7. člen ZKP

Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri

Ker je tujec praviloma dolžan pravno sredstvo vložiti v slovenskem jeziku, storilec pa je v obravnavanem primeru tako ravnal, ni mogoče le na podlagi tega dejstva sklepati, da tudi razume in govori slovenski jezik ter na tej podlagi zavrniti zatrjevano kršitev pravice do uporabe jezika. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 najprej ugotoviti, ali je bila storilcu kršena pravica do uporabe jezika v postopku in če bi kršitev ugotovilo, bi to kršitev moralo odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo uporabo jezika v postopku, kar pa praviloma lahko stori le na način, da storilcu omogoči pravico do zagovora.

Ker se skladno s prvim odstavkom 7. člena ZKP vloge sodišču podajajo v slovenskem jeziku, mora biti tudi obtožni akt v celoti podan v slovenskem jeziku. Besede, ki so bile morebiti izrečene v tujem jeziku, morajo biti zato v opisu dejanja navedene v slovenskem prevodu, če se le da tako, da so v opisu navedene besede tako v izvirniku, kot tudi v prevodu. Ker je uradni jezik sodišča slovenski, izjemoma italijanski ali madžarski jezik, ne pa tudi kateri drug jezik, bi bilo potrebno obtožni akt, ki je deloma sestavljen v tujem jeziku, obravnavati kot nerazumljivo vlogo, v skladu s tretjim v zvezi z drugim odstavkom 76. člena ZKP.

Na podlagi jezikovne in logične razlage določb 9. člena in 10. člena ZUPJS je mogoče ugotoviti, da se upošteva tudi zakončevo posebno premoženje, saj zakon izrecno in jasno določa, da se upošteva dohodek in premoženje s tem zakonom določenih oseb (9. člen ZUPJS), ena izmed teh oseb je tudi vlagateljev zakonec (10. člen ZUPJS), pri čemer ZUPJS ne omenja kakršnihkoli razlik glede posebnega ali skupnega premoženja zakonca. To potrjujeta tudi namenska in sistemska razlaga navedenih določb, saj se skladno z določbami 10. člena in 11. člena ZUPJS upošteva tiste osebe, za katere obstaja pravna obveznost preživljanja vlagatelja. Le-ta pa v primeru zakonca velja ne glede na (ne)obstoj skupnega premoženja (prvi odstavek 62. člena DZ). Gre namreč za dva različna instituta, ki ju ne gre enačiti: preživnina med zakoncema je tista, ki zakoncu omogoči življenjski obstoj in ne konkretna oblika premoženjskega režima. Ureditev premoženjskega režima med zakoncema s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij tako ne vpliva na upoštevanje materialnega položaja vlagateljevega zakonca v postopku odločanja o oprostitvi plačila sodne takse. Skladno s 86. členom DZ je lahko del pogodbe o

Ker je obdolženec po zagovornikih sodišču podal umik dokaznega predloga za postavitev izvedenca oziroma strokovnjaka SIQ, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na podlagi drugih dokazov. Stališče sodne prakse glede dokazne vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je enotno; zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav, razen tistih delov zapisnika h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Sodišče prve stopnje je za zakjuček, da je bil preizkus alkoholiziranosti pravilno opravljen, utemeljeno upoštevalo Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v slovenskem jeziku. Neupoštevno je tako pritožnikovo sklicevanje na Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v angleškem in nemškem jeziku, ki bi jih obramba itak morala predložiti v overjenem prevodu v slovenski jezik. Pritožnik je prekludiran z uveljavljanjem novih dokazov in dejstev.

Vloga namreč ni bila sestavljena v slovenskem jeziku, čeprav prvi odstavek 7. člena ZKP določa, da se tožbe, pritožbe in druge vloge, podajajo sodišču v slovenskem jeziku. Prav tako vloga ni bila podpisana, niti konkretizirana ali G. zoper osumljene zahteva preiskavo ali vlaga obtožbo. G. v vloženih pritožbah z dne 10. in 17. 8. 2020 sicer teh prvostopenjskih razlogov ne problematizira, zato ne more doseči pritožbenega uspeha s ponovnim opisovanjem dogodka, ki je bil predmet njegove kazenske ovadbe. Četudi bi v pritožbah G. podal popoln opis osumljencem očitanega kaznivega dejanja in izrecno navedel bodisi, da vlaga zahtevo za preiskavo bodisi obtožbo ter poskrbel, da bi ta akt obsegal vse z zakonom določene sestavine, še vedno ostaja neizpodbitno dejstvo, da svoje vloge z dne 11. 6. 2019 ni dopolnil v roku 15 dni, kot je to od njega zahtevalo sodišče prve stopnje. Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do številnih prilog k pritožbam z dne 10. in 17. 8. 2020.

Sodišče prve stopnje je obdolženca pozvalo k odpravi pomanjkljivosti tako v zvezi z zastopanjem, kot tudi v zvezi z razumljivostjo vloge in ga pri tem opozorilo na posledice, če ne bo ravnal v skladu s pozivom sodišča. Obdolženec je v postavljenem roku odpravil zgolj pomanjkljivosti v zvezi z zastopanjem, ko je pritožbo podpisal sam in jo vložil v svojem imenu, ni pa odpravil pomanjkljivosti glede razumljivosti njegove vloge, saj pritožbe ni prevedel v slovenski jezik.

