43. člen ZDoh-2

Tožnica v postopku ni predložila verodostojnih listin, ki bi nedvoumno kazale poslovne dogodke, na katere se tožnica sklicuje in posledično zatrjuje, da je bilo službeno vozilo uporabljeno zgolj za službene namene. Na podlagi vseh ugotovitev v postopku je davčni organ utemeljeno zaključil, da se službeno vozilo ni uporabljalo zgolj v službene namene, saj tega tožnica ni uspela dokazati. Zato je davčni organ pravilno zaključil, da se je službeni avtomobil uporabljal tudi za privatne namene. Čim pa je temu tako, gre za boniteto v korist direktorice, tožnica pa je dolžna s tem v zvezi obračunati in plačati dajatve od prejemkov iz naslova te bonitete. Za opredelitev bonitete zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene.

Tožnik davčnemu organu ni predložil nobenega potnega naloga oz. druge verodostojne knjigovodske listine, iz katere bi bilo razvidno od kdaj do kdaj so napoteni delavci prenočevali izven kraja svojega običajnega prebivališča in izven sedeža delodajalca. V primeru napotenih delavcev na delo v tujino se šteje, da se kraj opravljanja dela v tujini upošteva kot sedež delodajalca, kot običajno prebivališče delavcev pa se upošteva trenutno prebivališče delavca v tujini, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Do neobdavčenega terenskega dodatka je upravičen v tujino napoteni delavec le, če ga delodajalec napoti iz kraja, kamor je delavec napoten, v drug kraj. Davčni organ je boniteto obračunal na podlagi tožnikovih blagajniških prejemkov, blagajniških izdatkov in prejetih računov za nočitve in nato evidentirane stroške preračunal na posameznega napotenega delavca tožnika po predloženih seznamih. Ker je tožnik zvezi s povračili stroškov nočitev napotenih delavcev na delo v tujino davčnemu organu predložil ustrezno dokumentacijo za določitev višine bonitete, tudi po presoji sodišča davčni organ višine teh stroškov ni odmeril na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZDoh-2, marveč po

Drži, da je za obdavčitev z dohodnino važno, ali je fizična oseba dohodke prejela in ali so ti dohodki obdavčljivi z dohodnino, kot to navaja toženka v odgovoru na tožbo, vendar pa je v primeru, kot je obravnavani, ko so dejansko opcijski upravičenci in med njimi tožnik, zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb, in ni tega storila sama pravna oseba, takšno pravno podlago treba navesti tudi v dohodninski odmerni odločbi; to pomanjkljivost izpodbijane odločbe pa je, kot povedano, saniral že drugostopenjski organ v svoji odločbi.

Tožeča stranka pri sklepanju pogodb ni sledila osnovnemu namenu, za katerega se ustanavljajo gospodarske družbe, to je doseganju dohodkov in dobička iz poslovanja in da je bil namen tožeče stranke, da s številnimi medsebojno povezanimi transakcijami, s katerimi je preko posojilnih pogodb prelivala sredstva med povezanimi osebami, zabriše izvor kapitala, ter z zapletenimi transakcijami oteži vpogled v poslovanje. Tožeča stranka ni pojasnila v čem je ekonomski namen opisanih ravnanj, ko povezane osebe ena drugi v dolgi verigi posojajo sredstva, pri čemer posojilojemalka praviloma sredstva plasira kot posojilo naprej naslednji povezani osebi. Dejstvo, da je A.A. neposredni ali posredni lastnik oz. upravljavec v obravnavanih transakcijah udeleženih družb, ni sporno. Takšna povezanost pa tudi po presoji sodišča omogoča usklajeno delovanje, katerega cilj je izključno zniževanje davčne osnove in s tem davčne obveznosti A.A. s sklenitvijo (navideznih) pravnih poslov, ki jih v enakih ali primerljivih okoliščinah osebe brez ugotovljenih povezav ne bi sklenile.

Za ugotovitev bonitete uporabe osebnega vozila za privatne namene v smilsu 1. točke drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki pa je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če dolodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene oziroma za ugotovitev bonitete ni relevantno število prevoženih kilometrov.

Po presoji sodišča ni bilo pravilno in skladno z zakonom opravljeno vrednotenje bonitete, ki se po citiranih določbah prvega odstavka 43. člena ZDoh-2 praviloma opravi in znesek bonitete določi na podlagi primerljive tržne cene, obenem pa upošteva prispevek delojemalca pri zagotavljanju bonitete. Zavezancu dana možnost, da sam izračuna pravilne zneske provizije ter dejstvo, da tega tožeča stranka sama kljub pozivu davčnega organa ni storila, kot to sledi iz izpodbijane odločbe, namreč po presoji sodišča ne more biti nosilni razlog in s tem zadostna podlaga za to, da se upošteva kot primerljiva tržna cena provizija iz cenika, še zlasti, ker se pred tem ni ugotovilo, oziroma to vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšna je dejanska višina provizije, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in zakaj (če sploh) le-ta ni ustrezna.

