95. člen ZDoh-2

Neutemeljeni so tožbeni očitki, da ni prišlo do povečanja ekonomskega položaja tožnice, saj zakonska določba 94. člena ZDoh-2 glede dajanja kapitala v dar, torej neodplačno odsvojitev kapitala, za kar gre v obravnavani zadevi odsvojitve 100 % deleža tožnice v navedeni družbi po pogodbi o podaritvi poslovnega deleža, kar se šteje za odsvojitev kapitala in za obdavčljiv dogodek po navedeni določbi, čemur tožnica neutemeljeno nasprotuje, prav tako pa obravnavani primer ni določen med neobdavčljivimi odsvojitvami kapitala po 95. členu ZDoh-2, kot smiselno navaja tožnica.

Glede na to, da je revizijsko sodišče pogodbe o preužitku opredelilo za neobdavčljive odsvojitve kapitala skladno z 2. točko 95. člena ZDoh-2, posledično po presoji sodišča v primeru odsvojiteljev po pogodbah o preužitku ne morejo priti v poštev določila o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2. Ta institut je bil na novo uveden z ZDoh-1 zaradi omilitve posledic široke opredelitve pojma odsvojitve kapitala. Kadar bi bile posamezne odsvojitve obdavčene, lahko z uveljavljanjem odloga odsvojitelj doseže, da se njegova davčna obveznost v trenutku odsvojitve ne ugotavlja. Odsvojitve po pogodbah o preužitku pa se, kot rečeno, po 95. členu ZDoh-2 štejejo za neobdavčljive.

Z davkom od dobička iz kapitala se obdavči vse odsvojitve nepremičnin, pri katerih je dosežena razlika med vrednostjo ob pridobitvi in odsvojitvi, pri tem pa ni pomembno, ali je odsvojitev odplačna ali ne, torej ali je zavezanec ustvaril dobiček v materialnem pomenu besede. Pri tem tudi menjava solastniških deležev ni ena od izjem, ki bi ne bila obdavčljiva. Odmera davka od dobička iz kapitala namreč ni vezana zgolj na prejem dohodka (v smislu izplačane razlike v vrednosti nepremičnin), ampak na odsvojitev kapitala in pri tem doseženo razliko med vrednostjo ob pridobitvi in odsvojitvi.

Razlog za določitev izjeme po 2. točki 95. člena ZDoh-2, kolikor se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je treba iskati v pravni naravi te pogodbe. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 poudarilo, da ima ta pogodba izrazit socialni poudarek, saj lastnik odsvoji svoje premoženje ali del premoženja zato, da ga bo tisti, ki to premoženje pridobi (izročeno pa mu bo po lastnikovi smrti), za negotov čas do smrti preživljal. V naravi te pogodbe je torej, da gre za preživljanje pomoči potrebnega in jo bo oseba sklenila praviloma tedaj, če bo zaradi sposobnosti preživetja to morala storiti. Zato bi bilo nelogično in v nasprotju z načeli socialne države (2. člen Ustave), da bi odsvojitev nepremičnine po tej pogodbi štela za obdavčljivo odsvojitev kapitala. Prav ta socialni vidik je po presoji Vrhovnega sodišča tudi razlog, zaradi katerega je zakonodajalec odsvojitve nepremičnin po tej pogodbi uvrstil med primere neobdavčljivih odsvojitev kapitala. Takšni razlagi pritrjuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec v 3. točki 76. člena ZDoh-2 določil, da se dohodnine ne plačuje od dohodka, ki ga preživljanec (še za časa življenja) prejme po pogodbi o dosmrt

V primeru prenehanja gospodarske družbe, gre z davčnega vidika za odsvojitev kapitala po 94. členu ZDoh-2, zato sodišče tezo, da prenehanje družbe ne predstavlja prenosa poslovnega deleža, v obravnavani zadevi kot neutemeljeno zavrača. Tožnici res ob izbrisu družbe ni bilo direktno izvršeno plačilo poslovnega deleža v denarju, temveč je ta delež izkazan v aktivi bilance stanja, kar pomeni, da ji je bil denar posredno izplačan (v obliki posojila, ki ga ni vrnila).

