VSC sodba in sklep Cp 141/2011

Pritožbi se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožniku prisodi še odškodnina v višini 900,00 EUR, skupno 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2009 dalje do plačila, ki jo mora tožena stranka plačati v roku 8 dni.
V preostalem še izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 216,00 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.
Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 6.12.2010 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 32,40 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S sodbo z dne 8. 11. 2010 je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo odškodnino po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPBSNO) zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Maribor pod opr. št. P 130/2002. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je primerna odškodnina 900,00 EUR, to je toliko kot mu jo je z dopisom z dne 8. 10. 2009 ponudila tožena stranka. S sklepom z dne 6. 12. 2010 je zavrnilo predlog tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne stroške postopka, ker je štelo, da toženka ni dala povoda za tožbo (prvi odstavek 156. člena ZPP), saj je tožeča stranka zavrnila pravično poravnalno ponudbo tožene stranke.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo tako zoper sodbo kot tudi zoper sklep o zavrnitvi povračila stroškov postopka.

V pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču očita, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje: da postopek ni bil zapleten, da ni sam pripomogel k daljšemu trajanju postopka, da je bil razumni rok odločanja prekoračen ter da je bil zanj postopek pomemben, prisojena odškodnina prenizka. Sodišču tudi očita, da ni upoštevalo kriterijev, ki jih določa ZVPBSNO, saj ne bi smelo kot odločilni kriterij upoštevati na koliko stopnjah je tekel postopek. Sodišče pa tudi ne bi smelo zniževati odškodnine oz. določiti le 45 % odškodnino. Sodišču očita, da je odločalo le v korist tožene stranke, saj je odškodnino znižalo na 45 % in dalo prevelik pomen obravnavanju na več stopnjah. Napačna pa je tudi odločitev o obrestih, s tem pa je sodišče napačno uporabilo določbo 299/II Obligacijskega zakonika. Napačno je sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Ni res, da tožba ni bila potrebna, saj tožena stranka ni bila pripravljena plačati ničesar brez sklenitve poravnave, s poravnavo pa se ni strinjal. Tožena stranka mu tudi ni ničesar plačala. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter da se mu prisodi vsa zahtevana odškodnina, da se mu priznajo zamudne obresti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ in sicer od 8. 9. 2006 dalje, ko je vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Prav tako predlaga , da mu sodišče prizna vse priglašene stroške.

S pritožbo zoper sklep o stroških postopka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Sodišče je napačno zaključilo, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo in da bi moral sprejeti poravnalno ponudbo. Tožena stranka je vezala plačilo 900,00 EUR na sklenitev poravnave, ni pa hotela plačati nespornega dela odškodnine in ga tudi ni plačala. Tožba je bila potrebna, zato bi sodišče moralo odločiti, da ji tožena stranka povrne stroške postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se ji priznajo priglašeni stroški ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba zoper sklep je utemeljena, zoper sodbo pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo še 900,00 EUR odškodnine, skupno 1.800,00 EUR. Glede na tako spremenjeno odločitev je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker je že v sodbi vsebovana odločitev o stroških postopka in ker jo je pritožbeno sodišče spremenilo, je postal sklep sodišča z dne 6. 12. 2010 brezpredmeten, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper sklep ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 12. 2010 razveljavilo.

O pritožbi zoper sodbo.

V skladu s šestim odstavkom 20. člena ZVPSBNO se v sporih v postopku pred sodiščem ne glede na vrsto ali višino zahtevka uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, ki urejajo spor majhne vrednosti. Sodba se v teh postopkih (ZPP člen 458) sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožnik s pritožbo absolutno bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da le-te niso podane. Ker se sodba ne more izpodbijati zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kriteriji za odmero odškodnine so določeni v 18. členu ZVPSBNO, ki napotuje tudi na 4. člen tega zakona, kar je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je glede na te kriterije pomembno je naslednje:

tožnik je vložil tožbo na ugotovitev, da je pogodba razvezana 17. 12. 1996

prvič je bilo o zadevi odločeno s sodbo z dne 3. 5. 1999 (po opravljenih petih narokih in dve leti in sedem mesecev po vložitvi tožbe)

na pritožbo tožene stranke je višje sodišče s sklepom z dne 1. 2. 2000 sodbo razveljavilo

211. 2001 je sodišče prve stopnje ponovno izdalo sodbo (po dveh razpisanih glavnih obravnavah)

na pritožbo obeh strank je višje sodišče s sklepom z dne 29. 10. 2002 sodbo ponovno razveljavilo

sodišče je nato po več narokih (šest narokov) na naroku 11. 1. 2005 ponovno zadevo zaključilo ter zahtevek zavrnilo

višje sodišče je s sodbo z dne 21. 2. 2006 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tako je postopek do pravnomočnosti tekel devet let in dobre tri mesece. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da postopek ni bil posebej zapleten niti v dejanskem niti v pravnem pogledu, kar se pritožbeno ne izpodbija. Tožnik k trajanju postopka ni pripomogel, vložil je celo več prošenj za razpis glavne obravnave. Po drugi strani pa je sodišče ugotovilo več nepravilnosti v sojenju, saj je bil narok, na katerem je sodišče vsebinsko obravnavalo zadevo razpisan šele po dveh letih in štirih mesecih, po razveljavitvi pa po letu dni, pritožbeno sodišče je odločalo v enem letu in pol. Sodišče je tudi zaključilo, da je bila za tožnika ta zadeva pomembna.

