9. člen ZKP

V skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZKP sodišče vabila, odločbe in druga pisanja pošilja v slovanskem jeziku, če je osebi vzeta prostost, pa se ji v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vroči tudi prevod pisanj v jeziku, ki ga uporablja v postopku. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-599/04-23 z dne 24. 3. 2005 pojasnilo, da je jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku, praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, pri čemer pa v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto v sklepu I Ips 47234/2018 z dne 5. 3. 2020, ni mogoče vselej domnevati, da oseba razume uradni jezik države, katere državljan je. V skladu pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso zahteve za obnovo kazenskega postopka ni dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, tudi iz razloga, ker je postopek prevzema izvršitve tuje sodne odločbe posebna oblika pravne pomoči in ne kazenski postopek po 1. členu ZKP.

Pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v vsakem sodnem postopku. Glede na intenzivnost posega v človekove pravice, ki jo predstavlja pripor, v postopku njegove odreditve oziroma podaljšanja še toliko bolj. Vročitev obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter nato spoštovanje 24 urnega roka, do izteka katerega ima obramba pravico, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, ki so navedeni v pripornem predlogu, in dokazih, na katere se predlog opira ter možnost, da ponudi nasprotna dejstva, nedvoumno izhaja iz določbe 29. člena Ustave. Če je obdolžencu, ki je v priporu, vročeno pisanje v jeziku, ki ga ne razume, ima to zanj enake posledice, kot če mu to pisanje ne bi bilo vročeno.

Ni sporno, da poteka zoper tožnico postopek na policiji. Sporno je izključno pravno vprašanje, ali v takem primeru tožnici pripada brezplačna pravna pomoč. S tem v zvezi sodišče pritrjuje toženi stranki, da v obravnavanem primeru sodni postopek še ni bil začet. Zgolj odredba o hišni preiskavi, ne glede na to, da jo odredi sodišče, še ne pomeni začetka sodnega postopka.

Ker sodišče prve stopnje pri vročanju sklepa in poziva z dne 10. 5. 2021 ni postopalo skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZKP, obsojencu ni bila zagotovljena pravica do uporabe svojega jezika in posledično do (pravočasne) vložitve prošnje za oprostitev plačila stroškov.

Obdolžencu je bil prevod sklepa o odreditvi pripora vročen dne 6. 8. 2019, vendar v zakonskem roku pritožbe zoper sklep ni vložil. Navedeno pomeni, da je sklep o priporu postal pravnomočen, zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica, pa je dovoljena. Izdelava pisnega odpravka sklepa o odreditvi pripora z obrazložitvijo ter priprava ustreznega prevoda v tuj jezik, ni vedno mogoča v rokih, ki jih predpisuje ZKP. Navedeno velja še zlasti v obsežnejših kazenskih zadevah ter v situacijah, ko gre za tolmačenje v tuje jezike, za katere primanjkuje (sodnih) tolmačev. Seveda je za to dolžna poskrbeti država, vendar v vseh primerih je to objektivno nemogoče. V tovrstnih primerih je morebitno prekoračitev osemiinštirideseturnega roka in s tem kršitev tretjega odstavka 202. člena ZKP potrebno presojati ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, predvsem ali je navedena okoliščina vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Vprašanje prevodov izdanih sklepov in možnost seznanitve obdolženca z razlogi za pripor v jeziku, ki ga razume, primarno ne izhaja iz drugega 20. člena Ustave, temveč predvsem iz pravice do izjave, kot sestavnega dela enakega varstv

Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države. Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je

Ob dejstvu, da je zoper obtoženca sicer odrejen pripor, vendar mu prostost ni odvzeta, ker je na begu, sodišče ni dolžno skrbeti za prevajanje listin (vabila na glavno obravnavo) v jezik, ki ga razume oziroma uporablja v postopku pred sodiščem.

Po določbi drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (doktrina sadežev zastrupljenega drevesa – fruit of the poisonous tree doctrine). Če sodišče opre sodbo na nedovoljen dokaz, zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če pa je sodil sodnik, ki bi moral biti izločen, ker se je seznanil z nedovoljenim dokazom, pa je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Samo dejstvo, da je obsojenec po narodnosti Srb, ni okoliščina, zaradi katere bi moralo sodišče obsojenega poučiti o pravici do tolmača.

Pravica strank oziroma procesnih udeležencev, da uporabljajo v kazenskem postopku svoj jezik, ni absolutna, temveč zadošča prevajanje v jezik, ki ga stranka razume. Le zatrjevanje, da obsojencu v primeru izvršitve stranske kazni izgona tujca iz države grozi v državi, katere državljan je, smrtna kazen, ne predstavlja okoliščin za presojo, da je izrečena stranska kazen nezakonita.

Če obsojenemu sodba ni bila prevedena v hrvaški jezik, ni bila kršena določba prvega odstavka 9. člena ZKP, ker se prevod pisanj vroči le, kadar sodišče, pri katerem je v uradni rabi tudi italijanski oziroma madžarski jezik, vodi postopek v obeh uradnih jezikih, oziroma kadar je osebi odvzeta prostost in se vroči prevod pisanj v jeziku, ki ga uporablja v postopku.

Preiskovalni sodnik sme odrediti pripor samo iz tistega pripornega razloga in glede tistega kaznivega dejanja in osumljenca, kot je predlagal državni tožilec. Pri tem pa ni vezan izključno na razloge, s katerimi je tožilec utemeljil svoj predlog; upoštevati sme tudi tista dejstva in dokaze, ki so razvidni iz spisa.

Izločanje dokazov, zbranih na nezakonit oziroma protiustaven način je temelj pravičnega postopka, kateri organ (predsednik senata ali razpravni senat) naj o dovoljenosti dokazov presoja pa je treba določiti tudi ob upoštevanju interesov učinkovite in hitre izvedbe postopka, glede na okoliščine konkretnega primera.

Sklep o podaljšanju pripora mora biti obdolžencu vročen pred potekom časa, ki je določen v prejšnjem sklepu o priporu. Obdolžencu ni bila nezakonito odvzeta prostost, če mu je bil sklep o podaljšanju pripora vročen v manj kot 24 urah po izteku časa, določenega v prejšnjem sklepu o priporu.

Vrhovno sodišče bo v fazi postopka pred pravnomočnostjo sodbe ugotovilo kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena le tedaj, ko gre za tako imenovane "prima facie" nezakonite dokaze, sicer bo zahtevo zavrnilo, če odločitev temelji na presoji dejstev, ki jih je v postopku šele treba ugotavljati.

Sodišče je kršilo določbo 3. odstavka 9. člena ZKP, s tem ko je obdolžencu vročilo sklep o odreditvi pripora le v slovenščini. Ker pa je to napako kasneje popravilo, ko mu je vročilo v hrvaščino prevedeni sklep, zoper katerega je zagovornica vložila pritožbo in ki jo je sodišče obravnavalo kot pravočasno brez upoštevanja vročitve sklepa v slovenščini, obdolženec ni bil prikrajšan za pravico do pritožbe.

Določba 3. odstavka 9. člena ZKP zavezuje sodišče, da osebi, ki ji je vzeta prostost, vroči sodno pisanje skupaj s prevodom. Predmet preizkusa v pritožbenem postopku je sodba v slovenskem jeziku, ne pa njen morebitni prevod. S tem ko se zagovornik sklicuje na netočnost prevoda prvostopenjske sodbe, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede pravno relevantnega procesnega dejstva, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Morebitne pomanjkljivosti v prevodu sodbe, ki so očitno pravno pomembne, lahko vplivajo na obdolženčevo pravico, da z vložitvijo rednega ali izrednega pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Vendar je treba takšne napake v prevodu najprej z verjetnostjo izkazati in nato tudi dokazati njihov vpliv na zakonitost sodbe.

Ker je preiskovalni sodnik sprejel odločbo o priporu zoper obdolženca, zoper katerega je bilo odrejeno sodno pridržanje, še pred potekom 48 ur, ne drži, da je bil pripor zoper obdolženca nezakonit. Res pa sta bila pisni odpravek sklepa in njegov prevod v obdolženčev materni jezik obdolžencu vročena že po preteku 48-urnega roka, kolikor lahko najdlje traja sodno pridržanje. S takim ravnanjem sodišča je bila prekršena določba 3. odstavka 202. člena ZKP, s čimer je bilo odloženo udejanjanje njegove pravice do učinkovite pritožbe. S tem pa ni bila zagrešena bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi narekovala razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Sklep o podaljšanju pripora, izdan v roku iz 2. odstavka 207. člena ZKP, mora biti obtožencu vročen skupaj z morebitnim prevodom sklepa do poteka dvomesečnega roka oziroma najkasneje v roku 24 ur, določenem v 2. odstavku 20. člena Ustave. Če pa sodišče ne vroči priprti osebi skupaj s sklepom o podaljšanju pripora njegovega pisnega prevoda, to ne pomeni, da je oseba v priporu brez pisne odločbe, torej nezakonito. Namen vročitve pisnega prevoda sklepa o podaljšanju pripora je, da se priprti osebi omogoči uveljavljanje pravice do pravnega sredstva. V takem primeru začne priprti osebi teči rok za pritožbo od vročitve pisnega prevoda.

Po določbi 3. odstavka 9. člena ZKP mora sodišče obdolžencu, ki je v priporu, vročiti tudi prevod sklepa o priporu v jeziku, ki ga uporablja v postopku. Zakon sicer ne določa izrecno, da bi moral biti prevod sklepa vročen hkrati s samim sklepom, v sodni praksi pa je bilo takšno stališče sprejeto že pri uporabi podobne določbe v zakonu o kazenskem postopku iz leta 1977. Vrhovno sodišče meni, da - kljub določenim problemom s prevajanjem v nekatere tuje jezike - ni razlogov za drugačno razlago sedaj veljavne citirane zakonske določbe. Toda, če sodišče ne vroči priprti osebi sklepa o odreditvi pripora skupaj s pisnim prevodom tega sklepa, to še ne pomeni, da je ta oseba v priporu brez pisne odločbe o priporu (2. in 3. odstavek 202. člena ZKP in 2. odstavek 20. člena ustave) in da ji je bila prostost nezakonito odvzeta. Namen vročitve pisnega prevoda sklepa o odreditvi pripora je, da se priprti osebi dejansko omogoči uveljavljanje njene ustavne in zakonske pravice do pravnega sredstva. Zato kasnejša vročitev prevoda sklepa o odreditvi pripora ne more imeti za priprtega nobenih škodljivih posledic glede uveljavljanja pravnega sredstva. V takem primeru začne teči priprti osebi rok za p