90. člen ZDoh-2

Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.

Opustitev predložitve resničnih, pravilnih in popolnih podatkov s strani davčnega zavezanca ne dopušča organu opustitve ugotavljanja dejstev, ki bi lahko kazala na potrebo po opredelitvi dohodka kot prikritega izplačila dobička namesto kot drugega dohodka v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ob upoštevanju načela zakonitosti je lahko obdavčen le dohodek, za katerega zakon izrecno določa, da je obdavčen, pri tem pa mora biti obdavčen po tistih pravilih o obdavčitvi, pod katere ga je mogoče uvrstiti glede na njegove lastnosti. To velja za vse vrste dohodkov, ki jih ureja zakon (18. člen ZDoh-2), vključno z dohodkom, ki ga zakon opredeljuje kot "drug dohodek", saj ni nobenih ustavnopravnih razlogov za to, da bi zanj veljali drugačni standardi jasnosti in pomenske določnosti. Tudi družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni - ekvivalentni - obveznosti družbenika), zgolj zato še ni per se izvzeto iz kategorije prikritih izplačil dobička. Iz besedila drugega stavka 7. točke 74. člena ZDDPO-2 namreč ne izhaja obveznost sklenitve (dvostranskega) pravnega posla, ampak ravno nasprotno. Navedena zakonska določba kot mo

V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik sam zatrjeval, da je bil njegov nakup lastnih deležev povezan z njihovim umikom pri zmanjšanju osnovnega kapitala in delno likvidacijo, obenem pa ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu o zatrjevanih ekonomskih razlogih tako konstruiranih transakcij, je po presoji sodišča utemeljen pravni zaključek, da obravnavan sklop transakcij predstavlja vsebinsko prazen in umeten pravni konstrukt, katerega končni učinek bi bilo možno doseči na bistveno bolj enostaven način, tj. z izplačilom bilančnega dobička. Zato je prava ekonomska vsebina izplačil, ki sta jih prejela tožnikova družbenika, dividenda, kar je zato tudi predmet obdavčitve ob uporabi pravil četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Kot prikrito izplačilo dobička na podlagi 7. točke 74. člena ZDDPO-2 je lahko odpredeljen le tisti pravni posel, ki po višini dohodka pomeni neutemeljeno korist kvalificiranemu družbeniku. Po navedenem je nakup lastnega poslovnega deleža mogoče za davčne namene obravnavati kot prikrito izplačilo dobička le v primeru, če sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oziroma drugega načina obvladovanja družbe in če je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene. Davčni organ slednjega v postopku davčnega inšpkecijskega nadzora ni ugotavljal, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da celoten znesek kupnine pomeni izplačilo dobička. Zgolj dejstvo, da je na podlagi izvedene prodaje poslovnega deleža družbi prišlo do nižje obdavčitve kot v primeru izplačila dobička, samo po sebi še ne pomeni nedovoljenega davčnega izogibanja, saj ni izkazana neupravičena davčna korist kot eden od pogojev za utemeljitev zlorabe. Presoja navedenega instituta mora namreč temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebn

Do izbrisa družbe iz sodnega registra in s tem do njenega prenehanja je prišlo po volji tožnice kot njene edine družbenice. Prav to pa je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice in s tem dejstvo, da je tožnica postali hkrati upnica in dolžnica, kar pomeni, da je terjatev družbe in s tem obveznost tožnice iz naslova posojilnih razmerij ob izbrisu in zaradi izbrisa brez likvidacije prenehala ter da je bila s tem pridobljena premoženjska korist, ki se po določbah citiranih davčnih predpisov (ZDoh-2 in ZDDPO-2) obdavči kot dividende in s tem kot dohodek iz kapitala, od katerega se obračuna in plača dohodnina.

Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank).

Za odločitev sodišča je bistven predvsem drugi del obravnavane sheme, ki glede na dosedanjo sodno prakso ni tipičen in vključuje preoblikovanje terjatve družbenikov iz naslova kupnine za prodajo poslovnih deležev v naknadna vplačila kapitala v obliki stvarnih vložkov in nato njihovo postopno vračilo oziroma izplačilo sredstev družbenikom. Da bi obstajal razumen poslovni razlog za drugi del sheme, preko katere sta družbenika dobila izplačana sredstva družbe, tožnica tudi v postopku pred sodiščem ni uspela dokazati.

Zgolj dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenik kot prodajalec dela poslovnega deleža tožnika zavezan plačati manj davka od prejete kupnine za prodan poslovni delež tožnika kot v primeru, če bi mu bil izplačan dobiček, ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi. Nakup lastnih poslovnih deležev je sicer mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička, vendar le v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in da je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene. Davčni organ morebitne razlike med tržno in pogodbeno določeno ceno za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika v konkretnem postopku ni ugotavljal, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča in je posledično dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Podana pa je tudi kršitev pravil postopka, saj v obrazložitvi izpodbijane odločbe v tej zvezi ni navedenih razlogov, zaradi katerih je davčni organ štel, da izplačilo kupnine za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika po

Tožnik obravnava izplačila gotovine iz tožnikovega računa izplačal svojemu zakonitemu zastopniku A. A. izključno zaradi njegove vloge družbenika pri tožniku. Sporni prejemki gotovine, ki jih je tožnik prejel od navedene družbe, pa po presoji sodišča predstavljajo prikrito izplačilo dobička tožnika, kot ga opredeljuje 7. točka 74. člena ZDDPO-2 v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena in 80. členom ZDoh-2 ter ne predstavljajo drugega dohodka, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 in kot je sporna izplačila tožniku opredelil davčni organ v izpodbijani odločbi. Tožnikova gotovinska izplačila je tožnikov zakoniti zastopnik A. A. zadržal zase, zato predstavljajo njegov obdavčljiv dohodek, ki pa se lahko obdavči kot "drug dohodek" le, če ne gre za dohodek iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, kar se presoja po njihovi dejanski (ekonomski) vsebini.