Načinov izvrševanja sodb ESČP je več, pri čemer je treba poudariti, da določba 46. člena EKČP ne nalaga domačim sodiščem držav članic Sveta Evrope, da brez izjeme sledijo izdani sodbi ESČP v posameznem primeru. Sodbe ESČP so namreč zavezujoče samo za vlade držav pogodbenic EKČP (upoštevajoč preambulo EKČP, po kateri kot podpisnice EKČP nastopajo vlade posameznih držav članic Sveta Evrope), ne pa tudi za domača sodišča, da jo spoštujejo izven okvirjev konkretnega primera, ali celo v okviru konkretnega primera, kadar menijo, da v predhodnem postopku pred njimi niso bili dovolj upoštevani in vključeni posamezni vidiki odločanja. Ni mogoče ugotoviti niti, ali je bil obsojenec v prvem postopku sploh poučen o pravici do uporabe svojega jezika, saj zapisa tega pravnega pouka in obsojenčeve izjave o tem ni v nobenem zapisniku o procesnem dejanju (niti v preiskavi, niti na glavni obravnavi), kar predstavlja kršitev pozitivne dolžnosti domačih organov po tretjem odstavku 6. člena EKČP, ki je bila že v času prvotnega sojenja enako uzakonjena v takrat veljavnem prvem odstavku 4. člena, v tretjem odstavku 7. člena in v 8. členu ZKP.

Po določbi tretjega odstavka 7. člena ZKP tujec, ki mu je odvzeta prostost, sodišču lahko podaja vloge v svojem jeziku, obsojenec pa se nahaja na prestajanju zaporne kazni v svoji državi, to je Črni Gori, zato ga navedena okoliščina ne opravičuje, da ne bi svoje pritožbe vložil pri slovenskem sodišču v slovenskem jeziku.

Kot izhaja iz prakse Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter veljavne zakonodaje zadošča, da državni organi z obdolžencem komunicirajo v jeziku, ki ga ta razume. Obramba zatrjevano kršitev utemeljuje z dejstvom, da privolitev obdolžencu ni bila prevedena v kurdski jezik, kar pa samo po sebi glede na povedano ne predstavlja kršitve pravice do uporabe svojega jezika. Iz obeh privolitev v preiskavo elektronske naprave namreč izhaja, da je bila vsebina privolitve obdolžencu prevedena v jezik, ki ga ta razume.

Sodišče pri ugotavljanju, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Samo zato, ker je sledilo oškodovancu, ki je poslovenil izrečene mu grožnje, in tega ni storila tolmačka za srbski jezik, še ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011). Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP, uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi. Zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 je v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1, ki velja od 1. 11. 2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh poja

S tem ko je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi spremenila obtožni akt tako, da je vrednost alkohola 1,04 g/kg nadomestila z vrednostjo 2,04 g/kg, o čemer obsojenec in njegov zagovornik nista bila seznanjena, obsojenec pa se ni mogel izjasniti o vseh očitkih obtožbe, je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Ugotovitev te kršitve iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo po sebi ne zadošča za razveljavitev ali spremembo pravnomočne odločbe, ampak mora vložnik izkazati, da je taka kršitev vplivala na njeno zakonitost. ZKP ne določa, da mora sodišče vročiti strankam pisno izdelano izvedensko mnenje. Obdolženec se zato ne more uspešno sklicevati na to, da je bila njegova pravica do obrambe prekršena, ker s katerim od dokazov ni bil seznanjen, če je bilo njemu in njegovemu zagovorniku pod enakimi pogoji kot nasprotni stranki omogočeno, da se seznani z zbranimi dokazi. Obdolženec ima namreč pravico pregledati in prepisati spise ter si ogledati dokazne predmete (5. odstavek 128. člena ZKP), pod pogoji iz 73. člena ZKP pa gre taka pravica tudi njegovemu zagovorniku.

Oškodovanka je bila zaslišana v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, o naroku niti zagovornik niti obsojenec, ki je bil takrat že osumljen kaznivega dejanja, nista bila obveščena, zapisnik o njeni izpovedbi pa je bil na glavni obravnavi prebran. Ker obsojenec in zagovornik nista imela možnost postavljati vprašanja obremenilni priči, je bila s tem kršena obsojenčeva pravica do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki pa mora biti take narave, da je vplivala na zakonitost sodbe. Pravico priče iz 1. odstavka 8. člena ZKP, da pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ter na glavni obravnavi uporablja svoj jezik, je treba razlagati tako, da ni nujno, da gre za njen materin jezik, ampak da razume in govori jezik, v katerem izpoveduje. Sodišče pri opisu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ-77 iz obtožnega predloga ni povzelo besedila "pri čemer so bile dane poškodbe prizadejane na tak način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje" in ni obrazložilo, zakaj je tako ravnalo. Kljub temu pa je ravnanje obsojencev treba opredeliti po 2. odstavku omenjenega člena, saj je opis dejanja tak, da je že iz načina poškodovanja zar

Sodišče je pri odločanju o priporu po 2.odst.525 čl. ZKP poslovalo v slovenskem jeziku in tudi razpolagalo s slovenskim prevodom mednarodne tiralice, ki je sicer pisana v angleščini. Uveljavljani kršitvi 6. in 7. člena ZKP tako nista podani.

Kršitev določb 2. odstavka 8. člena ZKP ni našteta v 1. odstavku 371. člena ZKP med bistvenimi kršitvami in zato ne spada med takšne kršitve po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ampak bi bila lahko zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo le v okviru 3. točke 1. odstavka istega člena, torej pod pogojem, da je opustitev pouka vplivala na zakonitost izpodbijanih sklepov.

Obdolžencu ni bil zagotovljen tolmač, ko se je ugotovilo, da uporablja materin - srbski jezik, pač pa je njegove navedbe prevajal predsednik senata. Zato je bila obsodilna sodba na pritožbo javnega tožilca razveljavljena.