101. člen ZDoh-2

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da se v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2? 2. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da je v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi treba uporabiti cenitev, ki mora poleg vrednosti premoženja vključevati tudi stroške, ki jih je imel davčni zavezanec kot preživljalec za skrb in nego preživljanca? 3. Ali je Upravno sodišče pravilno razlagalo določilo 101. člena ZDoh-2, s tem ko je za čas pridobitve kapitala, v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, štelo dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljanca?

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da se v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2? 2. Ali je Upravno sodišče pravilno razlagalo določilo 101. člena ZDoh-2, s tem ko je za čas pridobitve kapitala v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, štelo dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljank?

V zvezi s vprašanjem obdavčitve dobička od odsvojitve kapitala v primeru, ko je bil ta kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je treba uporabiti splošno pravilo prvega odstavka 101. člena ZDoh-2 in šteti, da je kapital (nepremičnina) pridobljen s sklenitvijo zavezovalnega pravna posla, pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ko gre za obdavčitev dobička od odsvojitve kapitala, ki ga davčni zavezanec pridobi na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je treba vrednost kapitala ob pridobitvi določiti s cenitvijo. Ta mora - poleg vrednosti premoženja - kapitala, glede katerega se lahko izhaja tudi iz njegove tržne cene - vključevati tudi stroške, ki jih je imel davčni zavezanec kot preživljanec za skrb in nego preživljanca. Višina teh stroškov je vsaj ocenljiva. Izkazati jih mora davčni zavezanec.

Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe družbeniki po pravilih ZGD-1 ne pridobijo novega in samostojnega poslovnega deleža, ampak se njihovi osnovni vložki (abstraktna korporacijsko-pravna kategorija) povečajo v sorazmerju z njihovimi poslovnimi deleži v dotedanjem osnovnem kapitalu. Osnovni kapital se realno ne poveča, ker se hkrati s povečanjem osnovnega kapitala zmanjšajo druge sestavine kapitala. Takšno preoblikovanje na družbenikov poslovni delež ne vpliva na način, da bi se spremenil delež njegovih pravic oziroma ekonomska vrednost družbenikovega deleža, do česar bi po presoji sodišča moralo priti, da bi se lahko štelo, da je družbenik z dokapitalizacijo iz sredstev družbe pridobil nov kapital v smislu 2. točke 93. člena ZDoh-2. Zato povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe na obdavčitev pri odsvojitvi kapitala ne učinikuje, saj je družbenik s takšnim povečanjem tako pravno kot ekonomsko gledano ohranil enak lastniški položaj.

Ob upoštevanju 101. člena ZDoh-2 datum pridobitve kapitala ni nujno enak datumu pridobitve lastninske pravice po civilnopravnih predpisih, pri tem pa razdelitev kapitala, ki je bil predhodno v solastnini, ne vpliva na čas pridobitve, če zavezanec ob razdelitvi prejme kapital v obsegu, ki ustreza pripadajočemu solastniškemu deležu.

Dohodnina se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po 15 letih imetništva (prvi odstavek 96. člena ZDoh-2). Tožnik zatrjuje, da je kapital v družbi pridobil v letih 1998 in 2001 ter da je torej do njegove odsvojitve v letu 2017 minilo več kot 15 let, medtem ko tožena stranka trdi, da je tožnik kapital v družbi pridobil v letu 2006, ko se je vpisal v sodni register kot družbenik družbe ter da mu je zato treba od dobička od odsvojitve kapitala obračunati dohodnino, saj je do odsvojitve prišlo v času od 10 do 15 let po pridobitvi kapitala. Tožnik je kapital, torej delež v tihi družbi, pridobil dne 30. 11. 2006 z vpisom v sodni register. Šele takrat je namreč pridobil vsa upravičenja, ki mu pripadajo iz naslova tega lastniškega deleža in jih prej kot tihi družbenik ni imel.

Sporni stroški se nanašajo na nakup stanovanjske opreme in pohištva. V davčnem postopku oprema predstavlja premično premoženje, ki se v skladu s 1. točko sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne upošteva kot strošek investicij, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine. Sodišče se strinja zato z razlogi davčnega organa in toženke, da ne gre za stroške investicij in vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost stanovanja. V konkretnem primeru davčni organ spornih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine.