Sodišče pritrjuje toženki, da je tožnica preko novo ustanovljene družbe, ki jo je lastniško in upravljavsko obvladoval isti družbenik kot tožnico, ustvarila pogoje, ki so ji omogočili davčno ugodnejšo obravnavo izplačil kot v primeru neposrednega plačila dobička družbeniku. Vendar taka ugotovitev sama po sebi še ne zadostuje za subsumpcijo pravnega posla pod četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Bistveno ostaja vprašanje, ali ima navedena transakcija dovolj ekonomske vsebine, da se za davčne namene upošteva tako, kot je bila formalno oblikovana (kot prodaja poslovnega deleža in se obdavči na podlagi določb 93. člena in dalje ZDoh-2) in se ne vrednoti mimo njene formalne oblike. Ni izkazano, da bi prodaja poslovnega deleža v tožnici v bistvenem zasledovala pridobitev neupravičene davčne ugodnosti, ampak je bil navedeni pravni posel utemeljen tudi z razumnimi poslovnimi razlogi izven davčnega prava, ki glede na zgoraj obrazloženo niso zanemarljivi. Novoustanovljena družba ni bila dokazano zgolj obvod za izplačilo kupnine fizični osebi, ampak je že v letu 2013 prevzela del dotedanje tožničine dejavnosti v zvezi s portalom. Da bi te aktivnosti lahko izvajala tožnica sama tudi dal

Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke. Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2. Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala s svojo (delno) obveznostjo iz naslova plačila kupnine za stanovanje v ... Njene trditve o tem, da je za družbo iz svojih sredstev plačevala različne račune v obdobju, ko je imela družba blokiran bančni račun, so življenjsko verjetne in prep

Preko formalnopravne prodaje poslovnih deležev in ob sodelovanju prav za ta namen ustanovljene tožeče stranke, ki so jo lastniško in upravljalsko obvladovali, so družbeniki družbe A. ustvarili shemo, ki jim je omogočila neobdavčeno izplačilo dobička in s tem dosegli davčno ugodnost, ki nasprotuje cilju, ki ga zasleduje davčna zakonodaja.

Četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 določa, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Navedena zakonska določba vzpostavlja pravno podlago za spregled nastale davčne obveznosti, hkrati pa pomeni podlago za vzpostavitev nove davčne obveznosti, kakršna bi nastala v primeru, če nedovoljenega davčnega izogibanja ne bi bilo. Če se ugotovi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti, gre za nedovoljeno davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Gre za primere oblikovanja vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa na

Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.

4. točka prvega odstavka 90. člena ZDoh-2 določa, da se kot prikrito izplačilo dobička štejejo izplačila, kot so določena v ZDDPO-2, konkretno so določena v 7. točki 74. člena. Kot je razsodilo Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 3/3023 z dne 13. 9. 2023, pa že iz besedila določbe 7. točke 74. člena ZDDPO-2 izhaja, da zajema tudi enostranske obveznosti. Prav enostranske obveznosti (oziroma izplačila brez obveznosti vračila oziroma druge proti dajatve) družbe A. A. do tožnika pa so bile ugotovljene v obravnavani zadevi. Glede uporabe materialne razlage 7. točke 74. člena ZDDPO-2 (v povezavi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2), kot jo je podalo VSRS v navedenem sklepu, pa sodišče ugotavlja, da jo je potrebno uporabiti tudi za nepravnomočno zaključene zadeve, kot je obravnavana, in ne šele za obdavčljive dogodke po tej odločitvi VSRS (četudi gre v delu za razširitev dosedanje razlage tega prava s strani VSRS), kot to meni tožena stranka. Gre namreč za vprašanje pravilne razlage materialnega prava, na katerem temelji izpodbijana odločba.

Čeprav je mogoče pritrditi ugotovitvi, da po sklenitvi pravnega posla v tožnici kljub spremembi v lastniški strukturi ni prišlo do bistvenih ekonomskih sprememb v razmerjih med gospodarsko družbo in preostalim družbenikom, ki je sin odsvojiteljev, glede na jasna stališča sodne prakse zgolj ta okoliščina ne zadostuje za zaključek o navideznosti posla in s tem za njegovo neupoštevnost za davčne namene.

V zadevi pa ni sporno, da so bili pravni posli sklenjeni in realizirani, davčni organ navaja, kako so potekali, s tem, da je lastništvo nad terjatvami in obveznostmi prehajalo med konkretnima fizičnima osebama (A. A. in C. C.) in tožnikom. Ali so navedeni posli oziroma kateri od navedenih poslov ustvarili pogoje za to, da je prišlo do izplačila sredstev na način, ki po svoji formi ustreza pogojem obdavčenja dividend (90. člen ZDoh-2) pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja.

Ker ni nobenega verodostojnega dokaza o vračilu posojila v obdobju do leta 2017 niti kasneje, je pravilna odločitev davčnega organa, oprta na knjigovodske izkaze, da je tožnik svojemu družbeniku odpustil dolg v višini 250.000,00 EUR, kar je davčni organ skladno s 7. točko 74. člena ZDDPO‑2 pravilno opredelil kot prikrito izplačilo dobička in navedeni znesek obdavčil kot dividende v skladu s četrtim odstavkom 90. člena ZDoh-2.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju, tj. v letu 2016, od svoje družbenice A. A. kupila lastni poslovni delež, in sicer 7,7665 % delež za kupnino v znesku 1.213.293 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastni poslovni delež, družbenica pa pravico do izplačila kupnine. V obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu.