VSRS Sodba XI Ips 57586/2022

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je zoper obdolženega A. A., zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper omenjeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 471. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Na zahtevo je, po drugem odstavku 423. člena ZKP, odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante in predlagala njeno zavrnitev.

4Obdolženec in njegov zagovornik sta bila z odgovorom seznanjena, a se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do uporabe lastnega jezika. Navaja, da je obdolženec državljan Bosne in Hercegovine, njegov jezik je bosanščina, na naroku glavne obravnave je obdolženec izrecno zahteval tolmačenje v bosanščino, kljub temu pa je bil narok, na katerem je bila predlagana odreditev pripora, izveden v slovenskem jeziku, brez pomoči tolmača.

6Tretji odstavek 19. člena URS določa, da mora biti vsak, ki mu je odvzeta prostost, v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti (tako tudi 4. člen ZKP). 62. člen URS ureja pravico do uporabe svojega jezika in določa, da ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Tudi 8. člen ZKP v prvem odstavku določa, da imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. Če je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Tretji odstavek 6. člena EKČP v A. točki določa, da ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da ga takoj in podrobno v jeziku, ki ga razume seznanijo z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni; v skladu z E. točko iste določbe EKČP pa ima vsak obdolženec pravico do brezplačne pomoči tolmača. Direktiva 2012/13/EU o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 določa, da se obdolženim osebam pri obveščanju v skladu s to direktivo nudi prevajanje in tolmačenje v jezik, ki ga razumejo¹ ter da obdolžene osebe prejmejo pisno (podredno najprej ustno in nato še pisno) obvestilo o pravicah v jeziku, ki ga razumejo.² Podobno tudi Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih v 22. uvodni izjavi med drugim določa, da bi moralo biti tolmačenje in prevajanje zagotovljeno v maternem jeziku obdolžencev ali v katerem koli drugem jeziku, ki ga govorijo ali razumejo, da se jim omogoči, da v polni meri uveljavljajo svojo pravico do obrambe in da se zagotovi pravičnost postopka. Omenjena Direktiva 2010/64/EU državam članicam nalaga tudi obveznost, da vzpostavijo ustrezen postopek ali mehanizem za ugotavljanje, ali obdolženec govori in razume jezik, v katerem teče postopek in ali potrebuje pomoč tolmača.³

8Nadalje je Ustavno sodišče že v odločbi Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 zapisalo, da je uresničitev pravice do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja mogoča le ob spoštovanju pravice obdolženca do uporabe svojega jezika in pisave ter pojasnilo, da je jezik, ki ga obdolženec v postopku uporablja (svoj jezik), praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno. Tako lahko obdolženec v postopku uporablja določen jezik, ker ima primerno znanje, da se v tem jeziku lahko ustno sporazumeva.⁴ Evropsko sodišče za človekove pravice pa je poudarilo obveznost sodišč,⁵ da obdolžencem zagotovijo spremljanje postopka v jeziku, ki ga razumejo dovolj dobro, zaradi zagotovitve pravičnega sojenja, ki vključuje pravico sodelovati v postopku in ga razumeti ter komunicirati z zagovornikom.⁶

9Obdolžencu, ki mu je odvzeta prostost, gre torej pravica spremljanja postopka v kateremkoli jeziku, ki ga razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe.⁷ Pravica do uporabe svojega jezika v kazenskem postopku namreč predstavlja enega od predpogojev za učinkovito uveljavljanje obdolženčeve pravice do obrambe kot temelja poštenega sojenja.

