VSK Sklep I Kp 22863/2024

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženima B. B. in A. A. pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo po vloženi obtožbi.

2Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženega A. A. Pritožbo vlaga zaradi kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah, Ustave RS ter Zakona o kazenskem postopku in sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je obema obdolžencema pripor podaljšalo po vloženi obtožbi, ker je ugotovilo, da so podani vsi zakonski pogoji. Po oceni sodišča sta namreč obdolženca utemeljeno sumljiva storitve očitanega jima kaznivega dejanja, prav tako pa je pri obeh še vedno podana nevarnost, da bi na prostosti pobegnila glede na to, da ju kot tujca na ozemlje naše države ne veže prav ničesar. Ocenilo pa je dalje tudi, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno zaradi izvedbe kazenskega postopka. Ker je te ugotovitve v nadaljevanju podrobno obrazložilo, jih sodišče druge stopnje sprejema v celoti in glede pritožbenih navedb odgovarja kot sledi.

5Zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi navaja, da obdolženec ne razume italijanskega jezika do te mere, da bi lahko razumel pomen in posledice kazenskega postopka, saj razume italijanski jezik zgolj na zelo osnoven način, svoj zagovor pa je tudi podal v mešanici italijanskega in angleškega jezika. Vse to bi bilo jasno razvidno, kolikor bi se njegov zagovor snemal.

6Navedeni očitki v sedanji fazi postopka nimajo takšne teže, da bi omajali pravilnost izpodbijane odločitve. Obdolženec je na zaslišanju pred preiskovalno sodnico navedel, da je njegov materini jezik tagalonk, vendar soglaša, da se zaslišanje opravi s tolmačenjem v italijanski jezik, katerega govori in razume. Čeprav sodišče druge stopnje nima razlogov, da ne bi verjelo zagovorniku glede kvalitete obdolženčevega obvladovanja italijanskega jezika, pa je iz zapisnika vendar razvidno, da je ta razumel pomen očitkov, ki se nanj naslavljajo, saj je v zvezi s tem podal jasen zagovor. Sicer pa iz podatkov spisa izhaja, da sodišče obema obdolžencema sodna pisanja prevaja v filipinski jezik. Morebitna kršitev pravice do uporabe lastnega jezika bi zato lahko prišla do izraza le glede njegovega zagovora pred preiskovalno sodnico oz. glede vprašanja ali je bila obdolžencu omogočena pravica, da se izjasni o očitkih zoper njega. Obstoja utemeljenega suma pa pritožba enako kot glede zaključkov begosumne nevarnosti, niti ne izpodbija. Zato se izkaže, da pritožbena izvajanja pravilnosti izpodbijane odločitve niso mogla omajati. Spričo tega je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.