Določba 8. točke 95. člena ZDoh-2 se lahko nanaša le na primere zmanjšanja osnovnega kapitala, ne da bi davčni zavezanec zaradi tega izgubil tudi imetništva teh delnic. Določbe ZDoh-2 omogočajo zapolnitev pravne praznine z ustavnoskladno razlago, saj je položaj davčnih zavezancev zaradi razveljavitve delnic glede možnosti uveljavljanja davčno priznane izgube primerljiv s položajem zavezancev, ki so svoj kapital odsvojili na način, ki ga kot davčno upoštevnega opredeljuje 94. člen ZDoh-2. Enakost položajev glede efektivnega povečanja dohodka namreč terja enako obravnavo tako imetnikov, ki so delnice odsvojili kot tistih, ki so jih izgubili zaradi razveljavitve kot posledice insolvenčnega postopka. Hkrati pa ta položaj ni primerljiv s položajem imetnikov deležev družb, katerih osnovni kapital se je znižal nad 0, ki je davčno neupošteven po 8. točki 95. člena. Za enako obravnavo (tj. za upoštevanje 8. točke 95. člena ZDoh-2), neenakih položajev lastnikov kapitala insolventnih družb, pa v obravnavanem primeru ni razumnega razloga.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je razlaga Upravnega sodišča, da se odsvojitev nepremičnine po pogodbi o preužitku šteje za obdavčljivo odsvojitev kapitala, zakonita in skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije? 2. Ali je razlaga, da se v zvezi z izračunom davčne osnove za odmero kapitalskega dobička po pogodbi o preužitku kot vrednost nepremičnine ob odsvojitvi upošteva vrednost nepremičnine, kot je določena v pogodbi o preužitku, ali njena tržna vrednost, skladna s 33. členom Ustave Republike Slovenije?

Glede na zakonsko dikcijo 94. člena in 8. točke 95. člena ZDoh-2 ter glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, izgube zaradi izbrisa delnic družbe A. d.d., zaradi zmanjšanja tožnikovega deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta, v napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2016 tožnik ne more uveljavljati, saj v skladu s predhodno navedenim 94. členom in 8. točko 95. člena ZDoh-2 ne gre za odsvojitev kapitala. Za davčne namene pa izguba ali dobiček po presoji sodišča lahko nastaneta le v primeru odsvojitve kapitala (pri čemer vsebuje 94. člen ZDoh-2 pozitivno opredelitev odsvojitve kapitala, 8. točka 95. člena ZDoh-2 pa negativno opredelitev odsvojitve kapitala). V primeru, ko gre za zmanjšanje osnovnega kapitala brez kakršnegakoli poplačila zaradi pokrivanja preteklih izgub, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, gre za situacijo iz 8. točke 95. člena ZDoh-2, ki sodi med primere neobdavčljive odsvojitve kapitala. V primeru, ko so vrednostni papirji (deleži) zavezancev prenehali zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala z izplačilom, pa gre za situacijo iz 94. člena ZDoh-2, ki

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se razveljavitev delnic zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala do vrednosti 0, do katerega pride zaradi korporacijskega prestrukturiranja v postopku prisilne poravnave, ne šteje za odsvojitev kapitala na podlagi 8. točke 95. člena ZDoh-2, ali se taka izguba delnic šteje za odsvojitev kapitala po 94. členu ZDoh-2.

Ne glede na podobnosti med pogodbo o dosmrtnem preživljanju in pogodbo o preužitku je med njima z davčnega vidika bistvena razlika glede časa prehoda lastninske pravice na nepremičnem premoženju. Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju se lastninska pravica na novega lastnika (preživljalca) prenese šele ob nastopu smrti preživljanca (enako velja za darilno pogodbo za primer smrti), pri pogodbi o preužitku pa se lastninska pravica na novega lastnika prenese takoj in slednji z nepremičninami lahko takoj razpolaga in jih proda. Ob omenjeni razliki med obema vrstama pogodb, je očitno, da je zakonodajalec odsvojitev po omenjenih pogodbah z davčnega vidika različno uredil. Tako je zakonodajalec za odsvojitev nepremičnine po pogodbi o dosmrtnem preživljanju (enako tudi za darilno pogodbo z primer smrti) izrecno določil, da se šteje za neobdavčljivo odsvojitev kapitala. Za odsvojitev po pogodbi o preužitku pa zakonodajalec ni izrecno določil, da bi se štela za neobdavčljivo odsvojitev kapitala. Ker torej take odsvojitve zakonodajalec ni izrecno določil kot neobdavčljivo odsvojitev, posledično to pomeni, da se taka odsvojitev (odsvojitev nepremičnin po pogodbi o preužitku) obravnava kot obd

Glede na zakonsko dikcijo 94. člena in 8. točke 95. člena ZDoh-2 ter glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, izgube zaradi izbrisa delnic družbe A. d.d., zaradi zmanjšanja tožnikovega deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta, v napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2016 tožnik ne more uveljavljati, saj v skladu s predhodno navedenim 94. členom in 8. točko 95. člena ZDoh-2 ne gre za odsvojitev kapitala. Za davčne namene pa izguba ali dobiček po presoji sodišča lahko nastaneta le v primeru odsvojitve kapitala (pri čemer vsebuje 94. člen ZDoh-2 pozitivno opredelitev odsvojitve kapitala, 8. točka 95. člena ZDoh-2 pa negativno opredelitev odsvojitve kapitala).