10Drži sicer, kot v izpodbijanem sklepu povzema pritožbeno sodišče, da se je obdolženec, katerega materni jezik je bosanščina, tako na zaslišanju v fazi preiskave kot tudi na predobravnavnem naroku odpovedal tolmačenju v bosanski jezik in izjavil, da razume slovenski jezik. Postopek je tako do prvega naroka glavne obravnave tekel v slovenskem jeziku, obdolženec pa je do tedaj v postopku aktivno sodeloval. Ob oklicu naroka za glavno obravnavo dne 4. 6. 2024 pa je obdolženec v navzočnosti zagovornika izjavil, da želi, da se mu na glavni obravnavi zagotovi tolmačenje v bosanski jezik, ker ne razume in ne govori dobro slovenskega jezika. Po predočenju predsednice senata, da je tako zaslišan v preiskavi kot na predobravnavnem naroku izrecno izjavil, da razume slovenski jezik in se odpoveduje pravici do tolmača, je obdolženec pojasnil, da sicer slovenski jezik razume, ga pa ne zna sam dobro govoriti in želi, da je na glavni obravnavi prisoten tolmač. Na tej podlagi je predsednica senata glavno obravnavo preložila zaradi zagotovitve tolmača za bosanski jezik. Zatem je na istem naroku, tožilka v slovenskem jeziku in v odsotnosti tolmača podala obrazložen predlog za odreditev pripora, ki mu je sodišče sledilo.

11Iz povzetega torej sledi, da je obdolženec ob oklicu glavne obravnave izrecno zahteval tolmačenje v svoj (bosanski) jezik. Pri tem je tudi razumno pojasnil, da je njegovo pasivno znanje slovenskega jezika sicer zadostovalo za spremljanje dotedanjega postopka, da pa njegovo aktivno znanje slovenščine ni na ustreznem nivoju, ki bi mu omogočal podajo zagovora in nadaljnje učinkovito sodelovanje v postopku. Prvostopenjsko sodišče je njegovemu pojasnilu sledilo, torej je ugotovilo, da obdolženčevo znanje slovenskega jezika ne zadošča za polno uresničevanje njegove pravice do obrambe. Kljub temu je, že po odločitvi o preložitvi naroka za glavno obravnavo zaradi pridobitve tolmača, sodišče dopustilo podajo državno tožilskega predloga za odreditev pripora v slovenskem jeziku. S takšnim postopanjem je bila obdolžencu kršena pravica do uporabe svojega jezika. V trenutku, ko je obdolženec zahteval tolmačenje v njegov jezik in je sodišče takšno zahtevo prepoznalo kot utemeljeno, bi moralo namreč sodišče ukreniti vse potrebno, da se obdolžencu zagotovi pravica spremljati postopek v svojem jeziku.

12Glede na pojasnjeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP). Zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je bil v vmesnem času pripor podaljšan.

13Na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP se sodna taksa ne določi, ker je bilo z izrednim pravnim sredstvom odločeno v obdolženčevo korist.

¹ 25. uvodna izjava.
² 4. člen.
³ Glej sodbo ESČP Hermi vs. Italija, 2006, 71. tč.
⁴ Glej tudi odločbi USRS Up 494/04 z dne 11. 4. 2006 in Up-2834/07 z dne 30. 9. 2008.
⁵ Glej tudi sodbo ESČP Vizgirda vs. Slovenija z dne 28. 8. 2018, v kateri je ESČP ugotovilo, da kljub okoliščini, da je bil obdolženec do neke mere sposoben govoriti in razumeti ruski jezik, česar ni zanikal, ni bilo ugotovljeno, da je bilo njegovo znanje tega jezika dovolj dobro za zagotovitev pravičnega postopka. Ker torej ni bilo ugotovljeno, da je obdolženec prejel jezikovno pomoč, ki bi mu omogočila, da aktivno sodeluje v sojenju proti njemu, je ESČP zaključilo, da je bilo sojenje v celoti nepošteno, torej sta bila kršena prvi in tretji odstavek 6. člena konvencije; tudi sodba
⁶ Sodbi ESČP Kamasinski vs. Avstrjia, 1989, 74. tč.; Cuscani vs. Združeno kraljestvo, 2002, 38. tč.
⁷ Sodba ESČP Vizgirda vs. Slovenija z dne 28. 8. 2018, 80.-85. tč. in tam citirane sodbe; sodbe VSRS I Ips 304/2008 z dne 19. 3. 2009, I Ips 16114/2013-97 z dne 7. 7. 2016, XI Ips 41643/2019 z dne 3. 10. 2019, idr.; tako tudi mag. Horvat Š,: ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 30.