Po presoji sodišča bi moral davčni organ na podlagi prvega odstavka 101. člena ZDoh-2 kot čas pridobitve kapitala (v obravnavanem primeru nepremičnine) šteti datum pravnomočnosti sklepa o dedovanju, in ne datum dokončnosti odločbe upravnega organa o razdelitvi zemljišč med komasacijske upravičence. Skladno z 39. členom SPZ se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Po sodni presoji je potrebno v obravnavanem primeru upoštevati, da je tožnik kapital (oziroma v konkretnem primeru nepremičnine) pridobil z dedovanjem. Dejstvo, da so bile te nepremičnine naknadno vključene v komasacijski postopek, ter da je tožnik na podlagi odločbe upravnega organa iz komasacijskega sklada prejel novo nepremičnino, na čas pridobitve kapitala v smislu 101. člena ZDoh-2, po presoji sodišča ne more vplivati.

Zahteva po natančni in konkretni navedbi spornega pravnega vprašanja (kot formalnega pogoja) terja, da je sporno pravno vprašanje oblikovano tako, da ga lahko Vrhovno sodišče prepozna (ovrednoti) kot pravno vprašanje, ki ima objektivni pomen za pravni red kot celoto (vprašanje, ki presega pomen ene same zadeve; to je vprašanje, ki omogoča razvoj prava in sodne prakse; na primer v pričakovanem večjem številu primerov). Samo na tak način je Vrhovnemu sodišču tudi omogočeno, da na tako sporno pravno vprašanje odgovori. Vrhovno sodišče namreč s svojo interpretacijo argumentov iz revizije ne more nadomestiti manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Revident v reviziji sicer navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, katerih rešitev naj bi bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti davčnih zavezancev in enotno uporabo prava na področju dohodnine, vendar pa iz vprašanj, kot so zastavljena v reviziji, ne izhaja, da bi presegala okvir konkretne zadeve. Pravni temelj za pridobitev oziroma prenehanje pravice iz vrednostnih papirjev ni zavezovalni pravni posel (sklenitev terminske pogodbe) temveč ustrezen razpolagalni p

Terminske pogodbe v zvezi z vrednostnimi papirji kot osnovnimi instrumenti, ki jih je mogoče poravnati bodisi s prenosom osnovnega instrumenta bodisi z denarnim plačilom, se po ZTFI uvrščajo med izvedene finančne instrumente. Gre za pogodbe o nakupu oziroma prodaji osnovnega instrumenta na določen dan v prihodnosti po ceni, dogovorjeni ob sklenitvi pogodbe. S sklenitvijo terminske pogodbe vrednostni papirji kot osnovni instrument niso pridobljeni. S sklenitvijo pogodbe je pridobljen izvedeni finančni instrument, ki je predmet pravnega prometa in katerega odsvojitev se davčno obravnava po določbah ZDDOIFI in ne osnovni instrumenti – vrednostni papirji, katerih kasnejša odsvojitev se davčno obravnava po določbah ZDoh-2. Pridobitev delnic je posledica izvršitve terminske pogodbe in ne neposredna posledica sklenjene pogodbe o terminski prodaji delnic. Zato se sodišče pridružuje stališču, da so vrednostni papirji pridobljeni z izvršitvijo (realizacijo) terminske pogodbe, da gre torej za drug primer pridobitve iz prvega odstavka 101. člena ZDoh-2.

Glede na okoliščine obravnavanega primera na spremembo vrednosti nepremičnine ob pridobitvi ne vpliva aneks (o spremembi nakupne cene), saj je bil ta sklenjen po pridobitvi nepremičnine in zgolj zaradi višje dosežene kupnine ob nadaljnji prodaji nepremičnine. Iz pogodbe z dne 28. 12. 2010 izhaja, da ne gre za dogovor, da se bo spremenila nabavna vrednost nepremičnine oziroma da se pod pogojem določi višja kupnina, ampak da se dogovori druge vrste plačilo, katerega namen je varstvo pravic upnikov pravne osebe, kar pa za odmero dohodnine od dobička iz kapitala v obravnavanem primeru ni relevantno.

Pogodba iz leta 1992 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev lastninske pravice, ampak je bil na njeni podlagi začet sodni spor zaradi izselitve iz stanovanja, ki se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave. Šele ta sodna poravnava je vsebovala dogovor, da se tožnik kot kupec zaveže plačati 61.800,00 EUR, in zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga pogodba iz leta 1992 ni vsebovala. Kapital je bil tako v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZDoh-2 v obravnavanem primeru pridobljen šele s sodno poravnavo leta 2008 in ne že s pogodbo leta 1992, zato mora revident davek plačati.

Izpodbijana odločba temelji na zmotni ugotovitvi, da je bila predmet odsvojitve nepremičnina, pridobljena z graditvijo, in posledično na nepravilni uporabi 101. člena ZDoh-2 o času pridobitve kapitala.

