugovore v izpodbijani odločbi ni odgovoril.

Po vsebini gre dejansko za stroške odvetnika, sodnega izvedenca in sodne takse. Uveljavljani stroški ne izkazujejo narave katerega izmed davčno priznanih stroškov po 1. točki sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 oziroma da ne gre za vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih plača zavezanec.

Tožniku sta bila odmerjena dva davka - davek na dediščino ter dohodnina od kapitalskega dobička. Gre torej za dva različna davka, pri čemer sploh ni nujno, da pride do odmere drugega (denimo če tožnik podedovanega premoženja ne bi odsvojil). Zato je tudi po naziranju sodišča treba vsako od teh dveh davčnih odmer obravnavati ločeno. Seveda pa je tožnikov premislek „pod črto“, tj. koliko enot denarja bo plačal za vse davke odtlej, ko je posamezno nepremičnino pridobil, pa dotlej, ko jo je odsvojil, razumljiv in legitimen. Zato bi bil moral in mogel že spočetka paziti na ustrezno ugotovitev vrednosti, od katere mu je bil odmerjen davek na dediščino, saj se po 98. členu ZDoh-2 za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljeno razlogovanje davčnega organa, da ob (nespornem) dejstvu, da tožniku davek na dediščino ni bil odmerjen previsoko oz. sploh nezakonito, po 90. členu ZDavP-2 ni možna uporaba tega pravnega sredstva v zvezi z odmero tega davka.

Davčni organ določenih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine, kar je razvidno iz razpredelnice ali pa ker tožnik zanje ni predložil dokazov. Tožnik je v postopku davčnemu organu predložil fotografije poteka obnove hiše, vendar fotografije ne izkazujejo dejstva, da so tožniku stroški investicij in vzdrževanja nastali in da jih je plačal sam. Tudi po presoji sodišča glede na zakonsko besedilo točke 1 sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 (da gre za investicije in za stroške, ki povečujejo uporabno vrednost obravnavane nepremičnine in jih je plačal tožnik sam) vloženega dela, ki ga tožnik zgolj zatrjuje in ne dokazuje, ni mogoče upoštevati.

Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da prvostopni davčni organ s tem, ko se ni opredelil do preostalih dveh dokaznih predlogov tožnika (to je do predloga zaslišanja izvajalca investicije in do predloga vpogleda v evidence, s katerimi razpolaga davčni organ), ni storil takšne kršitve postopka, da bi kršitev vplivala na pravilnost izpodbijane odločbe. Dokazna predloga je tožnik podal pravočasno, in sicer v pripombah na obvestilo davčnega organa o ugotovitvi davčne osnove, št. DT 42152-8036/2018-1 z dne 2.2. 2019, dokazna predloga sta bila dovolj substancirana in v načelu primerna za ugotavljanje materialnopravno relevantnega dejstva plačnika investicij. Tožnik je na ta način sledil svojemu dokaznemu bremeni iz tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2.

Sodišče pritrjuje toženki, da se stroški praviloma dokazujejo z računi, ki se glasijo na zavezančevo ime, plačilo pa s potrdilom o plačilu. Kot je že večkrat poudarila upravno sodna praksa, pa dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Navedeno pomeni, da je pomanjkanje dejstev, v konkretnem primeru potrdila o plačilu citiranega računa načeloma mogoče nadomestiti tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, če je predlagani dokaz v konkretnem primeru ustrezen in primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, dokazni predlog pa ustrezno substanciran. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je namreč predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni.

Davčni organ je pravilno pri svoji odmeri izhajal iz tržnih vrednosti primerljivih nepremičnin v času pridobitve in sam ugotovil tržno vrednost predmetnih nepremičnin v času pridobitve.