UPRS Sodba I U 297/2020-13

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo in Sklepom o popravi pomote št. 42152-10642/2016-4 z dne 24. 5. 2019 je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) tožniku odmerila dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 113.554,48 EUR v znesku 11.355,45 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve te odločbe na prehodni račun, ki ga navaja. Po preteku 30 dnevnega roka bodo tožniku zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 6. 7. 2016 na podlagi 326. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnin: hiše, št. stavbe 943, ki stoji na parc. št. 547/0 k.o. ..., na naslovu A. (v nadaljevanju hiša) in stavbnega zemljišča parc. št. 546/1 k.o. ... (v nadaljevanju parcela). Tožnik je davčni napovedi priložil dokazila o opravljenih investicijah in vzdrževanju hiše v višini 12.157,11 EUR. Davčni organ je tožnika z obvestilom 18. 4. 2019 seznanil z ugotovljenimi dejstvi, tožnik pa v danem roku nanj ni podal pripomb. Kot podlago za odločitev davčni organ navaja: 92. člen, 93. člen, 94. člen, prvi odstavek 97. člena, 98. člen, 99. člen in 132. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Tožnik je hišo pridobil na podlagi prodajne pogodbe z dne 24. 4. 2002 za pogodbeno vrednost 12.500.000,00 SIT oz. 55.615,91 EUR, parcelo pa je pridobil na podlagi prodajne pogodbe dne 1. 3. 2011 za 23.457,60 EUR (z vključenim DDV). Davčno priznana oz. davčno nepriznana vlaganja tožnika v predmetno nepremičnino so razvidna iz razpredelnice na straneh 3 do 5 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožniku je davčni organ priznal stroške investicij v višini 10.281,27 EUR in normirane stroške 1 % ob pridobitvi in ob odsvojitvi kapitala. Tožnik je nepremičnino prodal 30. 6. 2016 za 210.000,00 EUR in napovedal prodajno vrednost predmetne parcele v višini 23.457,60 EUR in hiše v višini 186.542, 40 EUR. Od prodaje teh nepremičnin je 1. 8. 2016 plačal davek na promet nepremičnin v višini 4.200,00 EUR. Davčni organ je ugotovil davčno osnovo v višini 113.554,48 EUR, od katere je odmeril davek od dobička iz kapitala od odsvojitve predmetnih nepremičnin v višini 11.355,45 EUR v skladu z določbo 132. člena ZDoh-2 po stopnjah, razvidnih na strani 6 obrazložitve izpodbijane odločbe

3Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Sklicuje se na določbe 92. člena, 93. člena, 97. člena, 98. člena, 99. člena, 101. člena, 102. člena in 132. člena ZDoh-2, katerih vsebino navaja. V konkretnem primeru je tožnik hišo pridobil 24. 4. 2002 za kupnino 55.615,91 EUR, parcelo pa 1. 3. 2011 po vrednosti 23.457,60 EUR. Nepremičnino je nato prodal 20. 6. 2016 za pogodbeno vrednost 210.000,00 EUR. Pri odmeri davka je davčni organ upošteval stroške ob pridobitvi v znesku 10.726,84 EUR za hišo in 345,17 EUR za parcelo (zneski investicij in vzdrževanja ter normirani stroški), ter stroške ob odsvojitvi v višini 5.596,27 EUR za hišo in 703,72 EUR za parcelo (znesek davka na promet nepremičnin). Davčna osnova je po mnenju pritožbenega organa pravilno odmerjena in znaša 113.554,48 EUR. Tožnik ugovarja višini priznanih stroškov za investicije in vzdrževanje hiše ob pridobitvi. Pritožbeni organ je ugotovil, da je tožnik v napovedi za odmero davka priložil dokazila za investicije in vzdrževanje hiše v višini 12.157,11 EUR. Davčni organ je priznal stroške za investicije in vzdrževanje v višini 10.170,68 EUR, preostali stroški pa ne povečujejo vrednosti predmetne nepremičnine. Tožnik je 29. 4. 2019 prejel obvestilo davčnega organa z navedbo ugotovljenih dejstev in pozivom, da se o njih v danem roku izjavi, česar pa tožnik ni storil. Tako predstavljajo tožnikove pritožbene navedbe o stroških za investicije in vzdrževanje predmetne nepremičnine nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu z določbo 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Davčni zavezanec lahko v pritožbi navaja nova dejstva in dokaze vendar le, če navede upravičene razloge, zaradi katerih jih ni navajal že v postopku na prvi stopnji, česar pa tožnik ni storil. Dodatno pritožbeni organ tožniku pojasnjuje, da lastnega dela ni mogoče šteti kot strošek investicij oz. vzdrževanja na podlagi točke 1 sedmega odstavka 98 člena ZDoh-2, saj lastnega dela tožnik sam sebi ni plačal. Razlaga, po katerih bi se kot strošek lahko priznalo tudi lastno delo tožnika, je v nasprotju za zakonskim besedilom 98. člena ZDoh-2. Tožnik davčnemu organu ni predložil dokazil glede zatrjevanih 180.000,00 EUR stroškov in 150.000,00 EUR materialnih stroškov obnove hiše in ni zadostil dokaznemu bremenu, ki ga ima na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2. Nastanek in plačilo stroškov s strani tožnika pa ne morejo dokazati fotografije, ki jih je priložil pritožbi. Glede tožnikovih navedb, da je listine izgubil v poplavi leta 2017 pa pritožbeni organ navaja, da je imel tožnik vse možnosti navedene listine predložiti davčnemu organu ob napovedi za odmero dohodnine, ki jo je vložil 6. 7. 2016. Tudi ostale pritožbene ugovore davčni organ zavrne.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi odločitev davčnega organa izpodbija zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Podane so tudi kršitve določb postopka, saj se tožnik v postopku ni mogel izjaviti. Davčni organ je spregledal, da je bila predmetna hiša v letu 2002 popolnoma porušena in kapitalsko nezanimiva. Ceno 55.615,91 EUR ob nakupu je hiša imela zgolj zaradi ugodne lokacije, saj se nahaja v centru A. Enako velja tudi za parcelo. Davčni organ ni upošteval, da je tožnik poleg kupnine za investicijo v hišo vložil 180.000,00 EUR. Davčni organ tudi ni upošteval vloženega dela in materialnih stroškov obnove v višini 150.000,00 EUR. Davčni organ je stroške investicij izračunal na podlagi predloženih računov, kljub navedbam, da je bilo večina računov zaradi poplave v letu 2017 uničenih. Enako velja za račune, v zvezi z obnovo hiše. Zato je tožnik ob pritožbi priložil tudi slike. Tožnik razpolaga še z nekaj slikami, ki izkazujejo obseg obnove, ki je potekala dve leti, kar pojasni. Iz fotografij je razvidno, da je ostala od hiše le zunanja stena, vse ostalo pa je bilo potrebno ponovno zgraditi. Glede na navedeno in glede na fotografije izhaja, da je izračun davčnega organa napačen in nepošten. Tožnik ne le, da ni imel dobička, tožnik je imel izgubo. Predmetno nepremičnino je tožnik prodal zaradi finančne stiske, vendar je kljub prodaji še vedno prezadolžen. Zato je tudi davčnemu organu predlagal, da mu predmetni davčni dolg odpiše v celoti.

5Davčni organ pri odločitvi ni upošteval tožnikovih ustnih pripomb, ki jih je podal pri upravnem organu, saj je uradnica tožniku navedla, da so pripombe brez računov o stroških nesmiselne. Zato tožnik ni podal še pisnih pripomb. Tako tožniku ni bila dana možnost izjave glede odločilnih dejstev in okoliščin, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Izpodbijano odločbo je davčni organ izdal na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ob napačni uporabi materialnega prava. Kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj davčni organ ni upošteval stiske tožnika in okoliščin zaradi katerih je podano pomanjkanje dokazov. Posledično je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Tožniku ni bila zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj je pritožbeni organ tožnikove pritožbene ugovore povsem pavšalno zavrnil. Tožnik še dodaja, da je vložil vlogo za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka, kar pa ne pomeni, da se z izpodbijano odločitvijo davčnega organa strinja. Sklepno sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga pa tudi, da naj se mu predmetni davčni dolg odpiše.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

7Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi sklepa Upravnega sodišče RS I U 297/2020-12 z dne 16. 6. 2020.

8Tožba ni utemeljena.

9Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

10Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali davčni organ pravilno in zakonito odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve hiše in parcele. Sporno je ali davčni organ tožniku utemeljeno ni priznal uveljavljenih stroškov za investicije in vzdrževanje hiše.

11Na podlagi 93. člena ZDoh-2 se za kapital štejejo nepremičnine, ne glede na to, ali je bila odsvojena v spremenjenem ali nespremenjenem stanju; vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja in investicijski kuponi. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala od pridobitvi. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZDoh-2 se kot vrednost kapitala ob pridobitvi šteje nabavna vrednost kapitala in stroški, ki so določeni s tem členom. Za nabavno vrednost kapitala se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Za čas odsvojitve kapitala pa se šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodbe odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital (102. člen ZDoh-2).