Za to, da se pri ugotavljanju nabavne vrednosti upošteva vrednost iz pogodbe, je bistveno, da je na podlagi pogodbe kapital pridobljen, kar v primeru, ko gre za nepremičnino, pomeni, da je na podlagi sklenjene pogodbe možen vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka sicer sklenila prodajno pogodbo, pridobila pa je lahko nepremičnino in s tem kapital po pogodbi šele, ko ji je bila izročena. Šele takrat je namreč lahko nastopila last in posest kupljene nepremičnine in šele takrat je lahko od prodajalca zahtevala vknjižbeno dovoljenje za bremen prosti vpis lastninske pravice na kupljeni nepremičnini. To pa po presoji sodišča pomeni, da v konkretnem primeru vrednost kapitala – nepremičnine v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe ter da je zato treba pri ugotavljanju nabavne vrednosti upoštevati 2. stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, po katerem se v primeru, če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, za nabavno vrednost šteje vrednost v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili, ter kot čas pridobitve upoštevati datum, ki je razviden iz drugih dokazil, kot to določa 2. stavek p

Za nabavno vrednost nepremičnine se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Za čas pridobitve kapitala pa se šteje datum sklenitve pogodbe, na podlagi katere je fizična oseba pridobila kapital. Morebitna naknadna plačila kupnine niso pomembna za odločitev. Za odmero davka je bistvena vrednost, ki je znana ob sklenitvi pogodbe, zato tožnik s sklicevanjem na kasnejše dogovore glede vrednosti kapitala ob pridobitvi že v davčnem postopku ni mogel uspeti s pritožbo, iz istih razlogov pa tudi ne more biti (z enakimi ugovori) uspešen v postopku s tožbo. Za odmero davka od dobička iz kapitala je relevanten le davek na promet nepremičnin, ki ga je zavezanec plačal ob pridobitvi nepremičnine oziroma pri njeni odtujitvi. Davek od dobička iz kapitala se odmerja od davčne osnove, ki se ugotavlja v postopku odmere tega davka po določbah ZDoh-2 in ne od davčne osnove, od katere je bil odmerjen davek na promet nepremičnin. Davčna osnova za odmero davka na promet nepremičnin torej ni (predhodno) vprašanje, od katerega bi bila odvisna odločitev v postopku odmere davka od dobička iz kapitala.

Za nabavno vrednost nepremičnine in s tem kapitala, ki se poleg stroškov všteva v vrednost kapitala ob pridobitvi, se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Za čas pridobitve kapitala se šteje datum sklenitve pogodbe, na podlagi katere je fizična oseba pridobila kapital. Morebitna naknadna plačila kupnine niso pomembna za odločitev. Za odmero davka je bistvena vrednost, ki je znana ob sklenitvi pogodbe, zato tožnik s sklicevanjem na kasnejše dogovore glede vrednosti kapitala ob pridobitvi že v davčnem postopku ni mogle uspeti s pritožbo, iz istih razlogov pa tudi ne more biti (z enakimi ugovori) uspešen v postopku s tožbo.

Delitev skupnega premoženja v naravi in v skladu z deleži (zakoncev) na skupnem premoženju ne predstavlja odsvojitve kapitala, kot ga opredeljuje 94. člen Zakona o dohodnini. Drugačnega stališča tudi ne narekuje 101. člen istega zakona. Kadar je zavezanec kapital pridobil kot ena od oseb, ki imajo na njem skupno lastnino, in se tak kapital pozneje razdeli, se po določbi četrtega odstavka 101. člena za čas pridobitve kapitala, ki mu pripade na podlagi delitve, šteje čas, ko je kapital pridobil v skupno lastnino. Razdelitev kapitala, ki je bil pridobljen kot skupna lastnina torej ne vpliva na čas pridobitve, če zavezanec ob razdelitvi prejme kapital v obsegu, ki ustreza pripadajočemu deležu na skupnem premoženju.

Datum pridobitve kapitala po davčnih predpisih ni enak trenutku pridobitve lastninske pravice. Kot čas pridobitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice.

Za čas pridobitve kapitala (nepremičnine) v smislu 101. člena ZDoh-2 se v primerih, ko se pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ugotovi s sodno odločbo, šteje pravnomočnost take sodne odločbe.

Za odmero davka od dobička iz kapitala je relevantna vrednost kapitala, navedena v pogodbi, ne pa vrednost, navedena v aneksu k prodajni pogodbi. Iz zapisnika o ustni obravnavi ni razvidno, da bi bila tožnica seznanjena z določbo 98. člena ZDoh-2, po kateri se v vrednost kapitala ob pridobitvi ob nabavni vrednosti kapitala vštevajo tudi stroški, določeni s tem členom. S tem pa se po presoji sodišča v danem primeru dejansko stanje, relevantno za določitev pravilne davčne osnove, ni ugotavljalo v celoti in v smislu 7. člena ZDavP-2.