Po stališču pritožbenega sodišča dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine, četudi ni oproščen plačila dohodnine, pri ugotavljanju dohodka za ugotavljanje materialnega položaja upravičenca oziroma družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ni mogoče upoštevati, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju. Upoštevanja oziroma neupoštevanja dohodka, ki se sicer skladno z 12. členom ZUPJS upošteva med dohodke za ugotavljanje materialnega položaja, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju, ZUPJS ne ureja. ZUPJS dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine v postopku osebnega stečaja, izrecno ne izključuje iz upoštevanja dohodka, vendar ne določa niti, da bi se obravnavani dobiček upošteval tudi v primeru osebnega stečaja. Pomeni, da je upoštevanje dohodka za ugotavljanje materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v primeru osebnega stečaja upravičenca ali družinskega člana povsem podnormirano. Pri razlagi in uporabi 12. člena ZUPJS je zato potrebno upoštevati namen te določbe, pa tudi njegovo vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema. Torej samim institutom osebnega stečaja, njegovim

Razveljavitev delnic družbe C. d.d. je bila tudi po mnenju sodišča posledica zmanjšanja deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube družbe, ki so jo izglasovali upniki v postopku prisilne poravnave te družbe. Za davčne namene pa izguba ali dobiček po presoji sodišča lahko nastaneta le v primeru odsvojitve kapitala (pri čemer vsebuje 94. člen ZDoh-2 pozitivno opredelitev odsvojitve kapitala, 8. točka 95. člena ZDoh-2 pa negativno opredelitev odsvojitve kapitala). Ob upoštevanju vseh metod razlage prava, od jezikovne, zgodovinske, sistematske in namenske, kakor tudi principa ustavno skladne razlage, iz 8. točke 95. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da za odsvojitev kapitala ne šteje zmanjšanje deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta, kot je to bilo v predmetni zadevi.

V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.

V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh‑2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.

Tožnik kot razlaščenec je s prejetim zneskom 656.050,30 EUR, vrednostjo nadomestne nepremičnine v znesku 7.242,24 EUR in zgrajenim nadvozom čez avtocesto, prejel popolno odškodnino v smislu določil ZUreP-1. Znesek 1.000.000,00 EUR, ki ga je tožnik prejel, po mnenju sodišča ne pomeni pravno priznane škode, ki jo je utrpel tožnik, saj gre, kot izhaja iz vse podatkov spisa, za škodo, ki naj bi nastala pravni osebi B. d.o.o., ki pa svoje upravičenosti v skladu s 108. členom ZUreP-a ni izkazala.

Ker je o postavljenem pravnem vprašanju glede učinkovanja razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014 na izpolnjene davčne obveznosti že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

V zadevi je sporno učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča U-I-175/11-12 z dne 10. 4. 2014 na že izvršeno plačilo davka, in sicer samo v delu, ki se nanaša na obračunane in plačane obresti iz tretjega odstavka 55. člena ZDavP-2. Pri tem pa iz odločbe Ustavnega sodišča ne sledi, da bi se izrecno nanašala na obračun in plačilo obresti, tudi ne tistih, ki so posledica samoprijave. Z odločbo Ustavnega sodišča se razveljavijo določbe ZDoh-2, ki se nanašajo na obračun davka od dividend. Obračunu davka kot takšnemu pa tožeča stranka ne ugovarja. Zato po presoji sodišča že iz tega razloga ne more uspeti z zahtevo, da se ji vrnejo obresti, ki se v primeru, ko gre za samoprijavo, v obračunu prikažejo kot nujni oziroma obvezni del premalo obračunanih davkov. Za učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča, ki ga zahteva tožeča stranka, pa tudi ni podlage v primeru, če je vlogo tožeče stranke šteti za zahtevo, da se ji vrne del plačanega zneska po obračunu. Davčna obveznost tožeče stranke, ki temelji na razveljavljenem delu tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2, je namreč ne le nastala pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča, temveč je bila pred začetkom učinkovanja tudi že izpolnjena. To p

Kot pravna podlaga za odločanje v davčnem postopku je bila uporabljena tudi določba tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2. Ta je bila predmet presoje pred Ustavnim sodiščem, ki je besedilo tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2, ki se glasi: „ter pripisom dobička kapitalskemu deležu družbenika“, 9. točko 95. člena in šesti odstavek 98. člena ZDoh-2 razveljavilo. Ker se na podlagi 44. člena ZUstS zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne sme uporabiti za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da v ponovnem postopku upošteva navedeno odločbo Ustavnega sodišča.

Odškodnina zaradi razlaščene nepremičnine obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšanje vrednosti preostale nepremičnine. V obravnavanem primeru znesek 656.050,30 EUR ni bil vključen v odmero dohodnine tožniku, saj predstavlja neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 3. točki 95. člena ZDoh-2. Znesek 1.000.000,00 EUR, ki ga je tožnik prav tako prejel na podlagi pogodbe, pa je davčni organ utemeljeno štel kot neto drug prejemek v skladu s 105. členom ZDoh-2, saj je ugotovil, da ne gre za stranske stroške, ki bi tožniku nastali v zvezi z razlastitvijo.