12Tožnik je 6. 7. 2016 vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine, ki ji je priložil kupoprodajno pogodbo z dne 24. 4. 2002 za nakup hiše za kupnino 55.615,91 EUR, pogodbo o prodaji parcele z dne 1. 3. 2011 za kupnino 23.457,60 EUR (z vključenim DDV) ter prodajno pogodbo, s katero je prodal hišo in parcelo z dne 30. 6. 2016 za kupnino 210.000,00 EUR. Tožnik je davčni napovedi priložil dokazila o opravljenih investicijah in vzdrževanju hiše v višini 12.157,11 EUR, davčni organ pa je priznal stroške investicij v višini 10.281,27 EUR. Med strankama je v obravnavani zadevi sporna višina stroškov za investicije in vzdrževanje hiše. Tožnik davčnemu organu očita, da ni upošteval, da je poleg kupnine za investicijo v hišo vložil 180.000,00 EUR in tudi ni upošteval vloženega dela in materialnih stroškov obnove v višini 150.000,00 EUR.

13Za zmanjšanje davčne osnove za odmero dohodnine morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v točki 1 sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 in sicer, da mora zavezanec dokazati, da so mu stroški dejansko nastali, da jih je plačal sam in da gre za takšno vrsto stroška, ki ga je mogoče uveljaviti oz. so davčno priznani. Sporno je ali gre v konkretni zadevi za investicije in stroške vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost predmetne nepremičnine, ki jih je plačal tožnik sam. Svojo odločitev davčni organ utemeljuje na ugotovitvi, da tožnik ni izkazal pogoja iz 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2, to je, da gre za investicije in za stroške, ki povečujejo uporabno vrednost obravnavane nepremičnine in jih je plačal tožnik sam, saj v postopku za to ni predložil ustreznih dokazov.

14Tretji odstavek 76. člena ZDavP-2 določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače. Navedeno v obravnavnem primeru pomeni, da mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali davčnemu zavezancu in pri tem tudi izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da jih je tudi plačal. Da se lahko stroški obravnavajo kot davčno priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička iz kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil in kateremu se dohodnina odmerja. Poleg navedenega pa mora zavezanec tudi dokazati, da je te stroške plačal sam. Dohodnina je namreč strogo osebni davek, kar pomeni, da jo plačuje vsak posameznik zase in za plačilo prevzema odgovornost.

15V konkretnem primeru davčni organ določenih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine, kar je razvidno iz razpredelnice v obrazložitvi izpodbijane odločbe ali pa ker tožnik zanje ni predložil dokazov. Tožnik je v postopku davčnemu organu predložil fotografije poteka obnove hiše, vendar tudi po presoji sodišča fotografije ne izkazujejo dejstva, da so tožniku stroški investicij in vzdrževanja nastali in da jih je plačal sam. Tudi po presoji sodišča glede na zakonsko besedilo točke 1 sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 (da gre za investicije in za stroške, ki povečujejo uporabno vrednost obravnavane nepremičnine in jih je plačal tožnik sam) vloženega dela, ki ga tožnik zgolj zatrjuje in ne dokazuje, ni mogoče upoštevati. Neutemeljeni so tožnikovi tožbeni ugovori, da je račune za investicijska vlaganja v hišo izgubil v poplavah leta 2017. Kot je tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ se investicijska vlaganja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnini in ji jih je plačal zavezanec izkazujejo z dokazi ob vložitvi davčne napovedi, kar je bilo v letu 2016, torej pred poplavami, za katere tožnik navaja, da so bile v letu 2017.

16Iz listin upravnega spisa tudi nesporno izhaja, da je davčni organ tožnika z obvestilom o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala ob odsvojitvi nepremičnine, seznanil z ugotovljenim dejanskim stanjem in ugotovljeno davčno osnovo in višino davka. Tožnik je citirano obvestilo prejel 29. 4. 2019, česar tožnik ne zanika. Z navedenim obvestilom je davčni organ tožnika podučil, da lahko v roku 8 dni od prejema nanj poda pripombe, česar pa tožnik ni storil. Glede na navedeno je imel tožnik po presoji sodišča v postopku pred prvostopenjskim organom vse možnosti, da se izjasni. Tožnik je šele v pritožbi ugovarjal višini davčno priznanih stroškov iz naslova investicij in vzdrževanja, ki povečujejo vrednost nepremičnine, pri tem pa v pritožbi ni navedel razlogov zaradi katerih tega ni navajal že v postopku pred prvostopenjskim organom. Po presoji sodišča je davčni organ pravilno ugotovil, da gre za nedopustno pritožbeno novoto, v skladu z določbo 238. člen ZUP. Tožnikovi ugovori, da mu ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo pa so tudi po presoji sodišča neutemeljeni.

17V zvezi s tožnikovim predlogom, naj se mu predmetni davčni dolg odpiše sodišče pojasnjuje, da v skladu z določbo 101. člena ZDavP-2 postopek odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačila davčnega dolga za fizične osebe poseben postopek o katerem odloča davčni organ.

18Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, kršitev določb postopka ni podanih, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).