Po mnenju pritožbenega sodišča je ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje in v skladu z merili prisojena odškodnina v višini 900,00 EUR prenizka in ne pomeni primernega zadoščenja niti ni primerljiva s podobnimi primeri. Sodišče določi odškodnino v razponu od 300,00 do 5.000,00 EUR. ZVPSBNO ne določa načina kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje in sicer, ko je odškodnino znižalo na 45 %. Kriteriji, ki jih je sodišče dolžno upoštevati, so določeni v členih 16/III, ki se sklicuje na merila iz 4. člena, poudarja pa (zlasti pa) zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje stranke in pomen zadeve za stranko. Vse te kriterije je sodišče prve stopnje ugotovilo v korist tožeče stranke in breme tožene stranke, zato ne gre za minimalno kršitev države, saj je enostaven postopek, v katerem ni bilo potrebno izvesti veliko dokazov, trajal več kot devet let, čeprav je bil za stranko pomemben in to kljub temu, da je tožeča stranka nekajkrat prosila za razpis naroka. Čeprav je sodišče ugotovilo, da zadeva ni bila zapletena, pa je sodišče, ki je vodilo postopek v prvem sojenju opravilo pet narokov (eden preložen), v drugem postopku dva naroka in v tretjem postopku šest narokov – torej v nezapleteni zadevi kar dvanajst narokov. Ob upoštevanju vsega tega je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina 1.800,00 EUR. V tem delu je pritožba utemeljena, saj je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, določbe ZVPSBNO in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožniku prizna še odškodnina v višini 900,00 EUR, skupaj 1.800,00 EUR.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ko sodišču očita, da je napačno odločilo o plačilu zakonskih zamudnih obresti. Tožnik je sicer zahteval obresti od takrat, ko je naslovil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice, to je od 8. 9. 2006 dalje, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da takrat tožena stranka še ni mogla priti v zamudo. Je pa v nadaljevanju sodišče prve stopnje v razlogih nepravilno navedlo, da tožnik ni upravičen do plačila obresti od takrat dalje, ko je na toženo stranko naslovil zahtevek. Sodišče se je nepravilno oprlo na določbe 300. in 301. člena Obligacijskega zakonika o tem, da je dolžnikova zamuda prenehala, ker upnik ni hotel sprejeti izpolnitve. Pravna podlaga za odločanje o obrestnem zahtevku je 299. člen OZ, ki določa kdaj pride dolžnik v zamudo. Kadar rok za izpolnitev ni določen pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Iz listin, ki jih je sodišče v dokaznem postopku pogledalo izhaja, da se je tožnik s svojim zahtevkom obrnil na državno pravobranilstvo, ki mu je 8. 10. 2009 posredovalo poravnalno ponudbo za plačilo odškodnine v višini 900,00 EUR. S tem datumom, oziroma naslednji dan, je po mnenju pritožbenega sodišča prišel dolžnik v zamudo, zato je upravičen do plačila obresti od 9. 10. 2009 dalje. Ni pa upravičen do plačila od takrat, ko se je obrnil na Evropsko sodišče. Tako je v tem delu pritožba delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, določbo čl. 299 OZ, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti.

Seveda pa niso pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je država tožnici ponudila primerno odškodnino, saj le-ta glede na vse ugotovitve ni primerna in tudi ne primerljiva s podobnimi primeri. Zaradi spremembe odločbe o višini odškodnine odpade tudi argumentacija sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov, ker ni sprejela (primerno) odškodnino. Ker je bila tožba potrebna je tožnica tudi upravičena, da ji tožena stranka glede na uspeh povrne stroške postopka. V tem delu je bilo potrebno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (ZPP člen 154, 155 in 156) spremeniti stroškovno odločitev. Uspeh tožeče stranke je 60 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tolikšen delež stroškov. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po pravočasnem stroškovniku tožeče stranke in sicer za nagrado za postopek po tar. št. 3481, ki določa 10 % od prisojenega zneska, torej 180,00 EUR, priznalo je tožeči stranki 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002, 20 % DDV in 180,00 EUR za plačilo sodnih taks. Tako skupni stroški znesejo 420,00 EUR, 60 % le-teh pa 252,00 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 40 % stroškov, kar od 90,00 EUR znese 36,00 EUR. Po pobotu vseh stroškov je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še 216,00 EUR stroškov postopka. V tem delu je torej pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe.

Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo (42%), zato ji mora tožena stranka povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka, ki ga je sodišče odmerilo po stroškovniku tožeče stranke in v skladu z odvetniško tarifo v višini 32,40 EUR. Tožeča stranka je samo zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov v pritožbi zoper sklep, ne pa tudi za pritožbo zoper sodbo.