Po mnenju sodišča ni mogoče trditi, da standby vozovnica že zaradi dejstva posebnosti ne more biti boniteta, saj v smislu 4. točke drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 lahko predstavlja nuden popust pri prodaji blaga in storitev. Prav tako iz tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2, ki določa, kaj se po zakonu ne šteje za boniteto, ne izhaja, da bi bila standby vozovnica ugodnost, ki ne predstavlja bonitete. Dejansko vprašanje v konkretni zadevi pa je, ali je bil znesek bonitete pravilno ovrednoten v skladu s 43. členom ZDoh-2. Pri tem se sodišče strinja s tožečo stranko, ne nasprotuje pa tej ugotovitvi tudi tožena stranka, da sta standby in redna vozovnica različni kategoriji. Zato po mnenju sodišča redna cena letalske vozovnice tudi z upoštevanjem popustov in akcijskih cen, ne more predstavljati primerljive tržne cene za standby vozovnico, saj se kot že ugotovljeno zgoraj, obe vozovnici ne ločita zgolj glede na ceno. V tem primeru bi morala zato tožena stranka znesek bonitete določiti na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem bonitete, kot to določa 43. člen ZDoh-2.

Prejemek je vse, kar v denarju prejme dolžnik, ne pa bonitete. Boniteta, ki jo predstavlja uporaba delodajalčevega avtomobila v službene in v privatne namene dolžnika, ni denarni prejemek in tudi ni predmet izvršbe. Kaj takega ne izhaja ne iz določil ZFPPIPP, ne iz določil ZIZ. Okoliščina, da je skladno z določilom 43. člena ZDoh-2 to boniteto treba denarno ovrednotiti in od nje plačati dohodnino, pa pomeni, kot pravilno opozarja pritožnik, da se je zakonodajalce pač iz fiskalnih razlogov tako odločil. Ta boniteta torej ni denarni prejemek dolžnika. Celo nasprotno. Lahko bi bil kvečjemu njegov dolg do delodajalca. Delavec, ki je deležen take bonitete, mora praviloma, skladno z internimi akti delodajalca temu celo plačevati določeno denarno nadomestilo za uporabo službenega vozila v privatne namene. Odločitev staršev za skupno skrbništvo ne more iti v breme njunih mladoletnih otrok. ZSVarPre pa ni podlaga za višjo finančno obremenitev dolžnika od tiste, ki je predpisana v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP.

Dejstvo, da sta direktorja kot delojemalca vozili dejansko uporabljala v privatne namene, je po presoji sodišča zadostna podlaga za ugotovitev bonitete, ki se všteva v davčno osnovo za dohodnino od dohodka iz delovnega razmerja za celotno obračunsko obdobje. Ko je v davčnem postopku ugotovljena zasebna uporaba službenih vozil (tudi če gre za enkraten dogodek), predstavlja takšna uporaba vozil boniteto in je obdavčena. Pri prikritem izplačilu dobička se davčna osnova določi na podlagi primerljivih tržnih cen, od katere se dohodnina izračuna in plača po 20% stopnji in velja kot dokončni davek (v danem primeru je cene določil tožnik sam). Tožnik kot izplačevalec pa mora, ko izplača nadomestilo, ki šteje za prikrito izplačilo dobička fizični osebi, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 to izplačilo obravnavati kot izplačilo dividende in kot plačnik davka na podlagi 283. člena ZDavP-2 izračunati in plačati davčni odtegljaj v višini 20% ob obračunu dohodka.

V zvezi z uporabo avtomobila prvostopenjskemu organu ni bila predložena nikakršna dokumentacija (niti s strani tožnika niti s strani družbe K. d.o.o.), zato je bil kot osnova pravilno uporabljen mesečni strošek navedene družbe za plačilo leasing obroka po pogodbi.

Pri določanju davčne osnove zavezanca se prejete dividende oziroma drugi deleži iz dobička, vključno z dohodki, ki so podobni dividendam, razen skritih rezerv, ki niso bile predmet obdavčitve pri izplačevalcu, izvzamejo iz davčne osnove prejemnika.

Po določbi 2. odstavka 43. člena ZDoh-2 gre za boniteto že, če je osebno motorno vozilo za privatne namene delojemalcu zagotovljeno. Dejanska uporaba vozila v privatne namene po izrecni določbi zakona ne vpliva na opredelitev ugodnosti kot bonitete. Da je tožeča stranka kot delodajalec delojemalcu zagotovila vozilo za privatne namene, pa je v obravnavanem primeru izkazano z dejansko uporabo vozila v zasebne namene in s položajem delojemalca, ki je direktor in družbenik tožeče stranke.

Glede na določbo 2. odstavka 43. člena ZDoh-2 davčni zavezanec ni dolžan obračunavati dajatev od osebnih prejemkov iz naslova bonitete za uporabo službenega osebnega motornega vozila (tudi) za privatne namene le v primeru, če izkaže, da se je to osebno vozilo uporabljalo izključno za službene namene.